Na Irskem ni heca

Eno najboljših ureditev, ki vsebuje vsa priporočila različnih institucij, ima Irska. V njihov zakon (Protected Disclosures Act (PDA)) so vključena tako zasebna kot javna podjetja. V okviru zakona deluje Workplace Relations Commission (WRC), ki pomaga pri vložitvi prijav in obravnava pritožbe žvižgačev, katerim se hočejo po razkritjih nadrejeni maščevati in jih zato doletijo povračilni ukrepi. Zaposleni lahko prijavo podajo preko spletnega obrazca, podana pa mora biti v 6 do 12 mesecih od storjene nepravilnosti.

Britanija s tradicijo, a zastarelim zakonom

Najstarejši zakon o zaščiti žvižgačev ima Velika Britanija. Zakon iz leta 1998 danes ne nudi več zadostne zaščite prijaviteljev. Postopki pred sodišči še vedno potekajo predolgo, žvižgači pa v povračilo zaradi svojih razkritij pogosto izgubijo službo.

Mračni srednji vek na Madžarskem

Na Madžarskem po novih dopolnitvah zakona, ki so bila sprejeta 2014, podjetjem ni potrebno imeti sistema prijavljanja. Podjetja, ki tak sistem imajo, pa morajo biti prijavljena pri Madžarskem organu za varstvo podatkov (NAIH) in morajo postopek prijave objaviti na svoji spletni strani. Delodajalec je dolžan neanonimno prijavo raziskati in če ugotovi, da gre za kršitve zakona, obvestiti organe pregona. Imajo tudi ombudsmana, ki prijav ne preiskuje, ampak jih samo posreduje ustreznim inštitucijam.

Malta: premalo podatkov o rezultatih

Malta ima dober zakon, se pa pojavljajo težave pri njegovem izvajanju. Malo je podatkov o rezultatih. Vsa javna in zasebna podjetja morajo imeti urejene postopke prijavljanja, vključno z Uradnikom za žvižgače, kjer deluje kontaktna oseba, seznam teh oseb pa objavi ministrstvo. Prijaviteljev se ne razkriva in se jim pod določenimi pogoji nudi zaščita.

Nizozemska brez zaščite zaposlenih

Nizozemska ima javno agencijo (Whistleblowers Authority) s proračunom 3 milijone evrov, ki spada pod notranje ministrstvo, a deluje neodvisno. Njena glavna naloga je svetovati ljudem, a zaposlenih ne more zaščititi pred povračilnimi ukrepi, to je v pristojnosti delavskih organizacij. Podjetja z vsaj 50 zaposlenimi in javne institucije morajo tudi imeti določene procedure za prijavljanje nepravilnosti.

V Belgiji zaščita le na področju javnih podjetij

Zaposleni v Belgiji lahko prijavo opravijo na delovnem mestu, pri osebi, ki jo imenujejo Personne de confiance d’intégrité, ali PCI. Ta oseba, ki zaposlenemu samo svetuje, ni pooblaščena za raziskovanje, primer preda varuhu človekovih pravic. Če tej osebi ne zaupajo, se lahko obrnejo direktno na varuha. V primeru, da prijave ne pokriva zakon o žvižgaštvu, jo predajo Centru za integriteto. Taka ureditev velja le za javna podjetja, za zasebna zaščite žvižgačev nimajo urejene.

Slovaška: visoka nagrada za žvižgače

Zakon na Slovaškem od javnih podjetij in zasebnih podjetij z vsaj 50 zaposlenimi zahteva, da imajo notranji sistem prijavljanja nepravilnosti, ki mora biti dostopen 24 ur na dan. Prijave morajo biti obravnavane v 90. dneh, delodajalec pa mora obveščati o rezultatih preiskav. V primeru, da se prijava zaključi s sodno obsodbo, je žvižgač upravičen do nagrade v višini do 50 minimalnih plač.

Francija: ključna je dobronamernost

V Franciji velja zakon s Sapin II, ki zaposlene ščiti v primeru, da so prijavo podali dobronamerno. Prijavo se poda nadzorniku ali za to določeni osebi na delovnem mestu.

Sistem notranjih prijav imajo tudi na Švedskem, tam se zaposleni lahko obrnejo tudi na sindikat. Zaščita žvižgača je možna le v primeru, da ta ni kazensko preganjan. Javni uslužbenci v Italiji so zaščiteni v primeru prijave kaznivih dejanj sodnim oblastem ali računskemu sodišču. Avstrija ima urejeno anonimno spletno prijavo pri tožilstvu.

Pa Slovenija?

Pri nas deloma pokriva to področje Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije in deloma zakonodaja s kazenskega področja, vendar pa manjka svoj, celosten zakon o zaščiti žvižgačev, ki predstavlja najboljši način preprečevanja korupcije in drugih nečednih dejanj.

Čeprav literatura s področja uvršča Slovenijo med države z dobro urejenim sistemom zaščite žvižgačev, pa le ti vedo, da temu še zdaleč ni tako. Kar manjka, je celostni sistem zaščite prijaviteljev v času postopka oziroma vseh postopkov, ki se odprejo zaradi prijave v okviru neodvisne agencije. Prav tako mora tak sistem imeti varovalke, da se prijav ne zlorablja zaradi svojih osebnih interesov ali maščevanja, saj je namen žvižgaštva preprečevanje ali osvetlitev nečednih dejanj in ne zloraba sistema kot takega.

Z razkrivanjem podatkov o nepravilnostih so žvižgači pomagali rešiti marsikatero življenje. Obvarovali so milijarde evrov javnih financ ter preprečili poslabšanje stanja in nastanek hujših škandalov.
To pa seveda mnogim ni všeč. Prvi med njimi so močni šefi, ki so odgovorni za umazanijo v svojih oddelkih, drugi pa skorumpirani ljudje, ki zaradi žvižgaštva nenadoma ne morejo do ogromnih vsot denarja. In taki ljudje so se žvižgačem pripravljeni kruto maščevati.

Žvižgaštvo
dejanje razkrivanja informacij, ki kažejo na koruptivne, nezakonite, zavajajoče ali nevarne dejavnosti v škodo javnega interesa, ki jih izvaja organizacija ali ki se izvajajo v organizacijah zasebnega ali javnega sektorja. Informacije se razkriva zato, da lahko pristojni organi ali ustanove dejanja ustavijo ali preprečijo.

Žvižgači trpijo vse od šikaniranja, mobinga, prekinitve delovnega razmerja do groženj in aretacij. V najhujših primerih pride tudi do fizičnih napadov in celo umorov. Mnogi žvižgači so zaradi ustrahovanja in vse hujših napadov storili samomor.

Žvižgače moramo torej zaščititi in to čim bolj. Ustreznejši sistem zaščite bi olajšal razkrinkanje kaznivih dejanj in dejavnosti ter okrepil transparentnost. Vodilne bi na boleč, a nujen način prisilil v prevzemanje odgovornosti – tako v javnem kot zasebnem sektorju.

Vodilni principi
Vsi žvižgači v javnem in zasebnem sektorju potrebujejo dostopne in zanesljive kanale za prijavljanje kaznivih dejanj in delovanja;, vzdržno celostno (pravno, ekonomsko, psihološko) zaščito proti vsem oblikam povračilnih ukrepov oziroma podporno okolje in metode za razkritje informacij, ki spodbudijo odpravo nepravilnosti.

S prepoznanjem vloge žvižgačev in uveljavitvijo protikorupcijskih mehanizmov se je veliko držav zavezalo k uveljavitvi zakonodaje v prid zaščite žvižgačev na podlagi mednarodnih konvencij. Vse več vlad, podjetij in neprofitnih organizacij po svetu uveljavlja različne postopkovne in upravne spremembe v prid žvižgačem.

Vselej mora veljati, da moramo žvižgačem omogočiti dostopne kanale za prenos informacij, zagotoviti učinkovito zaščito proti vsem oblikam maščevanja ter zagotoviti, da se bodo podatki in informacije, ki jih razkrijejo, učinkovito uporabili za odpravo nepravilnosti.

Definicija termina

Žvižgaštvo je dejanje razkrivanja informacij, ki kažejo na koruptivne, nezakonite, zavajajoče ali nevarne dejavnosti v škodo javnega interesa, ki jih izvaja organizacija ali ki se izvajajo v organizacijah zasebnega ali javnega sektorja. Informacije se razkriva zato, da lahko pristojni organi ali ustanove dejanja ustavijo ali preprečijo.

Vodilni principi

Zaščita posameznikov in razkritij

Vsi žvižgači v javnem in zasebnem sektorju potrebujejo:

• dostopne in zanesljive kanale za prijavljanje kaznivih dejanj in delovanja;
• vzdržno celostno (pravno, ekonomsko, psihološko) zaščito proti vsem oblikam povračilnih ukrepov oziroma podporno okolje;
• metode za razkritje informacij, ki spodbudijo odpravo nepravilnosti.

