Nedavno mesarjenje Ministrstva za kulturo pod taktirko ministra Toneta Peršaka je voda na mlin strahovom, da se vlogo nevladnih kulturnih organizacij, ki so sicer ključni del slovenske kulture, načrtno birokratsko eliminira. Na vsakem razpisu se preprosto malo “zategne pas” in izloči par neodvisnih kulturnih producentov.

Odpuščanje je le začetek

Minister Peršak je ob prevzemu funkcije (20. maja 2016) obljubil dve stvari: boljše delovanje ministrstva in povečanje sredstev za kulturo. Njegove nedavne poteze na področju financiranja nevladnih kulturnih organizacij so dosegle ravno nasprotno. Na programskem razpisu za naslednja štiri leta, ki je ključen za delovanje nevladnih organizacij, je izpadlo veliko pomembnih nevladnih kulturnih producentov, ki pomembno prispevajo k slovenski kulturi, njeni dinamiki in tudi razvoju.

Že tako podhranjen nevladni sektor na področju kulture (v celotnem proračunu za kulturo dobi zgolj 2,5 %) bo sedaj moral še dodatno odpuščati in odpovedovati že sklenjene programske dogovore z domačimi in mednarodnimi partnerji. Slednje bo vodilo še v izpade sredstev iz mednarodnih razpisov. Zato bodo posledice še dolgoročnejše in še bolj uničujoče.

Tiha eliminacija NVO sektorja slovenske kulture

Države, politikov in birokratov ne plačujemo samo zato, da režejo proračunski kolač, temveč da oblikujejo politike, tudi kulturno. Pirati lahko zapišemo, da je Ministrstvo za kulturo na tej točki popolnoma zatajilo. Vzpostavilo je stanje, kjer se nevladni sektor potiska v prepad, se ga pusti hirati in se mu odvzame možnost kulturnega ustvarjanja in delovanja v Sloveniji.

Lahko temu rečemo prevlada birokratske logike nad politično, ker slednja nima lastnih idej? Ali pa je še huje? Kaj če za tem res stoji politika in je politična smernica v resnici tiha eliminacija NVO sektorja v slovenski kulturi?

Za sistemske popravke je prepozno, da bi lahko z njimi preprečili nepopravljivo škodo. Nevladnim kulturnikom moramo nameniti več sredstev in to takoj!

PS: Od državne politike (s tem mislimo vse parlamentarne stranke od leta 1991 dalje), ki že 27 let zanemarja vprašanje dolgoročne rešitve financiranja in razvoja nevladnega sektorja na polju kulture, politične rešitve itak več niti ne pričakujemo!

Pirati

Še bolj nevarno postane, ko s temi izrazi začnejo opletati bodisi politiki ali druge javne osebnosti, ki imajo moč in vpliv na širše množice. Primer take »zlorabljene« besede je fašizem.

Zloraba izraza “fašizem”

Pred leti smo iz ust govornikov ene od slovenskih etabliranih političnih strank morali poslušati floskule o »levem fašizmu«. Poznamo tudi izraz »liberalni fašizem«. Danes smo ob Predlogu sprememb zakona o visokem šolstvu zasledili še izjavo o »birokratskem fašizmu«. V vseh naštetih primerih gre za zlorabo izraza fašizem, da bi se z njegovo pomočjo diskreditirali bodisi ljudi bodisi ideje, ki jih ti ljudje zagovarjajo.

Paradoksalno pri vsem skupaj je, da tovrstne izraze najraje uporabljajo na politični ali, če hočete, »ideološki« desnici, ko želijo diskreditirati ljudi ali ideje, s katerimi se ne strinjajo. Paradoksalno zato, ker je ravno fašizem eden od primerov skrajnega in temačnega desničarskega populizma, ki je vodil v krvavo politično diktaturo v Italiji, kasneje pa so mu sledili še nemški nacizem in druge diktature, ki so svet zapeljale v eno najmračnejših poglavij človeške zgodovine, drugo svetovno vojno.

