Pregovarjanje o osnutkih in različicah 11. člena (davek na linke) in 13. člena (cenzura interneta) traja že dve leti. Dvoumnosti ni več: direktiva bo razdejala internet, kot ga poznamo – če jo Svet Evropske unije in nato Evropski parlament sprejmeta v prihajajočem končnem glasovanju.

A katastrofo še lahko preprečimo!

Kako se tega lotiti, bomo razložili spodaj. Še prej pa si poglejmo, kako smo zabredli v vse skupaj in kdo nas je spravil sem:

Kaj je v evropski direktivi o avtorskem pravu?

Spodaj objavljamo povzetek končnega besedila 11. in 13. člena:

13. člen: nalagalni filtri, cenzura interneta

Parlamentarni pogajalec Axel Voss je sprejel dogovor med Francijo in Nemčijo, ki je bila obrazložena v prejšnjem prispevku:

• Komercialne strani in aplikacije, kjer uporabniki objavljajo vsebine, se morajo “po najboljših močeh potruditi”, da preventivno kupijo licence vseh vsebin, ki jo bodo uporabniki kadarkoli objavili – kupiti morajo pravice za dostop do vseh avtorsko zaščitenih vsebin na tem svetu. To je seveda nemogoče.
• Dodatno, vse razen peščica spletnih strani (tiste najmanjše in najmlajše) morajo narediti vse, kar je v njihovih močeh, da preprečijo objavo kakršnekoli vsebine, ki bi predstavljala kršitev avtorskih pravic založnikov ali avtorjev. Edina “rešitev” v tem primeru so cenzurni filtri, ki so izjemno dragi in večini strani nedosegljivi, hkrati pa pogosto napačno presojajo.
• Če bi sodišče presodilo, da izkazan trud lastnika spletne strani pri nabavi licenc ali pri cenzuri vsebine ni zadosten, bo lastnik neposredno odgovoren za kršenje avtorskih pravic, kot da jih je kršil sam. Lastniki se bodo poskušali maksimalno zaščititi, kar pomeni, da bodo večinoma izničili človekovo pravico do svobode govora in izražanja na spletu.

11. člen: “davek na linke”

Končna oblika te dodatne avtorske zaščite novičarskih portalov je zelo podobna tisti, ki je že spodletela v Nemčiji: a ta tokrat ni omejena le na iskalnike in agregatorje novic, kar pomeni, da bo povzročila toliko več škode različnim spletnim stranem.

• Za podvajanje vsebine, ki je več kot le “posamezne besede ali zelo kratki izseki” iz novic, bomo potrebovali licenco. Licenco bomo najverjetneje potrebovali že za izseke, ki se prikažejo s povezavo, ki bi jo delili na spletu. Za zadnjo določitev pomena besedne zveze “zelo kratek izsek” pa bomo morali tako ali tako počakati na odločitev sodišča. V praksi to pomeni, da bo do takrat pravica do deljenja ‘linkov’ pravno nejasna in zato za tiste, ki bi jih delili – nevarna.
• Za storitve, ki jih upravljajo posamezniki, mala podjetja, neprofitne organizacije, monetizirani blogi in spletne strani, ni izjeme. Obravnavalo se jih bo enako kot storitve, ki so v lasti megakorporacij.

Druge določbe

Določba, ki bi Evropejcem omogočala tekstovno in podatkovno rudarjenje, ključno za izvajanje sodobnih raziskav in razvoj umetne inteligence, je prepredena s kopico predpogojev in birokratskih ovir. Lastniki avtorskih pravic lahko preprečijo vse rudarjenje podatkov iz svojih gradiv, razen za primere, ko rudarjenje izvajajo raziskovalne ustanove.

Pravice avtorjev: predlog Evropskega parlamenta, da imajo avtorji pravico do proporcionalnih nadomestil za uporabo njihovih del, je spodletel: odkupne pogodbe bodo še naprej ostale norma v tem poslu.

Manjše izboljšave pri kulturni dediščini: knjižnice bodo lahko nekomercialna dela objavljala na spletu, muzeji ne bodo mogli več zahtevati avtorskih pravic na slikah stoletja starih slik.

