Pot razvijanja svoje identitete politične živali (po Aristotlu) in uresničevanja svoje državljanske vloge pa je drugačna. Vzpodbuja nas k refleksiji naše politične identitete. (S tem ne mislim na ideološko opredeljenost, temveč na doživljanje sebe kot političnega subjekta.)

Udeležba in odločanje na volitvah dobijo zares smisel šele, ko kot državljani razumemo svojo državljansko vlogo. Vsake volitve so zato priložnost za refleksijo temeljnih konceptov demokracije.

Ali moramo doktorirati iz politologije, da se bomo znali pravilno odločati?

Postavimo si na primer naslednja vprašanja: Koliko razumemo koncept predstavniške demokracije? Kaj le-ta pomeni? Kakšna je vloga, v tem primeru predsednika države, v odnosu do ljudstva/volivcev? Katere funkcije opravlja predsednik države in katera pooblastila ima?

Seveda to ne pomeni, da moramo biti v znanju politologije, ekonomije, prava, zgodovine, psihologije … primerljivi z vrhunskimi avtoritetami na teh področjih. To ni bistvo identitete “politične živali” in državljanske vloge. Ravno to nas spravlja v obup in nemoč ob vsakih volitvah; da imamo občutek, da bi morali toliko vedeti, imeti toliko znanja in informacij, da bi se lahko odločili. Duši nas realistično zavedanje, da vsega tega znanja ne moremo posedovati.

Dojeti moramo, da je “politična žival” vsak od nas. Kajti ta naša identiteta ni nekaj umetnega, nekaj, kar se priučimo, pridobimo. “Politične živali” smo sami po sebi! Ne gre torej za to, česa vsega se moramo naučiti in kaj vse moramo postati, ampak zato, da se kot politične živali prepoznamo, da se zavemo (tudi spomnimo) te identitete. Vsak od nas misli o skupnem dobrem, vsak od nas¹ je občutljiv na krivice, vsak od nas želi pravičnosti, vsak od nas si želi urejenega skupnostnega življenja. Torej smo že politične živali. Kajti cilj politike je “delo za skupno dobro”.

Zato ne gre za to, da moramo postati bolj izobraženi, intelektualni, razlgledani, sofisticirani. Gre za obraten proces! Spregledati moramo, kako nas dnevno-politična scena prepričuje, da je politika blazno zahtevna, navadnemu človeku nerazumljiva stvar. S to lažjo pa prikriva svoja nedopustna ravnanja. V nas ustvarja občutek zmedenosti; naša notranja politična žival pravi, da nekaj ni v redu, “politiki” pa nam govorijo, da je stvar bolj zakomplicirana in da bodo že oni poskrbeli za vse, naj jim prepustimo skrb za to.

V poimenovanju je moč – opolnomočiti svojo “politično žival”

Da bi se torej lahko borili proti temu občutku zmedenosti, ki nam ga vsiljujejo, se moramo opremiti. Da bi lahko verbalizirali in udejanjali občutke naše politične živali (občutek za pravičnost, skupno dobro, skupni red), moramo poznati imena, prave besede, prave koncepte. Na srečo so se premišljevalci že od antike naprej ukvarjali s tem, da so ubesedevali občutke politične živali. V imenu je moč. Ko lahko neko stvar poimenujemo, dobimo moč nad njo. Ko na primer žrtev spozna, da se ji je zgodila zloraba in lahko reče “Zgodila se mi je zloraba,” je dobila moč nad to izkušnjo in pot ozdravljenja. Zato kot politične živali potrebujemo prava imena, da bomo dobili moč nad političnim dogajanjem (to je bistvo demokracije – vladavina ljudstva).

Predlagam nekaj “imen”. Na primer; namesto, da se pri odločanju med različnimi kandidati sprašujemo: “Ali mi je všeč, kar ta kandidat govori? Ali mi je osebnost tega kandidata prijetna,” se raje vprašajmo, “Ali je to, kar da kandidat govori, v skladu z duhom demokracije, pravne in socialne države in v skladu s funkcijo, za katero kandidira? Ali so njegova/njena dejanja v skladu z vsem navedenim?”

Ta vprašanja nas opolnomočijo in poenostavijo naš proces odločanja. Razblinijo umetno ustvarjeno “kompliciranost” politike, ki nam jo vsiljujejo “politiki” in prodrejo skozi njihove besede do bistva. V rokah imamo preprosto formulo.

Ali je udeležba na volitvah edini izraz državljanske vloge?