Kaj pravi o levem fašizmu Wikipedija:

Levi fašízem je oznaka za zmes med levičarskimi in fašistoidnimi elementi v političnem gibanju oziroma praksi. Podobna sintagma je liberalni fašizem, ki naj bi bil zmes liberalnih (v nekaterih okoljih sinonim za politično levico) s fašističnimi elementi. Sama pojma levica in fašizem sta dovolj široka, njuna kombinacija pa je še manj natančna. Pojma levi fašizem in liberalni fašizem sta uporabni kot etiketi za deviacijo levičarstva, ali kot politični psovki. Nalepka levi fašizem se v znanstvenih objavah ne uporablja.

“Levi fašizem” v slovenskem političnem diskurzu

Oznako “levi fašizem” je uporabil Janez Janša, takratni predsednik vlade RS, na množičnem shodu Zbora za republiko 8. februarja 2013 v podporo predsedniku in vladi, ki sta bili med tarčami protestov v okviru Vseslovenske ljudske vstaje. Isti dan je bilo največje protestno zborovanje – “Tretja ljudska vstaja” v Ljubljani; poleg tega pa je protestnike poimenoval za zombije. Janševe izjave so sprožile polemiko o primernosti tovrstnega etiketiranja s strani visokega politika.«

Ravno zaradi teh zlorab smo si vzeli čas, da osvežimo spomin na to, kaj je fašizem zares bil in kaj ta izraz zares pomeni.

Kaj je torej zares »fašizem«?

Za začetek poglejmo, kaj pravijo o fašizmu »uradni viri«:

Slovar slovenskega knjižnega jezika:

fašízem -zma m (ī) diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji: gibanje, vojna proti fašizmu; zmaga nad fašizmom / naša dežela pod fašizmom fašistično okupacijo
// Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov
// gibanje za tako diktaturo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 1. 2018.

Wikipedija:

Fašízem (italijansko fascismo) je totalitarni politični sistem, ki se v ožjem pomenu nanaša na desničarsko avtoritarno politično gibanje, ki je vladalo v Italiji med letoma 1922 in 1943 pod vodstvom Benita Mussolinija. V širšem pomenu s tem izrazom označujemo vse sisteme vladavine, ki se zgledujejo po prej omenjenem oziroma so mu podobni (nacizem[1], Francova Španija, Salazarjeva Portugalska, Szálasijeva Madžarska ipd.). Tako je »fašizem« splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v kateri se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.[2]

Časovno je nastajal fašizem po prvi svetovni vojni in je pojav Evrope med dvema vojnama. Fašizem s porazom, ki ga je doživel v drugi svetovni vojni, ni povsem izginil, fašistoidne težnje pa se pojavljajo v našem času in tudi zunaj Evrope.

Kot sem že zapisal, je fašizem eno najmračnejših poglavij človeške zgodovine, zato je neodgovorno z njim opletati vsevprek in ga zlorabljati za diskvalificiranje ljudi in ideje, s katerimi se ne strinjamo. V najboljšem primeru kaže na to, da tisti, ki ta izraz uporablja, to naredi zato, ker nima pravih argumentov za zagovarjanje svojih stališč in zato potem poskuša s tovrstnimi »floskulami« diskreditirati nasprotnike, s katerimi se ne strinja. Obenem je ta način »etiketiranja« in »diskreditiranja« odraz fašizacije govornikov, ki ta izraz zlorabljajo.

Ali kot je to zapisano v Wikipediji:

Kljub jasni opredelitvi pojmov fašizem, fašist, nacist se ti izrazi pogosto uporabljajo kot žaljivke, brez upoštevanja točnega pomena in spoštovanja do žrtev teh gibanj. Pridevnika »fašističen« ali »nacističen« pogosto prilepljajo posameznikom ali skupinam, za katere se zdi, da se obnašajo avtoritarno, med elemente sodijo; utišanje nasprotnikov, sojenje po osebnem obnašanju in drugi poskusi koncentracije moči.