Kako so nas potisnili v to godljo?

Sramotna zgodovina direktive že od samega začetka z 11. in 13. členom ni imela namena razrešiti jasno definiranih težav avtorskopravne zakonodaje s preverjenimi ukrepi. Njen namen je bil služiti močnim posebnim interesom s komaj kakšno skrbjo za povzročeno kolateralno škodo.

Omembe vredno je, da “EU” za to ni kriva – krivi so tisti poslanci in evropski komisarji, ki so iz položajev moči spregledali temeljne pravice državljanov EU zaradi interesov močnih, posameznih korporacij, med njimi sta tudi

poslanec Axel Voss, najglasnejši pobudnik trenutne reforme avtorskega prava v EUin evropski komisar za digitalne zadeve, Günther Oettinger.

Direktivo moramo ustaviti, sicer bo razdejala družbo

Pogajalci iz Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije zdaj s končnim besedilom seznanjajo ustanove, v imenu katerih so se pogajali. Če ga bosta potrdili obe, bo postala direktiva zavezujoča za vse članice EU.

Največ možnosti za preprečitev sprejema direktive imamo v Evropskem parlamentu, kjer o direktivi odloča vseh izvoljenih 751 poslancev. Seja, kjer se bodo o direktivi odločali, bo stekla bodisi med 25. in 28. marcem, 4. aprila ali med 15. in 18. aprilom. Enkrat smo že pokazali, da lahko sprejem slabe reforme avtorskega prava preprečimo, tako da ni razloga, da bi se zdaj predali.

Na zasedanju lahko direktivo ali zavrnejo ali pa odstranijo 11. in 13. člen. V drugem primeru se mora Komisija odločiti, ali spremembe sprejme ali pa projekt ustavi do nadaljnjega oziroma da se o tem odloči po evropskih volitvah, ko bodo zopet premešane karte.

Zdaj si na vrsti ti!

Končno glasovanje v Evropskem parlamentu se bo odvilo nekaj tednov pred evropskimi volitvami. Večina evropskih poslancev – vsekakor pa vse politične stranke – si želijo ponovne izvolitve. 11. in 13. člen bomo premagali, če slabosti reforme avtorskega prava dovolj volivcev omeni v kampanjah kandidatov za evropske volitve.

Na tebi je, da Francu Bogoviču (ELS/SLS), Tanji Fajon (S&D/SD), Alojzu Petreltu (ELS/NSi), Igorju Šoltesu (Zeleni/Verjamem), Patriciji Šulin (ELS/SDS), Romani Tomc (ELS/SDS), Ivu Vajglu (ALDE/DeSUS) in Milanu Zveru (ELS/SDS) pojasniš, da niso v Evropskem parlamentu zato, da bi zagovarjali pravice korporacij in uničevanje pravic malih državljanov! Jasno jim sporoči, da bo njihov glas za ali proti uničenju interneta z 11. in 13. členom odločal o tvojem glasu zanje na volitvah. Bodite vljudni, a nepopustljivi!

• Poglej si, kako je poslanec glasoval v preteklosti.
• Pokliči ali obišči pisarno poslanca (v Bruslju, Strasbourgu ali doma).
• Obišči dogodke med kampanjo ali dogodke stranke in omeni reformo avtorskega prava.
• Podpiši peticijo, ki podira vse rekorde in širi glas o reformi.

Na nas je, da kaj storimo. Po sprejetju take direktive bo prepozno.

Kaj se je dogajalo do sedaj?

Leta 2014 so bile odkrite varnostne pomanjkljivosti v pomembnih projektih svobodne programske opreme. Ena izmed težav je bila najdena v odprtokodni šifrirni knjižnici OpenSSL. Ta vrsta programske opreme se imenuje knjižnica, ker velikemu številu drugih programov omogoča dostop do standardnih funkcij. Posledično so vsi povezani programi nosili posledice napak v knjižnici.

Ker je OpenSSL poleg tega tudi zelo pomemben pri šifriranju internetnega prometa, je ključen za zaščito vaše zasebne komunikacije ali podatkov o plačilu, ko kupujete preko spleta.