Obseg uporabe terminov

Širša definicija žvižgaštva

Žvižgaštvo je razkritje ali prijava nepravilnih, neetičnih ali celo kaznivih dejanj in ravnanj, ki zajemajo korupcijo, nezakonita dejanja, kršitve zakonskih obvez, zlorabe pravnega sistema, točno določene grožnje javnemu zdravju, varnosti ali okolju, zlorabe oblasti, zlorabe javnih financ ali nepremičnin, hude malomarnosti ali slabo upravljanje, konflikte interesov, neetična ravnanja in dejanja, s katerimi zgoraj našteta dejanja poskušajo prikriti.

Širša definicija žvižgača

Žvižgač je katerikoli posameznik, ki razkrije karkoli v povezavi z zgoraj naštetimi dejanji ali poda informacije o teh dejanjih. Znotraj te definicije vključujemo tudi posameznike, ki delujejo izven tradicionalnega razmerja delodajalec – delojemalec, kot so: svetovalci, pogodbeniki, vajenci ali pripravniki, prostovoljci, študentski delavci, začasni delavci ali nekdanji sodelavci.

Prag zaščite žvižgača

»Utemeljen sum kaznivega dejanja ali delovanja« – zaščiti se tistega posameznika, ki posreduje ali razkrije informacije, za katere obstaja utemeljeno prepričanje, da so pristne v času razkritja ali posredovanja. Zaščito se razširi na tiste, ki razkrijejo nenatančne informacije v dobri veri, in traja, dokler se ne določi natančnosti razkrite informacije.

Zaščita

Zaščita pred povračilnimi ukrepi

Posameznika naj se zaščiti proti vsem oblikam povračilnih ukrepov, predsodkov in diskriminacije na delovnem mestu v povezavi z razkritjem nepravilnosti oziroma žvižgaštva. Zaščita pred povračilnimi ukrepi naj žvižgača varuje pred vsemi oblikami maščevanja, vštevši prekinitev zaposlitve, disciplinsko kaznovanje, nadlegovanje, nižanje delovnih ur, zamrznitev napredovanj, izgubo statusov in dodatkov ali grožnje v tej smeri. Pristojna institucija mora ugotoviti vzročno-posledično povezavo med sumom nepravilnosti in povračilnimi ukrepi.

Ohranjanje zaupnosti

Identiteta žvižgača se ne sme razkriti brez izrecnega dovoljenja posameznega žvižgača.

Breme dokazovanja delodajalca

V primeru, da delodajalec sankcionira žvižgača zaradi drugih okoliščin in se želi izogniti sankcijam ali kaznim, mora dokazati in utemeljiti, da sankcije proti žvižgaču niso posledica niti niso motivirana zaradi dejanj žvižgača v povezavi z razkritjem kaznivih dejanj.

Zlonamerna razkritja niso zaščitena

Če posameznik izda informacijo, ki je znana kot zlonamerna, je podvržen sankcijam s strani pravnega sistema in delodajalca. Vsem, ki so bili zmotno obsojeni, se mora nastalo škodo primerno povrniti.

Oprostitev obveznosti

Razkritja žvižgačev, ki jih varuje zakonodaja o zaščiti žvižgačev, se izvzame iz disciplinskih in sodnih postopkov ter iz kriminalne, civilne in upravne zakonodaje. Žvižgači naj ne bodo v skrbeh, da bodo zaradi razkritij obtoženi obrekovanja, žaljenja ali kršenja avtorskih in patentnih pravic. Breme dokazovanja kriminalnega naklepa žvižgača pade na osebo ali ustanovo, ki je obtožena razkritih kaznivih dejanj. Če gre za tako imenovana zlonamerna razkritja, veljajo sankcije, ki so predvidene v obstoječem sistemu.

Pravica do zavrnitve sodelovanja pri kaznivem dejanju

Zaposleni in delavci imajo pravico zavrniti sodelovanje v koruptivnih, nezakonitih ali goljufivih dejanjih. V primeru, da to pravico izkoristijo, so zakonsko zaščiteni pred vsemi oblikami povračilnih ukrepov, navedenih v zgornjih načelih.

Ohranjanje pravic

Kakršen koli zaseben dogovor ali pravilo je nično, če preprečuje uveljavljanje pravic in zaščito žvižgača. Te pravice so, kot primer, nadrejene vsem oblikam priseg o zvestobi.

Anonimnost

Žvižgače, ki so anonimno razkrili informacije o kaznivih dejanjih ali delovanjih, se vključi v programe zaščite žvižgačev, ne glede na to, ali so ostali anonimni ali pa se je njihova identiteta razkrila brez njihovega izrecnega dovoljenja.

Osebna zaščita

Žvižgači in bližnji družinski člani žvižgačev, katerih varnost ali življenja so zaradi razkritij žvižgača ogrožena, so upravičeni do ukrepov v smeri osebne zaščite. Za zagotavljanje zaščite naj se nameni dovolj sredstev.

Postopek razkrivanja informacij

Prijava znotraj organov delovnega mesta

Vsaka delovna organizacija javnega in zasebnega sektorja mora imeti vzpostavljen sistem za varno prijavljanje nepravilnosti znotraj organizacije ter za zaščito žvižgačev. Spoštovati morajo zaščito identitete žvižgača (razen če se je žvižgač izrecno odločil, da se bo razkril javnosti), zagotavljati morajo temeljito, pravočasno in neodvisno preiskavo razkritih informacij, poleg tega naj zagotavljajo pravočasno izvršljive mehanizme za reševanje pritožb žvižgačev v primerih odpora s strani obtoženih oseb ali ustanov. Postopki ukrepov za zaščito žvižgačev se izvajajo prednostno, skladno z zakonsko določenimi čim krajšimi roki.

Prijava regulatorjem in organom oblasti

Če prijava na delovnem mestu ni praktična ali možna (majhne organizacije ipd.), naj se žvižgači obrnejo na državne organe oblasti oziroma specializirano agencijo, ki bo ustanovljena, da bo obravnavala razkritja žvižgačev.

Orodja za svetovanje in razkrivanje informacij

Uslužbenci državnih in javnih ustanov naj razpolagajo s široko paleto orodij, kanalov in pravne strokovne pomoči, ki naj bo na voljo v pomoč in podporo potencialnim žvižgačem. Obenem naj se žvižgačem zagotovijo varni, tajni in anonimni kanali za razkrivanje informacij o kaznivih dejanjih ali delovanjih.

Razkritje varnostnih ali državnih skrivnosti

Kadar je razkritje kaznivih dejanj ali delovanj povezano s vprašanji nacionalne varnosti, z dokumenti uradne ali vojaške stopnje tajnosti ali z dokumenti, ki so označeni kot strogo tajni, naj se upošteva posebne postopke in varovalke za prijavo ali razkritje informacij, ki upoštevajo občutljivo naravo vsebine dokumentov. Postopki morajo omogočiti interno rešitev problemov in razkritje informacij znotraj sistema, torej avtonomni odgovorni osebi ali nadzorni ustanovi, ki je institucionalno in operativno ločena od varnostnih organizacij, ali pa naj omogočijo razkritje osebam z dovoljenjem za vpogled v dokumente z označeno stopnjo tajnosti. Razkritje zunanjim organizacijam (medijem) naj bo upravičeno le v primerih hude nevarnosti javnemu zdravju ali okolju, v primerih, ko bi interno razkritje kaznivih dejanj ali delovanj vodilo v potencialno fizično nevarnost žvižgača ali v uničenje dokaznega materiala ter v primerih, ko razkritje zaupnih informacij ne oškoduje posameznikov ali ne razkrije pomenljivih državnih skrivnosti.

Pomoč in možnosti sodelovanja

Popolno kritje pravne pomoči in podpore

Paleta pravne pomoči mora kriti vse neposredne, posredne in prihodnje posledice vseh oblik, uperjenih proti žvižgaču, kamor vključujemo tudi osebno, socialno, psihološko, ekonomsko in pravno podporo, in sicer s ciljem, da žvižgaču pomagajo pri vrnitvi v normalno stanje, krijejo pravne in mediacijske stroške, krijejo premestitev v novi oddelek ali pod nadzor druge osebe ali institucije, povrnitev stroškov zaradi izgubljenih priložnosti v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter nadomestilo za fizično ali psihično bolečino in trpljenje. Ustanovi se fond za kritje stroškov in podporo žvižgačev. Rok za odziv na prijave in potrebo po zaščiti mora biti razumen, a kratek.