Dodatno branje

1. UMBERTO ECO LETA 1995 NAPOVEDAL DANAŠNJI FAŠIZEM
2. Kako razumeti fašizem
3. Hitler, Trump in grde asociacije
4. Ecov esej o fašizmu
5. Levi fašizem
6. Je omejevanje koncesij za zasebne visokošolske zavode “birokratski fašizem”?

Novica o tem, da želi Ministrstvo za zdravje ukiniti Zdravstveni dom za študente v Ljubljani(ZDŠ), oziroma ga pripojiti Zdravstvenem domu Ljubljana(ZDLJ), je več kot samo zaskrbljujoča. Glede na način, kako Ministrstvo za zdravje pelje postopke, pa je, milo rečeno, škandalozna.

Leta 1992, ko se je sprejemala nova zdravstvena zakonodaja, sem bil na ŠOU v Ljubljani minister za socialo in zdravstvo. Na pobudo takratne direktorice zdravstvenega doma Aškerčeva gospe Božene Skalicky Kuhelj, smo v takratni Skupščini RS vložili amandmaje, ki so zdravstveni dom na Aškerčevi izločili iz sistema Zdravstvenega doma Ljubljana in financiranje novonastalega zavoda v celoti prenesli na državno raven. Razlogov za to je bilo več, a poglavitna dva sta bila:

1. Zaradi vpetosti v sistem ZDLJ, ZDŠ ni mogel razviti vseh dejavnosti za potrebe celovite ambulantne oskrbe študentov (področno načelo), ki bi bil v celoti prilagojen takrat hitro rastoči študentski populaciji.
2. ZDLJ sredstev, ki jih je dobival za delovanje ZDŠ, nikoli ni v celoti prenakazal ZDŠ, temveč jih je zadrževal z izgovorom, da vsi študentje niso iz Ljubljane.

Prav ta »argument« ZDLJ je botroval temu, da se ZDŠ izloči iz ZDLJ in v celoti preide na državno financiranje. Ta odločitev se je v zadnjih 25 letih izkazala za več kot upravičeno, še toliko bolj v sedanjosti, ko je v Ljubljani skoraj 10 % študentov iz tujine.

Več kot zaskrbljujoče je, da na MZ očitno niste preverili niti osnovnih zgodovinskih dejstev, zakaj je sedanja ureditev takšna kot je. Posledica takega pristopa pa je lahko samo sprejemanje odločitev na pamet, kar pa zagotovo ne bo prineslo nič dobrega.

Pri vsem skupaj je najbolj škandalozen način, kako se je MZ lotil celotnega »podviga«. Najprej, v javnosti za zdaj nisem zasledil nobenih resnih argumentov za to odločitev. Še huje pa je to, da MZ do sedaj, ko to pišem, ni stopil v uradni kontakt z ZDŠ, čeprav odloča o njegovi usodi. MZ je imelo pogovore z ZDLJ in MOL-om, medtem, ko z Zavodom, ki bo neposredno utrpel posledice, do sedaj niste uradno stopili v kontakt, kaj šele, da bi jim razgrnili argumente za ukinitev zavoda.

Vse to kaže, da gre za skrite interese v ozadju, ceno katerih bodo plačali študentje.

Zaradi vsega naštetega od vas, spoštovana ga. ministrica, pričakujem, da boste nemudoma ustavili vse postopke za ukinitev Zdravstvenega doma za študente. V naslednji fazi pa, da boste stopili v kontakt z ZDŠjem in tako zavodu kot tudi javnosti razgrnili argumente na podlagi katerih ste prišli na to idejo. Pričakujem tudi, da boste prisluhnili argumentom ZDŠ, zakaj je pomembno, da ostanejo samostojni.

Če tega ne boste storili, bo to še en velik madež na vas kot visoki politični funkcionarki in na slovenski politiki, ki očitno več ne spoštuje minimalnih političnih standardov kot sta transparentnost in dialog.

S spoštovanjem,
Igor Brlek