Zaradi razkritja te težave se je veliko ljudi začelo zavedati, kako pomembna je svobodna in odprtokodna programska oprema za integriteto in zanesljivost interneta ter druge infrastrukture. Tako kot številne druge organizacije, tudi institucije, kot so Evropski parlament, svet in komisija, uporabljajo svobodno programsko opremo pri grajenju svojih spletnih strani in številnih drugih zadev. Vendar internet ni ključen le za naše gospodarstvo in upravo, temveč je infrastruktura, ki poganja naš vsakdan. Preko njega dostopamo do informacij in se politično udejstvujemo.

Zato sva s kolegom Maxom Anderssonom začela projekt Free and Open Source Software Audit: FOSSA.

FOSSA

Med leti 2015 – 2016 je prva različica FOSSA projekta naredila inventuro svobodne programske opreme, na katero se zanaša Evropska komisija. Prav tako se je analiziralo, kako se razvijalci programske opreme soočajo z varnostjo pri svojih projektih. Na dveh projektih (spletni server Apache in upravljalec gesel KeePass) pa je bila opravljena revizija.

FOSSA 2

Leta 2017 je bil projekt podaljšan za tri leta. Takrat smo se odločili, da gremo korak dlje in smo na seznam ukrepov za povečanje varnosti brezplačne in odprtokodne programske opreme dodali izplačevanje nagrad za odkrivanje napak (Bug Bounty) pri pomembnih projektih brezplačne programske opreme.

Načrtovali smo tudi serijo “hackathonov”, ki bi omogočili razvijalcem programske opreme znotraj EU institucij in razvijalcem iz projektov svobodne programske opreme, da bolje sodelujejo in skupaj delajo neposredno na svoji programski opremi.

FOSSA Bug Bounties

Januarja je Evropska komisija razglasila 14 od 15 “bug bountijev” na svobodni programski opremi, na katero se zanašajo EU institucije. “Bug bounty” je nagrada za tiste, ki aktivno iščejo varnostne pomanjkljivosti. Višina nagrade je odvisna od tega, kako huda je odkrita pomanjkljivost in relativne pomembnosti programske opreme. Projekti programske opreme, ki so bili izbrani, so bili vnaprej izbrani kot kandidati iz inventarjev in preko javne ankete.

K spodaj navedenim projektom lahko prispevate s tem, da analizirate programsko opremo in nam pošljete kakršnekoli napake ali pomanjkljivosti, ki jih najdete preko bug bounty platforme. Tukaj je seznam projektov programske opreme in ‘bug bountijev’:

V tej igri moči korporacij je iz obeh strani tragično na udaru naša svoboda izražanja na spletu. Kot ponavadi v debatah, ki zadevajo avtorske pravice, obe strani na veliko govorita, da zagovarjata interese avtorjev, vendar je vprašljivo, če imajo avtorji na koncu od tega sploh kakšno korist.

Scenarij A: kabelska televizija 2.0

YouTube je večkrat opozoril, da jih različica 13. člena, ki jo je predlagal Evropski parlament, lahko prisili v to, da cenzurirajo milijone video posnetkov v Evropi. Skrb je upravičena: predlog parlamenta bi spletne platforme obremenil z odgovornostjo za vse kršitve avtorskih pravic, ne glede na to, koliko truda vložijo v to, da jih preprečijo.

Nemogoče je popolnoma preprečiti kršitve avtorskih pravic. Svetovni arhiv avtorsko zaščitenih vsebin preprosto ne obstaja, zato platforme nikakor ne morejo vedeti, katere vsebine bi jih lahko spravile v težave. Edina možna rešitev v takem primeru je, da se nalaganje vsebin prepreči vsem razen zaupanim uporabnikom, ki so pretežno velika podjetja. Splet ne bi več bil prostor, kjer se vsak lahko svobodno izraža, temveč bi postal bolj podoben kabelski televiziji.