Za zaključek razmislimo še o tem, kam nas razvijanje naše identitete “politične živali” še popelje. Premišljevanje o volitvah in udeležba na njih so le odskočna deska. Mogoče za koga od nas prvi korak v spoznavanje sebe kot politične živali. Kar je čudovito! Razmislimo pa lahko tudi o mestu volitev v širšem kontekstu državljanskih odgovornosti. Še posebej v okolju z nizko politično kulturo, ki se utaplja v dejanjih, izjavah in držah, ki žalijo temeljne koncepte demokracije, je odločitev na volitvah nižje na lestvici pomembnosti državljanjskih dejanj. Čeprav je udeležba vsekakor zelo pomemben aspekt državljanske odgovornosti! Sploh v takšnem okolju, kot je naše, je pomembno, da prečistimo politični prostor kultov osebnosti in infantilne drže do politikov kot do naših “staršev”, ki bodo vse uredili namesto nas.

Ko se začne naša državljanska identiteta razraščati in razvijati, smo vedno bolj opolnomočeni in se lahko sprašujemo tudi naslednje: v kolikšni meri in na kakšne načine delujemo za ureditev področij, ki ne delujejo dobro in so nam pomembna? V kolikšni meri verjamemo, da smo državljani nosilci moči? V kolikšni meri smo na preži in pozorni na dogajanje in se s svojim glasom in svojimi dejanji oglašamo, ko od nas to zahteva državljanska odgovornost?

Naj bodo te volitve priložnost za vnovično refleksijo svoje politične identitete. Za nekatere od nas pa prva priložnost za seznanjenje s političnim delom sebe. Takšnih se še posebej veselimo. Dobrodošli!

¹ Razen patoloških posameznikov, klinično imenovanih psihopati, ki jim primanjkuje empatije, ne le metaforično – njihovi možganski centri za empatijo niso enako razviti.

Koliko si poznala stranko, preden si se kot članica Skupine za varnost državljanov srečala s Pirati?

Bili so mi simpatična stranka. Vedela sem, da so tehnološko usmerjeni, da se ukvarjajo z virtualnimi temami in da so progresivni. Torej stranka, s katero bi se lahko identificirala.

Kakšna je bila tvoja ocena Piratov po koncu projekta Skupina za varnost državljanov, v okviru katerega si sodelovala s Pirati?

Izjemno pozitivna. Ves čas so poudarjali, da hočejo dati v ospredje civilno pobudo, da hočejo podpreti nas. Izkazalo se je, da to niso bile samo prazne besede. Ta ponižnost in ta realnost sta me izjemno presenetili.

Policijska obravnava novinarja Jureta Brankoviča je primer hude kršitve pooblastil policije

Bi lahko na kratko povzela poanto Skupine za varnost državljanov?

Skrbimo za resnično varnost državljanov. Koncept je namreč prav zaradi ideoloških manipulacij pogosto napačno razumljen. V javnosti se ga predstavlja kot dualizem: varnost ali svoboda. Zagotovoljeno mora biti oboje. Če ni, je nekaj zelo narobe.

Sploh desnica veliko zlorablja te floskule in trdi, da nas ogrožajo begunci in teroristi. Ne govori pa se o tem, kako država ogroža varnost svojih državljanov s poseganjem v zasebnost in z represijo. Hkrati je tanka meja med na videz nedolžnimi kršitvami, ki jih počne država in totalitarno represijo človeka.

Tak primer je policijska obravnava novinarja Jureta Brankoviča, ki je na twitterju zastavil vprašanje glede protesta. Marsikomu se morda zdi, da to sploh ni državni prekršek, a je to še en korak k represiji. Hitro nastane situacija, ko lahko policija brez kakršnega koli razloga preiskuje kogarkoli.

Marsikdo bi v današnji Evropi tak strah ocenil kot preganjavico.

Problem je pri nerazumevanju pravice do zasebnosti. Pri Brankoviču je policija povsem prekršila svoja pooblastila.

Hkrati imamo težavo, da Ustava pri nas nič ne pomeni. Zakon o tujcih, na primer, ki je bil letos sprejet, je povsem neustaven. Krši mednarodne konvencije in vendar ga je parlament sprejel.

Nova pooblastila policiji v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije so v navzkrižju z ustavno varovano pravico do zasebnosti. Pri novih tehnologijah nadzora zakon ni priskrbel nobenih varovalk, ki bi preprečile množičen, nebrzdan nadzor. Zakon na primer ne določa, kaj bo z vsemi novimi bazami podatkov, ki jih oblast zlahka zlorabi. Na to sta opozarjala tako Informacijska pooblaščenka kot Varuh človekovih pravic.