Pošteno zaslišanje

Žvižgači, ki verjamejo, da so jim bile kršene pravice, so upravičeni do poštenega zaslišanja pred nepristranskim organom z neokrnjeno pravico pritožbe na odločitev organa. Odločitve naj bodo pravočasne, žvižgačem naj se omogoči poziv in preverjanje prič, postopkovna pravila zaslišanja naj bodo v skladu z upravnim postopkovnim pravom.

Sodelovanje žvižgačev

Žvižgačem naj se kot informiranim in zainteresiranim deležnikom postopka omogoči pomenljivo sodelovanje pri sledečih preiskavah in zaslišanjih. Žvižgačem naj se omogoči (a se jih v to ne prisili) razlago svoje pritožbe in udeleženost pri zbiranju dodatnih informacij in dokaznega gradiva. Obenem imajo pravico ostati obveščeni o izidu preiskav in najdb ter do komentarja na kakršnekoli rezultate le-teh.

Sistemi nagrajevanja

Žvižgače se nagradi s skromnim (5 %) deležem kakršnih koli sredstev, ki se jih je izterjalo ali privarčevalo zaradi njihovega razkritja. Druge nagrade so lahko tudi javno prepoznanje njihovega truda ali podelitev nagrad (če se žvižgač s tem strinja), napredovanje na delovnem mestu ali uradno opravičilo v primeru povračilnih ukrepov zoper žvižgača.

Zakonodajna struktura, delovanje in ocenjevanje ustreznosti

Področna zakonodaja

Za zagotavljanje preglednosti in učinkovitosti zakonodaje se pripravi Zakon o zaščiti žvižgačev.

Objava podatkov

Ustanove, ki bodo odgovorne za prejemanje in obdelavo pritožb žvižgačev, naj redno zbirajo in objavljajo podatke in informacije v povezavi z delovanjem zakonodaje za zaščito (zbiranje podatkov naj ne krši zakonodaje iz področja zasebnosti). Objave naj obsegajo število prejetih prijav, stanje prijav (sprejeta, zavrnjena, v preiskavi, zaključena), višino nadomestil in odškodnin (z zagotavljanjem zasebnosti v primeru, da jo žvižgač zahteva), prisotnost kaznivih dejanj v javnem in zasebnem sektorju, zavedanje in zaupanje vzvodom in orodjem za prijavo nepravilnosti, zakonodajo ter čas, ki ga porabijo za procesiranje primera pritožbe.

Vrste zaščitenih prijav

Poleg že določenih v ZIntPK (prijave sumov koruptivnih dejanj ter siljenja uradnih oseb v nezakonita in neetična ravnanja) je treba dodati vsaj še prijave slabega vodenja, neupravičene porabe javnih sredstev, prevar, davčne utaje, velike grožnje okolju, zdravju ali varnosti hrane.

Vpletenost več akterjev

Izdelava in sprotno ocenjevanje delovanja zakonodaje za zaščito žvižgačev mora vključevati ključne interesente, vštevši KPK, evropske organe, sindikate, obrtne zbornice, nevladne organizacije s področja (npr. Transparency international, novinarska društva ipd.) ter strokovnjake.

Usposabljanje žvižgačev

ključnim uslužbencem v javnem sektorju naj se zagotovi splošno usposabljanje o tematiki in povezani zakonodaji. Zakonodaja naj bo vidno objavljena tako splošni javnosti kot tudi v javnih in zasebnih zavodih ter na delovnih mestih ključnih položajev.

Obveznost sprejetja internih aktov

Zakon mora določiti obveznost sprejetja internih aktov organizacij javnega in zasebnega sektorja, kjer se opredelijo postopki ravnanja s prijavami, roki za ukrepanje ter zaščita žvižgačev v organizacijah javnega in zasebnega sektorja, prav tako pa mora zakon določiti obveznost imenovanja pooblaščenca za zaščito žvižgačev v organizacijah z razumno velikostjo (npr. vsaj 10 zaposlenih).

Izvrševanje zakonodaje – Javna agencija za zaščito žvižgačev

Organi, namenjeni žvižgačem

Agencija naj bo pristojna za zaščito žvižgačev in naj obravnava zahteve za zaščito ter raziskuje pritožbe z naslova povračilnih ukrepov in nepravilno izvedenih preiskav na podlagi žvižgaških razkritij. Agenciji naj se omogoči izdajo obvezujočih priporočil in prepošiljanje podatkov, potrebnih za preiskave, odgovornim regulatornim, preiskovalnim organom ali organom pregona, pri čemer ne sme razkriti identitete žvižgača, razen v posebnih primerih (določenih že v ZintPK) na zahtevo sodišča. Agencija mora ponujati pomoč, svetovanje in podporo žvižgačem in z žvižgaštvom povezanimi sistemi, obveščati javnost o uporabi zakonodaje o zaščiti in v javnosti spodbujati pozitivno mnenje o žvižgačih in žvižgaštvu. Agenciji se mora omogočiti zadostna sredstva in prostore za nemoteno delovanje in izvajanje zgoraj navedenih nalog.

Kazni in globe za kaznovanje povračilnih ukrepov in motenj žvižgaštva

Kakršnikoli povračilni ukrepi ali blokada v povezavi z razkritjem naj se obravnavajo kot nezakoniti, storilce naj se podvrže pregonu na podlagi oviranja uradnih oseb pri uradnem dejanju.

Spremljanje dogajanja in reforme

Utemeljena razkritja žvižgačev naj se preda primernim regulatornim ustanovam v takojšnjo obravnavo.

Na žalost tudi Pirati vemo veliko o tem, saj mnogi med nami prekarnost živimo. Iz prve roke smo spoznali fenomene, kot so informacijska družba, nujnost sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe, uničujoča premoženjska in dohodkovna neenakost zaradi odsotnosti pravičnih davčnih mehanizmov, pomanjkanje stanovanjske politike, kadrovska in finančna podhranjenost civilne družbe, nadomeščanje državnih servisov z zgaranimi in podplačanimi prostovoljci, izkoriščanje ljudi (pogosto tujcev, pa tudi lokalcev, pohlep namreč ne diskriminira), krhanje demokracije ter mnoge druge.

Elite za obstoj potrebujejo ignoranco ljudi

Vsekakor tega nismo spoznali v smislu perverzne izjave Jelka Kacina, ki je izjavil, da je položaj evroposlanca primerljiv s prekarcem. Taka izjava verjetno ni vzklila na njegovem zeljniku, je pa tipičen primer nerazumevanja duha časa s strani obstoječih, starih elit, elit preživelih vzorcev. Hkrati zelo trdih, a hkrati tudi krhkih elit, saj so znotraj le votle in strohnele.

To so elite, ki za obstoj potrebujejo ignoranco ljudi, saj nevednost razumejo, ker so tudi same nevedne in v resnici prestrašene. Zato zelo rade zbujajo strah in gradijo povsem neresnične mite.

Med drugim utrjujejo mit o tem, da mladi ne volijo. Tega so Mladi Pirati Slovenije že uspešno ovrgli v petek, 25. maja, na panelu z uglednimi gostjami in gosti iz Slovenije in tujine. Na ta dan, na Svetovni dan brisače, saj smo le (kot pravi moj protikandidat v enem izmed okrajev Dežele) – pretežno neškodljivi. Seveda, saj smo prebivalci Zemlje in le skromni štoparji po Galaksiji.

Mladi volijo

Mit o “apatičnih” mladih govori o tem, da mladi ne volijo. Mladi še kako volijo. Volijo osebno in v družbi vrstnikov, volijo na Facebooku, na Snapchatu, volijo na Tinderju pa še kod. Težava vsake demokracije, ki ni farsa, je, da ne volijo na volišču. Vendar, kot lepo kaže statistika DVK, to ni cela resnica, je “fakenews” ali dezinformacija. Polresnica.
Delež glasov volivcev v prvi starostni kategoriji (18-30 let) je približno 15 odstotkov. Delež glasov volivcev v drugi starostni kategoriji (31-45 let) je še nižji. To, da ne voli najbolj aktivni del družbe, je zame znak za rdeči alarm v vsaki zdravi družbi, še posebej sodobni demokraciji.

Dodaten argument v prid dejstvu, da mladi volijo, je primer dobre prakse iz ‘Wajdušne’, kjer so lepo uvedli participativni proračun (ker pri denarju ni šale). Ker so se tega lotili resno in s čistimi nameni ter prepustili izvedbo kompetentnim izvajalcem, ki so znali motivirati in nagovoriti ljudi, je posebej presenetila ne le mladina, temveč celo mladi ljudje med 15 in 18 letom. Ne le odlična udeležba na volitvah, tudi pri pobudah in oblikovanju politik so zelo uživali. Če se jih navduši. Če se jih vključi. Če se jim pokaže, da bo njihov glas koristil tudi njim, pa tudi njihovim staršem in starim staršem.