Ta možnost je razjezila veliko ustvarjalcev video posnetkov. Naslovi posnetkov, kot je “My channel will be deleted”, niso zgolj vaba za klike. Množično brisanje vsebin je povsem možen rezultat, če predlog parlamenta postane pravnomočen.

Scenarij B: ‘’filternet’’, ki ga poganja Google

Hkrati pa ne smemo predpostaviti, da YouTube lobira za interese svobodnega in odprtega spleta. Zadovoljni bi bili, če EU sprejme različico direktive, ki jo predlaga Evropski svet, katero so pripravile domače vlade držav članic. Ta različica dovoljuje platformam, da se izognejo težki odgovornosti, a pod pogojem, da uporabijo filtre pri nalaganju vsebin. Vsak videoposnetek uporabnikov morajo nato potrditi algoritmi, ki pregledajo, če vsebina krši avtorske pravice tretje osebe.

Iz izkušenj vemo, da so takšni filtri polni napak in slej ko prej bodo preprečili nalaganje povsem zakonite vsebine, saj niso sposobni razločiti med pravično uporabo avtorsko zaščitenega dela, kot so parodije in komentarji, ter kršitvami. Ustvarjene vsebine, kot so priredbe pesmi in memi, ki zdaj obstajajo v neki pravni sivini, bodo prve žrtve.

Ti filtri so pristranski do velikih korporacij, saj slepo zaupajo njihovim seznamom vsebin, ki naj bi jih bilo potrebno blokirati, medtem ko so posamezni ustvarjalci obravnavani kot krivi, dokler jim ni dokazana nedolžnost. Take filtre zlahka zlorabljajo “troli” in drugi, ki zlonamerno želijo doseči, da se določene vsebine odstrani. Na kratko: filtri pri nalaganju vsebin so resna grožnja za našo svobodo izražanja.

YouTube in njegov lastnik Google so že vložili na desetine milijonov dolarjev v njihov cenzurni filter z imenom “Content ID”, ki kljub temu še vedno dela veliko napak in povzroča hude glavobole ustvarjalcem na Youtubu. Če bodo tovrstni filtri zahtevani od vseh platform, bo YouTube v veliki prednosti, s čimer si bo zagotovil svoj poslovni monopol na tem trgu. Novi startupi in ostali tekmeci, ki si ne morejo privoščiti razvoja lastnih filtrov, bodo ali propadli ali pa uporabljali licenčen Content ID. Google bi tako lahko postal glavni odločevalec pri tem, kaj Evropejci lahko objavljamo na spletu in česa ne.

Odločen ne obema možnostma!

Axel Voss, predstavnik v Evropskem parlamentu, ki je napisal parlamentarno različico direktive, zdaj predlaga, naj se glasbena industrija in YouTube usedeta in ustvarita kompromis med scenarijema.

Vendar jaz pravim odločen NE obema. Niti ena niti druga možnost ni sprejemljiva in noben kompromis ni možen brez vključevanja neodvisnih ustvarjalcev. Več kot 3 milijone ljudi je podpisalo peticijo proti tem spremembam. Jasno je: Evropejci ne bodo dovolili, da njihova svoboda do objavljanja in nalaganja na splet postane zgolj postranska škoda korporativne bitke.

Medtem ko je jasno, kako ta dva scenarija predstavljata nevarnost za naše temeljne pravice, je manj očitno, kako naj bi pripeljala do dodatnih zaslužkov za ustvarjalce, kar naj bi bil cilj, ki ga bojda zagovarjata obe strani. Hkrati pa členom, za katere menim, da bi prinesli dejanske izboljšave za ustvarjalce, na primer zaščita pred enostranskimi pogodbami, grozi tiha opustitev med pogajanji. Pravica je bila del 14. člena v osnutku, ki ga je pripravil parlament.

Če bo osnutek direktive še naprej zahteval ali neizogibno odgovornost platform ali cenzurne filtre pri nalaganju vsebine, Evropejci ne bodo imeli druge izbire, kot da od svojih predstavnikov zahtevajo, da zavrnejo celotno direktivo, ko bo na vrsti za odločitev prihodnje leto, le nekaj mesecev pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.