Represija pomeni zadušitev ljudstva, politične osveščenosti in zdrave opozicije

Kakšne pa so posledice takšnega nadzora? Nenazadnje ljudje danes na splet plasiramo ogromno informacij o sebi. Zamisel, da nekoga snema brezpilotnik, ko je na sprehodu ali da posname njegovo registrsko tablico na poti v službo, se marsikomu ne zdi niti malo sporna.

V totalitarnih državah zasebnosti ni. V sodobnih demokracijah pa se dogaja, da aktivisti pristanejo na različnih “črnih listah”. Na potovanjih so deležni zelo strogih policijskih pregledov, ki dajejo vtis, da so kriminalci. Čeprav niso storili nič nezakonitega.

S tem se onemogoča svoboda govora. Brankovič je tu odličen primer. Govoril je o demokratični pravici izražanja ljudske volje v obliki shoda oziroma protesta in bil takoj obravnavan. Ljudje tako dobijo sporočilo “če sem politično aktiven in če se izpostavim na ranljivih temah, opozarjam na problematike, bom deležen represije”. S tem se zaduši ljudstvo, politična osveščenost in zdrava opozicija.

Ženske je strah stopiti v politično okolje, kjer bi se počutile kot ženske bolj ranljive

Sodelovala si tudi pri projektu Proaktivno državljanstvo žensk. To vprašanje je sploh zanimivo v luči vzpona skrajne desnice in konservatizma, ki smo mu priča pretekla leta. Kako je tu potekalo sodelovanje s Pirati?

Pirati so dali pobudo, sopobudnica je bila tudi Renata Šribar. Sodelovale so še Svetlana Slapšak, Marija Mojca Pungerčar, dr. Luna Jurančič Šribar in Piratka Urša Orehek. Naš glavni namen je bil ženske motivirati, da bi se videle kot politične aktivistke, članice stranke ali političarke na izvoljivih mestih. Moja delavnica je bila na temo Kaj ženskam preprečuje, da bi se videle kot politični subjekti.

Kaj ženskam preprečuje, da bi bile se videle kot politični subjekti?

Predvsem to, da je politika percepirana kot moški svet. Preprosto jih je strah stopiti v okolje, kjer bi se počutile kot ženske bolj ranljive. Moraš se izpostavit, kar zahteva pogum, integriteto, kar je za veliko žensk strašljivo.

Marine Le Pen, Theresa May, Angela Merkel so torej izjeme?

Izjeme z vidika klasične patriarhalne vzgoje gotovo. Tu pridemo tudi do tega, kar je poudarila Svetlana Slapšak. Marie Le Pen je bila recimo deležna ostrih kritik zaradi svojih skrajno desnih stališč. Slapšakova je dejala, da mora biti tudi ženskam omogočeno, da so slabe političarke. Ženskam ni treba preseči nekakšnega praga neoporočenosti, da bi upravičile svoje mesto v politiki.

Če smo socialna država, revščine v taki državi ne sme biti

Kaj bi ženski angažma za politiko pomenil? Kaj bi spremenil?

Menim, da gre tu za vključevanje slabo zastopanih skupin, ki pomeni vnos novih perspektiv v politično polje.

Katere so to?

Moje videnje v tej smeri vključuje predvsem večjo senzitivnost. Ne zato, ker bi bile ženske v esencialistčnem smislu same po sebi bolj senzitivne, temveč zato, ker ima vsaka slabo zastopana skupina perspektive, ki jih prevladujoča skupina ne zazna. Te perspektive so obogatitev, ko se integrirajo v že obstoječe politične strukture.

Feministke drugega vala so na primer zagovarjale slogan “Osebno je politično”, ki je poskušal rušiti delitev sfer človeškega življenja (predvsem življenja žensk, ki so bile tej delitvi bolj podvržene) na osebno in politično ter odpirati vprašanja o povezavi med izzivi na “intimnem/družinskem/osebnem” področju z družbeno-političnimi dejavniki.