Miti o korupciji in prekarstvu

Prekarstvo je tudi mit. V resnici gre le za staro dobro izkoriščanje. Je tudi simptom bolezni, ki danes razjeda vezivo družbe in jo potiska proti prepadu. Simptomov menda ne zdravimo, ampak jih blažimo, zdravimo pa vzroke. A o tem bi verjetno bolj kompetentno znal Danijel B. Loredan? Sam malce poznam le področje promocije zdravja na delovnem mestu, kar pa je zelo pomemben del moje odgovornosti za naše ljudi in tudi odlična investicija tja, kjer najbolj šteje – v ljudi. Saj le zdrav človek lahko res izrazi svoje potenciale. To, da je zdravje preplet in ravnotežje fizičnega, psihičnega in socialnega zdravja, pa je tako že stara vest.

Podobno velja za korupcijo in podobne neetične prakse, ki uničujejo našo družbo in okolje – o tem bo znal bolje od mene kaj povedati Bojan Dobovšek? Žalosti me, da čeprav imamo mnogo še nerešenih vprašanj, je prioritetna (potrebna in nujna) zadeva očistiti Avgijeve skorumpirane hleve, sicer Kosovelova modrost ne bo več veljala, saj tudi preobilica zlata lahko prinese žalosten konec, kar nam potrdi zgodba o Midasu.

Nekaj o boljši prihodnosti vemo tudi Pirati. Predvsem se znamo učiti, prisluhnemo znanstveno preverjenim dejstvom ter sodelujemo in vključujemo ljudi z integriteto. Tako strokovno kot osebno. Izključimo neradi, dolžni pa smo izključiti tiste, ki tega ne izkažejo oziroma je nimajo. Pirati smo tako letos sestavili najboljšo listo v Sloveniji.
Na naši listi je natančno 24 žensk, 24 moških in Adrien Osenjak, človek, ki se je že vpisal v zgodovino samostojne Slovenije. Kapljica.

Superbabica in Jože Pirh

Piratska lista je Slovenija v malem, na njej pa je še dovolj mest za naslednjič, da lahko vključimo še mnoge. Naša merila so preprosta. Integriteta. Strokovna ter osebna. Da, tudi kako teto iz ozadja imamo, če je za njo “nepotizem” in zaupanje, ker za to osebo jamči zaupanja vredna oseba. Skupnost brez zaupanja namreč ne obstaja, skupnost brez zdrave mere dvoma pa tudi ne zdrži dolgo. Tako smo medse dobili tudi, med drugim ustanovno članico Piratske stranke (ah, prelomno leto 2012), Superbabico, ki se, namesto, da bi obupala nad mizernimi prihodki (ki so precej nižji kot strošek polne domske oskrbe, ko jo bo morda res potrebovala) in se vdala v usodo, ne da, saj so leta le številka. Raje je podprla mlade, saj le sodelovanje med generacijami, med različnimi, prinaša čvrsto vezivo, da družba ne razpade. Piratke, te so najhujše. Ponosni smo tudi na druge ljudi, ki so na listi. Naj omenim še Jožeta Pirha. Človek z več ovirami kot večina nas, ampak ne tarna, on se ne da. Jože. Ne tisti s plakata. Kapljica. Pirat.

Pirati smo na ta način sestavili tudi Piratski volilni program, ki seveda ni dokončen (Pirati se zavedamo, da mora program stalno rasti, enako kot družba), je pa naš, avtentičen in Piratski. Ker Pirati ne ponujamo obrazov, ampak vsebino, damo veliko tudi na kakovost in odličnost. Te pa brez kritike ni, zato zahvala vnaprej vsem, ki si boste vzeli svoj dragoceni čas in prebrali naš program ter nam poslali vaš odziv (info@piratskastranka.si). Prebrali, kot se naj bi bralo Ustavo, celostno. Kajti čeprav ima #PiratskiProgram 34 točk, je na žalost 25. prioritetna, vsaj v naši dolini. Potem pa naprej.

Marsikaj je brezplačno, nič zastonj

Da bomo 25. točko uspešno izvedli, potrebujemo poleg zaščite pogumnih in poštenih ljudi tudi mnogo “normalnih” ljudi, ki bodo vključeni v politični proces, saj brez konteksta informacije lahko hitro postanejo dezinformacije, kar je žal pogosta praksa medijev. Zato imamo Pirati ljudi, ki jim kritična misel ni tujka. Pirati ideje cenimo in jih ne zavračamo per se, ne glede na vir in vsebino. Ideje preverimo (da, Pirati naredimo domačo nalogo), jih ovrednotimo in seveda se o njih demokratično odločimo. Več glav več ve.
Pirati zahtevamo vključujočo informacijsko družbo, saj nam sicer trda prede, kar dokazuje odsotnost javne razprave pri temah, kot so nevtralnost spleta, cenzura, dostopnost informacijskih storitev za ljudi z omejitvami, vprašanja glede lastništva infrastrukture, razpršene stroke, e-participacije, e-uprave ter nenazadnje manipulacije s čustvi ljudi s strani socialnih omrežij.

Mnogi naivno ali iz zlobe trdijo, da Pirati hočejo le “zastonj downloadati filme in kaditi travo”. Če bi bilo to res, bi bili Pirati stranka z vsaj 50%. Če bi bili razgledani, bi vedeli, da je marsikaj brezplačno, nič pa zastonj. Kot recimo – javno dobro.

Vendar Pirati nismo ukradli ničesar. Niti nobenega simbola, ustvarili smo ga. Pa ne le simbol, tudi idejo, vsebine. Smo ljudje z vseh vetrov, tudi zato smo ustvarili (da, med Pirati so tudi umetniki) nov simbol, simbol jadra (pa tudi zaradi čiste energije, pa napredka, pa..).
Pirati volivkam in volivcem ponujamo tudi ljudi, saj brez ljudi ni nosilcev politik. Ampak mi, Piratke in Pirati, mi smo kapljice. Skupaj smo tok, smo gibanje, smo val. Ime je prazno, bistvena je vsebina. Pa ne le pri Piratih.

Naše zaveze

Pirati ne sanjamo o mitskih milijardah, ki jih bomo (kako že?) vrnili iz raznih oaz, niti ne sanjamo o zastonj kosilih (je pa UTD del programa, saj je možen odgovor na mnoga vprašanja, razumemo pa tudi, da je pomembno vprašanje, na katerega še ne poznamo dovolj kakovostnega odgovora), ne. Pirati smo le preprosti ljudje, ki mislijo svet, kjer imamo stabilno poslovno okolje, v katerem lahko ustvarjamo novo vrednost. (Mind. Blown.) Pa ne govorim le o gospodarskem sektorju, saj kot nevladnik dobro poznam vrednost, ustvarjeno v negospodarskem sektorju. Stisk tople dlani človeku v stiski je neprecenljiv, saj je kot naravne lepote in kulturni užitki del tistega, kar šteje. Življenja.

Prihodnosti ne znam napovedovati, saj se je ne da, prihodnost se lahko samo ustvari. Trajnostno naravnano v sodelovanju z isto ali vsaj podobno mislečimi ljudmi. Brez nasprotnikov pa tudi težko. Ampak na srečo smo v demokraciji, ni sile. Da to sploh lahko storimo, moramo razumeti sistem, da ga lahko nadgrajujemo, če pa je preživet, ga nadomestimo z novim. Operacijski sistem je pač nič drugega kot le operacijski sistem.

Pirati seveda nismo črnogledi ljudje. Smo čuječi ljudje, pogosto spregledani, ki pa opazijo. Slabe prakse in tudi dobre prakse. Sami raje izberemo in gojimo slednje, pozorni pa smo tudi na prve, saj se brez poznavanja nasprotnika proti njegovim idejam težko boriš. Tako se zavedamo tudi tega, da efektivna transparentnost pride le, če ljudje aktivno sodelujejo v politiki. In efektivna transparentnost je le ena naših zavez.

Piratom je že uspelo

Dobre prakse so tisto, kar res šteje. Uspešno smo prestali test podpore razumevanja ljudstva (z lastnimi ljudmi zbrali podpise podpore na ulicah slovenskih mest in pri tem uživali lepote Slovenije na poti), uspešno prestali test razumevanja birokracije (brez zapletov potrdili liste v vseh osmih volilnih enotah), uspešno prestali test zaupanja (stojimo za svojimi vrednotami, tako smo hkrati transparentno razkrili teto iz ozadja in uspešno zaščitili njeno zasebnost in dostojanstvo), tako tudi zna biti, da bomo uspešno prestali še kak test v prihodnosti. Javno šolstvo morebiti le ni tako zgrešena investicija, dasiravno je še kako potrebno korenite reforme, saj smo zamenjali dobo (iz industrijske v informacijsko), mnogi pa še ne mentalitete.