Vključevanje slabo zastopanih skupin pomeni na primer posluh za osebno sfero, družinsko življenje, otroke, za marginalizirane skupine. Za vse ki, v filozofskem smislu, potrebujejo “materinsko” skrb države, ne “očetovsko”. To so brezdomni, revni, sploh revni otroci in revni mladi, ki jim je že s tem, kam so se rodili, odvzeto ogromno možnosti. Brezdomne pa se dojema kot lenuhe. Ti ne potrebujejo krute drže v smislu: “Šolstvo in zdravstvo imate zastonj, zdaj pa se znajdite.”

Na to opozarja tudi Teršek – na pozitivne obveznosti države. Če smo socialna država, revščine v taki državi ne sme biti. Ne gre za pasivno, ampak za aktivno preprečevanje revščine. Sprejemajmo ukrepe, ki pomagajo tem ljudem se izvleči, ne pa da zagovarjamo “vsi imajo enaka izhodišča in zdaj naj se znajdejo”.

Ukvarjaš se tudi s psihologijo v politiki. Lahko poveš kaj več o tem?

Študiram jungovsko psihoanalizo, ne klasične freudovske ali pa lacanovske. Imenujejo jo tudi analitična psihologija.

Psihologom, psihoterapevtom in psihoanalitikom družboslovci in humanisti pogosto očitajo, da v političnem smislu paralizirajo ljudi. Da poudarjajo aspekt notranjosti, introveritano držo, zaradi česar se ljudje ukvarjajo samo s sabo, s svojo preteklostjo, ne pa z družbo in politiko. Po eni strani se s tem strinjam.

Jungovski analitik James Hillman je napisal knjigo “Imeli smo sto let psihoterapije, svet pa še vedno postaja vse slabši.” Psihološki delavci moramo ljudi senzibilizirati na zunanje družbene, pa tudi politične vzroke, ki so vzrok za njihove psihološke težave. Ne izvirajo vsi vzroki iz naše osebne preteklosti.

Primer so prekarni delavci, ki so zelo ranljivi za psihološke težave. Živijo v negotovosti za lastno preživetje, ki povzroča velike psihološke stiske, tudi psihološke zlome. Za takega človeka nista rešitev samo psihoterapija in na primer meditacija. Senzibilizirati se mora na to, katere politične odločitve so pripeljale do tega, da je on sploh v tem položaju ter se povezati s svojo identiteto političnega subjekta in v skladu z njo delovati. Odgovornost psiholoških delavcev je pomagati ljudem to dojeti in se angažirati na tem področju.

Po drugi strani pa mora politika začeti dojemati duševno zdravje državljanov kot pomemben kazalnik uspešnosti. Psihološke težave posameznikov dobijo dostojanstvo šele, ko so javno pripoznane. Po eni plati, ker so vzroki pogosto družbeni, po drugi strani, ker so te težave še vedno stigmatizirane. Ljudje se z njimi prepogosto spopadajo sami.

Poleg tega ima duševno zdravje države državljanov neposreden vpliv tudi na BDP. Človek z duševnimi stiskami ne more optimalno opravljati svojega dela. Paradoksalno – šele ko bo država ljudi v prvi vrsti začela obravnavati kot ljudi s človeškim dostojanstvom in ne kot delovno silo, bodo le-ti postali veliko boljši delavci.

Element duševnega zdravja moramo začeti upoštevati povsod. V šolstvu, na delovnih mestih. Treba je razmisliti, kako bo neka ureditev vplivala na duševno zdravje ljudi.

Kakšen vpliv bi imela prepoznava duševnega zdravja na politično polje pri nas? Govoriva predvsem o ravni vlade, parlamenta.

Velik problem je, da zelo problematični voditelji, taki z narsicističnimi osebnostmi, zlahka pridejo do oblasti, ker zlorabljajo stiske ljudi in apelirajo na primitivne, agresivne elemente v ljudeh. Obljubljajo jim katarze v smislu “pobili bomo vse begunce”.

Trump je dober primer. Ves čas je poudarjal, da bo vse rešil. S to držo je volivcem odvzel iniciativo. Postavlja se v vlogo starša, ki bo stvari rešil, ljudi ponižuje in infantilizira. Desenzibilizira jih za njihovo državljansko politično identiteto, kar pomeni zavedanje, da morajo sami nekaj vedeti o politiki, da morajo prevzeti odgovornost in delovati.

Z več psihološke pismenosti takih vodij ne bi bilo. Zame so pravi politiki tisti, ki so mi enaki, le neko vodenje se jim zaupa. Projekcija starš-otrok nima tu kaj početi. Potem se tudi šele ustvarijo pogoji za visoko politiko, namesto te dnevno-politične farse, ki se jo gremo zdaj.