Ker verjamem, da vraževerje prinaša nesrečo, k vedeževalkam ne hodim. Vem pa, da je Piratom že uspelo, saj smo našli recept za uspeh. Ljudi vključujemo, jih opolnomočimo, v njih vlagamo, jim zaupamo (pa tudi nadzorujemo kakovost dela) in neverjetno, a resnično, ljudje prevzemajo odgovornost. Saj, kakor mi je na začetku mojega mandata (ah, ta prekarnost) na srce položil naš starosta, podpredsednik in človek, v čigar senci se rad učim, Boštjan, če boš postavljal odgovornost pred pristojnost, bo vse dobro. Hvala za prizmo.
Ni vse v rezultatu le enih volitev, saj – kot je lepo zapisal žal že pokojni Nejc Zaplotnik – kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. <3

Življenje terja napredek, denar hladen razum, oboje pa spoštovanje

Res smo Pirati še malce nori in zeleni, kar je vedno bil privilegij mladosti, kajne Tomislav in Rok. Znamo pa ceniti modrost in izkušenost starejših ter to pomešati z energičnostjo in inovativnostjo mladih, pa tudi nas, tistih vmes.

A smo že zdaj tako Zeleni, da smo poleg (očitno da, saj Pirati (so)delujemo na konceptu vzajemnega sodelovanja) podpore European Pirates v torek, 29. maja, na predvolilni konvenciji Piratske stranke Slovenije prejeli še podporo EGP – European Green Party / European Greens. (Thank you!)*

Torej, če želite, da bo razvoj služil vsem, ljudem, živalim in okolju, glas lahko zaupate tudi nam. Pirati smo socialno progresivni in ekonomsko pragmatični, saj življenje terja napredek, denar hladen razum, oboje pa spoštovanje.

Če vas Piratski val ne prepriča, v kar sicer dvomim, dobro premislite, komu boste oddali svoj glas. Eden izmed mitov je namreč, da volitve nič ne spremenijo, sicer bi bile prepovedane. Nasprotno, volitve so bile prepovedane, pa na srečo (še) niso spet.

Pirati (v sodelovanju z mnogimi) mite razbijamo. Vaš glas je dejansko izgubljen, če ne volite, saj tako sedeži v parlamentu zahtevajo manj glasov. Ko Pirati nadgradimo sistem, da bo vključujoč in bo ljudi motiviral k sodelovanju, bo ena izmed možnosti tudi “nihče od navedenih”. Seveda v takem sistemu te možnosti ne bo praktično nihče izbral, saj kmalu ne bo več potrebe.

Jure Trbič, Sekretar Piratske stranke Slovenije

p.s.
Hvala Robert, da smo lahko gostili tako prijetno damo, kot je Mar Garcia Sanz (It was a privilege and as I promised, next time I will show you our Alps ). Še bolj hvaležni pa, da smo ji lahko prisluhnili in se česa novega naučili. Med drugim tudi to, da kjer ne živijo čebele, tudi internet nima smisla.

p.p.s.
Besedam politikov nikoli ne smemo verjeti. Preverite nas. Kritično.
________________________________________________________
*podpora evropskih povezav je moralne ter politične narave in seveda ne finančne. Pirati zakone spoštujemo, pravna država nam namreč ni smešnica ali predmet norčevanja, je vrednota in poleg socialne države ter vključujočega in transparentnega demokratičnega sistema gradnik sodobne in zdrave družbe. Taka je vsaj Piratska vizija.

Vedno nove napake

Navkljub spodbudnim novicam iz gospodarstva družbena slika še zdaleč ni vsaj spodobna. Uradno je revnih kar 280.000 ljudi v Sloveniji. Med njimi tisoči otrok in deset tisoči starejših, ki jim, žaljivo do njihovih družbenih prispevkov v času mladosti in zrelosti, pripadajo tri plenice dnevno!

Čeprav dobro vemo, da ravnanje v gospodarstvu ni vedno človeku naklonjeno, še manj jasno zakonito, čeprav vemo, da radi ponavljamo svoje napake, premnogi še kar verjamemo, da bo prišel nekdo Drug, nekakšen pravični kralj Matjaž, ki bo rešil naše težave. Slovenci v tem gotovo nismo edini, a mi bomo trpeli, ko bomo dokončno zavozili našo deželo. Da nismo izjema, kaže tudi svetovni odnos do okolja in planeta.

Nihče ne živi ločeno od družbe

Kot oče svojih otrok jim želim vse najboljše. Seveda pa moji otroci niso nikakršni fenomeni, ki bi živeli zunaj naše družbe – spodobno družbeno okolje je ključno tudi zanje. Veliki večini bo moralo iti dobro, da bodo tudi moji otroci imeli soljudi, s katerimi bodo lahko rasli, se učili, igrali, se kregali, zaljubljali, poslovali, tekmovali, sodelovali in kar je še takih človeku danih dejavnosti.

Ker zaupam v moč naših (ne pa samo mojih) dejanj, si danes v razmišljanjih upam celo korak dlje. Drznem si upati na svetle trenutke, ki mi bodo lepšali jesenska leta. Ko bom lahko vnukom delil svoje življenjske izkušnje, sam pa od njih dobival neskaljeno otroško srečo. Zanje je pomembna senca dreves, ki jih sadimo danes. Upam, da bomo skupaj posadili številna drevesa, cel gozd. Kajti čeprav nas danes tarejo mnoge skrbi, naj bo jasno: za vnuke gre.

Na opisanem primeru lahko vidimo, kako lahko primerna davčna politika stimulira družbeno želeno vedenje posameznikov v neki skupnosti. Podobno logiko uporabljamo tudi dandanes, na primer z dodatnimi davki (t.i trošarina) na škodljive razvade in izdelke velike porabe, kot so alkohol in tobak ter energenti, ko del končne cene teh produktov sestavlja tudi trošarina, ki se načeloma porablja v preventivne namene. Načeloma pravimo zato, ker so trošarine prihodki proračuna (glej 3. člen Zakona o trošarinah), kar pa pride v proračun (je torej nenamenska poraba) pa je nato v praksi popolnoma prepuščeno – politiki. In iz slovenske politične zgodovine lahko vidimo, kako pomembno je sprejemanje proračuna. Pozabite vsebinske politike in predpise. Če ni denarja za njih uresničevanje, so vredne manj kot papir na katerem so natisnjene.

Druga plat so namenski davki oziroma z drugim imenom prispevki. Poznamo prispevke za zdravstveno varstvo, invalidsko zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in podobno. Skupno vsem je, da so namenski, torej tako zbrana sredstva gredo v točno določeno blagajno in se porabijo za točno določene potrebe. Politika ima seveda vsaj posreden vpliv na to porabo, že s sprejemanjem predpisov, pravil in standardov ter nenazadnje imenovanje vodstvenih kadrov javnih zavarovalnic, ne pa neposrednega.

O davkih bi sicer lahko še klepetali, a vendar, posvetimo pozornost naslovnemu, posebnemu davku na določene prihodke. Že samo ime je zanimivo in zbuja državljanu, davkoplačevalcu, radovednost. Pa kaj je tako posebnega pri tem? Ali gre le za marketinški trik, saj veste, kot posebna salama, ki ni nič drugega, kot navadna salama, le s takim imenom? Gre za nekaj, kar se obračuna le posebnežem, ali morda le ob posebnih primerih? Določeni prihodki; so to prihodki le za določene ali so določeni za posebneže? Zmedeno, a vendar.. tudi za tem zakaj, se skriva – zato.

Krasni novi svet?

Pa se vrnimo spet malce v zgodovino, tokrat le za nekaj deset let… Od evforije polnih letih v začetku devetdesetih, ko s(m)o državljani novoustanovljene Republike Slovenije, (davkoplačevalci!), še naivno verjeli v »boljši jutri« in  »enake možnosti za vse«, pa »človekove pravice« ter »pravno državo«, so »podjetni« že sprevideli »priložnosti«, ki jih ponuja novi družbeni red. Konkretno, delodajalci so »izračunali«, da, čemu najemati delavce in plačevati »nepotrebne« prispevke, ko pa lahko skleneš preprosto pogodbo civilnega prava (npr. podjemno pogodbo) in delavec dela, podjetje pa plača pač manj za isto. Super in podjetno, le zakaj financirati solidarnostni sistem zavarovanja, če smo v »krasnem novem svetu«, kjer smo vsi za vsakega, a vsak le zase? Ideja vredna vsaj častnega doktorata na poslovnih fakultetah, čudno da Harvard še ni obupal. Šalo na stran, tudi s tem se je začelo – prekarno delo, čeprav se takrat morda še ni tako imenovalo…

Država je hitro ugotovila, da prihaja do izpada prihodkov, seveda pa tudi to, da taki delavci niso ustrezno pravno varovani z delavnopravno zakonodajo, a kaj bi s tem. Kdo bo pošiljal delovno inšpekcijo naokoli ter tvegal, da ga obtožijo, da zavira podjetniški duh in onemogoča svobodo, ki s(m)o si jo komaj »priborili«!? Namesto tega je Državni zbor pred božičnim večerom leta 1993 sprejel Zakon o posebnem davku na določene prejemke, ki naj bi podražil izplačila fizičnim osebam in s tem naredil »klasično« pogodbo o zaposlitvi spet bolj privlačno?! Zakon je začel veljati v januarju 1994 in načeloma zdržal do danes. V vmesnem času se je ureditev malenkostno še spreminjala, različni lobiji so dosegli oprostitve tega davka (npr. sezonska dela v kmetijstvu, ribištvu, začasno delo upokojencev, ipd.).

Vsako delo šteje?

Minilo je skoraj dvajset let, pisalo se je leto 2012. Prelomno leto so govorili mnogi tedaj, s stališča prekarnih delavcev vsekakor. V letu 2012 se je namreč spremenilo nekaj drugega, bolj na tiho in še zdaleč ne edina tovrstna sprememba, a o vseh v tem prispevku ne moremo pisati. Pod politično parolo »vsako delo šteje« se je začelo obračunavati prispevke za pokojninsko in invalidsko varstvo tudi na pogodbe civilnega prava, tako podjemne/mandatne pogodbe, kot avtorske pogodbe. S tem ukrepom se je menda želelo zopet enako kot skoraj dve desetletji nazaj, narediti klasično delovno razmerje bolj privlačno, a dejansko se na ta način le polni pokojninsko blagajno, ki je logično preobremenjena, tako zaradi popolnoma idiotske politike, ki ne upošteva dejanskega stanja, kaj šele demografskih trendov, še manj pa umno gospodari z obstoječim, če sploh še kaj je… Da o stanju na trgu dela sploh ne začnemo.

In v teh lepih časih se je zgodilo še – prekarno delo. Res, da je veliko tega skritega v »podjetništvu«, beri prisilno odprtih s.p.-jih, vendar po drugi strani pa je veliko prekarcev plačanih preko pogodb civilnega prava. Pri avtorskih pogodbah sicer posebnega davka država ne pobere, vendar so dejavnosti vsebinsko omejene. Pri podjemnih/mandatnih pogodbah pa država mirno vzame dvakrat! Najprej posebni davek (po stopnji 25%!) nato pa mirno še prispevke. Tu poznamo dve različni stopnji, v primeru, da gre za osebo, ki ni zavarovana (beri zaposlena) so ti še posebej visoki, v primeru da gre za zavarovano osebo pa malo manjši. V tem drugem primeru gre dejansko za popolni rop, saj niti teoretično nima taka oseba od teh prispevkov nič in ničesar, razen »solidarnosti«. In ker je Francelj poleg plače (ne, ne dela v DUTB) prejel še 30 EUR, ko je dobil povrnjene stroške za prevoz zvočnikov na gasilsko veselico, ga je potrebno »obriti«, v imenu solidarnosti pač.

Odprava ali namenska raba sredstev?

Zato Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za finance in poslance Državnega zbora, vsekakor pa tudi predstavnike interesnih skupin, člane Državnega sveta, pozivamo, da razmislijo o odpravi anahronističnega »posebnega davka« na izplačila fizičnih oseb, saj so ta izplačila že tako obremenjena z namenskimi dajatvami, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V kolikor odprava davka ni mogoča, saj očitno predstavlja izredno pomemben proračunski dohodek, kar dobrih 20 milijonov na leto se nateče, pa vas pozivamo, da se spremeni 3. člen Zakona o posebnem davku na določene prejemke in sicer iz tega, da je davek prihodek proračuna v to, da je ta davek namenski. Recimo za spodbujanje zaposlovanja, ali pa za zaposlitev več inšpektorjev, itd.

Bi šlo, ali je okoli 20 milijonov razlogov, da se tega ne stori?

V preteklih objavah smo opozorili, da mora javnost še pred zaključkom postopkov oddati svoje komentarje in predloge v zvezi z novonastajajočo zakonodajo in s tem preprečiti nastanek škode pri potencialni nepravilni uveljavitvi le-te. V tem primeru je javnost podala komentarje, a jih pristojno ministrstvo, v prikazu popolne nesposobnosti in kriminalne neodgovornosti, ni upoštevalo. Zato vzemimo stvari v svoje roke in recimo NE posebnemu davku! Pošljite email pristojnim organom, na Twitterju pa opozorite vlado in državni svet, naj nas nehajo zavajati s posebnimi davki!

Zahtevaj odločitev, ne megle!

Zakaj na žalost? Ker bi pričakovali od Vlade, da take stvari ve, ali vsaj da ima kakega zaposlenega, ki take stvari ve. Ne preverja, ve!

Razum, ne ideologije!

Stopimo za trenutek korak nazaj in poglejmo na stvar ohlajeno.
Žalostno dejstvo je, da je mnogo naših sodržavljanov v socialnih stiskah, celo otroci, o čimer se opozarja na ravni Organizacije združenih narodov (glej 64. točko I. poglavja Poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice[.doc], str. 9). Žalostno je predvsem to, da mnogo njih niti ni socialno ogroženih po standardih, ki veljajo npr. za pridobitev denarne socialne pomoči. Celo novi izrazi se kujejo, t.i. zaposleni revni. Nikakor ne smemo pozabiti na vse upokojene posameznike v socialnih in finančnih stiskah, če niso, »presežek« dajejo svojim otrokom ali vnukom.

Kruto dejstvo je tudi, da dolgovi terjajo povračilo (pacta sunt servanda!) in ne le to, tudi denar ima svojo ceno. Ceni denarja rečemo z drugo besedo – obresti.

Pri klasičnih poslih, ko npr. nekaj oddajamo, naročnik plača najemnino. Pri najemu denarja (beri: kredit) je najemnina določena z obrestno mero. Zato je kredit in izbira valute (ter s tem povezanega poslovnega tveganja) povsem v domeni poslovne odločitve vsake od strank. Pri dolgovih (oz. terjatvah) pa temu ni povsem tako. Še huje je.

Namreč terjatev se definira kot pravica upnika, da zahteva izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti od dolžnika. Dolžniško-upniško razmerje je družbeno dogovorjen in pravno urejen odnos. Je torej odnos med vsaj dvema osebama in je del civilnega prava ter omogoča vsem strankam relativno široko paleto možnosti, predvsem pa popolno svobodo dogovorov.

Zavedati se je potrebno, da je dolžnik v tem odnosu v podrejenem položaju, kar je glede na naravo odnosa razumljivo. Še posebej se ta položaj zanj poslabša, ko gre terjatev na sodišče, v izvršbo. Takrat se pogosto začne t.i. spirala dolgov, še posebej za fizične osebe, saj se hitro nakopičijo visoki sodni stroški in stroški raznih izvršiteljev, odvetniških hiš in podobno. Ni redko, da stroški presegajo glavnico, torej osnovno terjatev, pozabiti ne smemo niti na zakonite zamudne obresti!

Populizem in pravičnost

Odpis dolgov »najrevnejšim« ni nič drugega kot cenen populizem ali z drugimi besedami kupovanje glasov pri »najrevnejših«.

Kot prvo, revščina je stvar politične odločitve družbe, menda je jasno kot beli dan, da sredstev ne primanjkuje ne globalno, niti v ljubi podalpski kokoški ne.

Drugič, je kdo od teh predlagateljev že kdaj doživel socialne stiske in občutke, ki iz tega izhajajo? Ste že slišali za sram, ki obhaja posameznika, ki je zgubil službo in tega ne upa priznati še lastni ženi? Ali pa mater samohranilko, ki je zaposlena, pa navkljub temu ne more »priti čez mesec«, pa čeprav si še njena upokojena mati trga od ust?

Tretjič, kdo je »najrevnejši«? Na kakšen način in komu je v interesu dodatna segregacija že tako stigmatiziranih posameznic in posameznikov? Pri tem si lahko mislimo, da tisti res »revni« tako ali tako še vloge ne bodo izpolnili in jih bodo ukrepi ‘zgrešili’.

Četrtič, kdo bo upnikom povrnil gospodarsko škodo? V primeru javnih podjetij – bomo to (sic!) spet davkoplačevalci?

Petič, kakšen signal daje Vlada s tem vsem ljudem, ki se trudijo živeti brez dolgov, kje celo kaj prihraniti? Bodo v maniri pravičnosti vsem ostalim izplačali povprečni odpis dolga in zakaj ne?

Šestič, kako se bo to izvedlo in kakšen bo vpliv na državne organe, ki to procesirajo?

In nenazadnje, igrati se s čustvi ljudi, ki resnično potrebujejo sistemsko pomoč, še več, ustavno pravico imajo do tega (Slovenija je socialna država!) je najmanj predrzno, da drugih besed raje ne uporabim.

In kakšne možnosti predlagava?

Kritizirati je najlaže pravijo, to je v splošnem kar res. Zato kot Pirata predlagava nekaj alternativnih mogočih in relativno hitro izvedljivih rešitev te problematike.

Mogoča in hitro izvedljiva ter učinkovita alternativna rešitev je opustitev določenih manj pomembnih prekrškov in glob oziroma abolicijo.

Abolicija

Država lahko v določenih primerih razmisli o opustitvi določenih (načeloma manj pomembnih, grobih) prekrškov in glob, še posebej če so te težko izterljive in predstavljajo nizke zneske. Takem aktu lahko rečemo s tujko tudi abolicija. Pojem najdemo tudi v SSKJ  in sicer abolicijo opredeljuje kot “razveljavitev kakega zakona; odprava česa”.

Ta bo hkrati:

1. olajšala mnogim »najrevnejšim« vsaj del njihovih dolgov (ki se mimogrede ne odpišejo niti v osebnem stečaju – glej 2. odstavek 408. člena ZFPPIPP) in
2. državnim organom močno olajšala nesmiselno delo, torej izterjavo in procesiranje neizterljivih terjatev

S tem dobimo pravično rešitev (za vse enaki pogoji) brez segregacije, ki bo povečala učinkovitost in uspešnost državnih organov, še posebej Finančne uprave, ki se bo tako lahko posvetila pomembnejšim primerom.

Zadnja abolicija je bila v Sloveniji uveljavljena leta 2005 s sprejemom Zakona o ustavitvi določenih prekrškov in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora.

“Dokapitalizirajte ljudi, ne bank” ali “Metanje denarja s helikopterja”

Slovenska Vlada bi lahko posnemala ukrep avstralske iz leta 2008, ko je ta v boju proti recesiji že preventivno sprožila transfer finančnih sredstev državljanom in s tem spodbudila lastno ekonomijo, še preden se je kriza dobro začela. Avstralija se sicer vplivu globalne krize seveda ni izognila, vsekakor pa so s tem spretnim ukrepom hitro in učinkovito krizo oblažili v tej meri, da se ekonomija ni zrušila. Glede na tok in smer emigracijskih gibanj oseb dodatna obrazložitev verjetno ni potrebna.

V grobem je vsak avstralski državljan od države prejel (da, prejel!) finančna sredstva. Starš oziroma skrbnik je dobil 1000 AUD (~690€) na otroka oziroma oskrbovanca, vsak samski upokojenec je prejel sredstva v znesku 1400 AUD in vsak upokojenski par 2100 AUD.

Kje pa je smisel deljenja denarja porečete? Preprosto, vsi vemo da je gospodarska rast najboljši način, da se izognemo recesiji. Z drugimi besedami, podjetja brez poslov (in plačil) ne morejo normalno poslovati, odpirati novih delovnih mest in podobno. Fizične osebe po drugi strani pa normalno v času krize vklopijo “ohranitveni mehanizem” in začno varčevati, ne pa trošiti, kar pomeni, da gremo manj pogosto v kino, si privoščimo kak priboljšek in podobno.

Tako vedenje vodi k zmanjšanju denarnih tokov in blagovne menjave, in posledično v stanje, kamor je “varčevanje” pripeljalo tudi marsikatero EU članico. Ko so “tam spodaj” to predvideli in ukrepali ter “delili denar” tistim z nižjimi in srednjimi prihodki v prednovoletnem času, so upali na dober rezultat, ki ni izostal. Kot zanimivost, v istem mesecu, ko so ljudje prejeli sredstva od avstralske vlade se je prodaja videoiger povečala za 39%.

Potrošnja označuje tisti del bruto domačega proizvoda (BDP), ki predstavlja izdatke zasebnikov (gospodinjstev in organizacij) in države (sicer ločeni kategoriji), ki niso investicije. Kot taka je potrošnja tudi razmeroma visoko obdavčena, z davkom na potrošnjo, bolj znanim kot davkom na dodano vrednost (DDV), ki tako služi prelivanju sredstev s potrošnikov nazaj v javno blagajno.

Ideja tudi v Evroobmočju ni nova , vedno več ekonomistov namreč poziva Evropsko centralno banko k ukrepanju na podoben način in širokim obsegom.

Zavedamo se, da so razlike med Avstralijo in Slovenijo, na primer Avstralija si je to lahko privoščila izplačati iz proračuna, Slovenija bi za tak ukrep verjetno morala vzeti posojilo. To posojilo bi za razliko od mnogih drugih dejansko bilo vsaj namensko in namenjeno za zagon potrošnje, s tem pa se dobršen del teh sredstev tako ali tako vrne – v proračun! Mimogrede, obrestne mere za slovenske obveznice so menda rekordno nizke.

Spodbudno življenjsko okolje

Seveda srednjeročno lahko premislimo tudi o »menjavi« glob v družbeno koristno delo, predlog je bil Vladi podan že 2013, zanimivo, takrat je večina uporabnikov portala glasovala proti, zato predlog niti ni prišel v obravnavo. Mogoče pride boljši čas za ta predlog?

Nenazadnje pa je nujno zagotoviti spodbudno okolje, kjer (zaposlenih) revnih ne bo, kamor se bodo mladi iz tujine vračali in ne odseljevali in tako dalje! Brezglavo varčevanje, še bolj pa strogo varčevanje oz. odrekanje (austerity) tega ne bo prineslo – o tem govori celo paradoks varčevanja.

Kako to storiti se sprašujemo? Morda nam pot lahko nakažejo zgodbe in ravnanje uspešnejših držav na fiskalnem področju, ki so pokazale, da se navkljub visokem javnem dolgu le tega da obvladati na razumni ravni in še vedno omogočati socialno državo in visok življenjski standard ter svobodo (npr. Belgija, Danska, Nizozemska, itd.) (vir, stran 16).

Zanimiva je tudi švedska zgodba, ta država namreč ni bila od vekomaj “obljubljena dežela”. Konec 20. stoletja jo je celo globoko prizadela težka finančna kriza, a z razumnimi in učinkovitimi reformami, ki so imele široko podporo med politiki in ljudstvom so poskrbeli, da se javni dolg ne kopiči in še bolj pomembno, da se ne prenaša na prihodnje generacije. Kar je najbolj zanimivo pri tej zgodbi je, da Švedi niso izvajali strogega varčevanja oz. odrekanja (austerity). Celo znižali so davčne obremenitve in povišali investicije v sisteme zdravstva, izobraževanja in znanosti in rezultat ni izostal. Švedska je danes 6. na lestvici svetovne konkurenčnosti.

Pa pustimo filozofske razprave o tem, katera revščina je hujša, v glavi, srcu ali denarnici. O tem kdaj drugič. Žal poteza ni na Piratih, lahko pa predlagamo možnosti.

V Sloveniji je trenutno 212 občin, ki skupaj zaposlujejo skoraj 5000 oseb. Najmanjša občina obsega malo več kot 300 prebivalcev, več kot polovica pa spada med t.i. male občine, kar je nevzdržno po vsaki ekonomski logiki, da drugih vidikov sploh ne omenjamo. Obstajajo področja, kjer občinska raven preprosto odpove – komunalne storitve, centri za shranjevanje in reciklažo odpadkov, bolnišnice, srednje šole ipd. Ni smotrno, da ima vsaka občina to urejeno po svoje, še več, manjko sredstev sedaj pokriva državni proračun s porazdelitvijo državnega denarja. Sedaj se je razvil trend združevanja občin vsaj na področjih, kjer je to smiselno iz organizacijskih ter ekonomskih vidikov (npr. medobčinska redarstva).

Javna naročila – zasebni interesi?

Veliko težavo v naši lokalni samoupravi predstavljajo javna naročila in njihovo izogibanje z drobljenjem naročil in vsemogočimi obvodi predpisov za zagotavljanje osebnih materialnih koristi. Praktično ni projekta, kjer se ne podeljujejo provizije, zato lahko govorimo o t.i. sistemski korupciji. Drug zaskrbljujoč trend se kaže v ustanavljanju podjetij pod krinko opevanega javno-zasebnega partnerstva. Podjetje, v katerem ima javnost (občina ali država) v lasti 49%, zasebni lastnik pa 51%, namreč ni predmet nadzora pristojnih institucij, ki sicer nadzirajo porabo proračunskih sredstev (podoben motiv je razviden v primeru Slovenskega državnega holdinga, a to je že druga zgodba). Tako se lokalna oblast, namesto da bi skrbela za javno dobro, loteva dobičkonosnih dejavnosti, kar je najmanj sporno! Vendar so župani zaščiteni kot »kočevski medvedi«(37. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS)). Ne le da nimajo minimalnih etičnih standardov, kot nam kažejo nedavni primeri, temveč jim tudi sankcije ne grozijo (z izjemo političnih, a to jih ne gane – mnogokrat pa tudi volilcev ne?!?). Tako lahko župan občino zadolži za prihodnjih 10 let (poročilo zadolženosti občin) in pusti luknjo v občinskem proračunu za nekaj naslednjih mandatov, s čimer popolnoma onemogoči delovanje prihodnjih županov, brez omembe vredne sankcije.

Zaradi takega stanja, razdrobljenosti in (osebnih) konfliktov med župani občin smo izgubili možnost črpanja prenekaterih evropskih sredstev, od tistih prejetih pa je bila večina porabljenih za izgradnjo cest in podobnih »vidnih« del, pogosto tudi plod raznih sorodstvenih vezi, kjer se da izvleči provizije zaradi številnih aneksov na osnovne pogodbe, ki so bile razpisane prek javnih naročil. Povsem »pozabilo« pa se je na ostalo infrastrukturo, namakalne sisteme (država je od 2002-2012 izplačala 62 milijonov EUR škode!), optično omrežje (npr. Radovljica-Lesce!), odpadke ipd.

Komunalna služba – denar ne smrdi?

Ena izmed javnih služb, ki je prepuščena lokalnim skupnostim, je področje komunalnih storitev. Številke kažejo, da gre za močno industrijo, v kateri se pretakajo težki milijoni evrov, samo letna količina zbranih komunalnih odpadkov v celi Sloveniji namreč presega 670.000 ton, vsi odpadki skupaj pa 7 milijonov ton!. Komunalna podjetja se kot lobi močno borijo (tule vira ne morem najti, je pa ta pristojnost napisana v 21. členu ZLS in je samo občinska, torej za upravljanje s odpadki ).. proti vzpostavitvi zdrave konkurence na tem področju, saj s tem branijo svoje interese. Dejstvo, da gre za javna podjetja, financirana iz javnega denarja in v službi javnega interesa, jih očitno ne gane. Poznamo celo primere malomarnega izdajanja nezakonitih odločb v upravnem postopku, kjer izvajajo oblast. Počakajte malo, komunalna podjetja izvajajo oblast? Seveda, kot nosilce javnega pooblastila se tudi njih v določeni meri prišteva med oblastne organe (izdajajo lahko na primer upravne odločbe iz področja opravljanja javne službe ipd.).

Področje komunalnih storitev (oz. ožje rečeno, odpadkov) je tudi na državni ravni strahotno. Sloveniji grozijo kazni s strani EU, saj tega področja še ni povsem uredila v skladu z evropskimi direktivami(Operativni program ravnanja s komunalnimi odpatki, str. 52), ki nam med drugim nalagajo, da se morajo urediti centri za ravnanje z odpadki, kar pa je naloga države, ne lokalnih skupnosti. Centri za ravnanje z odpadki, ki so se jih vsa okolja še nedavno branila, počasi sicer postajajo želena naložba, saj s seboj nosijo dobre rente in denar pač ne smrdi. Slovenija potrebuje mogoče dve veliki odlagališči – ne ponovimo zopet napake iz občin, sicer jih bomo kmalu imeli 200! Država ne želi urediti področja na transparenten način, morda zaradi velike količine sredstev, ki se tu pretakajo? Najsi razlog tiči tu ali povsem drugje, dejstvo je, da morebitne investitorje odbija množica okoljskih dovoljenj in soglasij s strani države in agencij, kar pa je postala nemajhna težava.

Reciklažo in ravnanje z odpadki bi bilo najbolj smiselno vzpostaviti na regijskem nivoju, če tega pač iz lastne neumnosti nismo sposobni izvesti, pa na državnem, nikakor pa ne na občinskem nivoju. Občine namreč porabijo sredstva za vse drugo kot smiselne projekte, saj se same večinoma niti ne morejo lotiti tako velikih investicij. Tako se trenutno na tem področju odvija bitka med javnimi komunalnimi podjetji in podjetji, ki predelujejo odpadke (poleg tretje skupine, znane po tem, da smeti odvaža za lastni račun) – bitka, katero bomo plačali uporabniki storitev! Že sedaj embalažo (npr. nepovratne steklenice) plačamo dvakrat: prvič, ko jo kupimo in še enkrat, ko jo zavržemo – komunalno podjetje pa potem z njo še enkrat zasluži!

Centralizacija ali decentralizacija naročil?

Ni novost, da pri majhnih trgih (kar Slovenija nedvomno je), centralizacija nabav spodbuja kartelne dogovore in korupcijo, saj obseg poslov kar kliče po kriminalu. Mala podjetja posledično propadajo, saj nimajo niti teoretičnih možnosti dostopa do poslov (primer so visoki zneski bančnih garancij). Pogosto prihaja do prirejenih pogojev razpisov, aneksov (pri gradnji Onkološkega inštituta v Ljubljani jih je bilo podpisanih čez 20) in nekompetentnost pripravljavcev razpisne dokumentacije. Razpisna dokumentacija se pogosto kar kopira po sistemu »copy-paste«, revizija Računskega sodišča pa je pred leti naletela celo na primer, kjer niti imena občine niso popravili! Dodaten problem predstavljajo še »prestopi« iz moštev, ni namreč osamljen primer, ko se je oseba, zadolžena za nabave oz. javna naročila, zaposlila pri ponudniku storitev ali celo obratno, zadnji tak je primer (celo!) ministra za gospodarstvo v aktualni vladi. Kultura na psu?

Zahteva po odgovornosti nosilcev javnega naročanja!

Poučen primer iz področja javnih naročil prihaja iz ZDA, kjer je po naročilu več lovskih letal pristojna uradnica kmalu po razpisu zamenjala službo in se, naključje pa tako, zaposlila ravno pri dobavitelju letal v tem postopku. Sodišče jo je obsodilo na zaporno kazen, in sicer z obrazložitvijo, da ni bistveno, ali je dejansko pridobila osebno korist, važno je, da se je ustvaril slab zgled in to je kriminal!

V Sloveniji je leta 2012 z zadnjo novelo kazenskega zakonika (KZ-1) stopil v veljavo 257.a člen, ki ponuja pravno podlago za kazen do 8 let zapora za oškodovanje javnih financ ob dokazanem naklepu in vzročni zvezi (drobljenje zneskov za javna naročila je odličen primer naklepa). Teoretično bi torej lahko začeli koruptivna dejanja preganjati kazensko, kdaj pa bo to stopilo v prakso?

Vir slike: SamwiseGamgee69 / CC BY-NC-SA

Aroganca politike in ostale deviacije žal v naši ljubi domovini niso nič novega. Šlo je tako daleč, da tega početja niti preveč ne skrivajo. Če pa je kdo slučajno začel brskati po nečednostih, je običajno zabredel v težave. V času zaostrenih ekonomskih in družbenih razmer, ko je veliko posameznikov izgubilo še tistih nekaj bilk, za katere so se držali, pa je vrag odnesel šalo, ljudi pa pognal na ulice.

Kot velika vrednota med Slovenci se je že od Trubarja pa vse do 19. stoletja pojavljala slovenska kultura, ljubezen do jezika in samobitnosti, katero smo dosegli z vzpostavitvijo svoje neodvisne Republike Slovenije pred dobrimi 21. leti, kar je bil dosežek vreden ponosa vsakega državljana. Po nastanku države smo kulturi namenjali poseben prostor, ki ga je simbolično predstavljalo prej samostojno Ministrstvo za kulturo.

Sodobni časi iz razlogov ekonomske narave tega razumevanja nimajo več. Kulturo se želi degradirati (poleg znanosti in mišljenja nasploh) pod logiko, da ne prinaša ekonomske koristi?! Edina kultura, ki se jo zaznava, pa je kultura nadutosti, arogantnosti, cinizma in slepote nosilcev javnih funkcij. In ta kultura je zelo zasidrana, veje pa od politike naprej čez vse družbene podsisteme, tako v javni upravi, gospodarstvu in nenazadnje do nas samih, saj je zanikanje tega prvovrstni cinizem in arogantnost in je nenazadnje pripeljalo tudi do današnjega stanja.

Namesto zdajšnje arogatne politične (ne)kulture želimo in zahtevamo od nosilcev javnih funkcij kulturo spoštovanja, razvidnosti delovanja, odzivnosti in sodelovanja. Ker pa je njihova kultura le odsev naše (ali vsaj naše tolerantnosti do takih odklonov), moramo v prvi vrsti to zahtevati od sebe in nato še od drugih. In če našega sporočila ne bodo razumeli, je napočil čas, da na njihovo mesto pridejo taki, ki vedo, da politika in država služita ljudstvu, in to na kulturen in demokratičen način.