Ob samih napadih, ki so vsega obsojanja vredni, pa so vedno bolj zaskrbljujoče tudi reakcije javnosti. Relativiziranje in opravičevanje teh zločinov in storilcev kaže na družbenih omrežjih kaže, da je vsaj za del slovenske javnosti nasilje nad ranljivimi skupinami sprejemljivo, ali že kar zaželjeno.

Odprta in razvita družba pomeni tudi toleranco do marginaliziranih skupin in drugače mislečih, pravico do svobode govora in hitro ter učinkovito sankcioniranje vseh, ki ščuvajo k nasilju nad drugimi in drugače mislečimi. Pogosto govorimo, da so nam zgled razvite države EU, kot so Nemčija, Avstrija, Francija in podobne. Všeč so nam predvsem zaradi visokega standarda in razvitega gospodarstva.

Pozabljamo, da gospodarstvo noče investirati v države, kjer je zakonodaja nedorečena in sodstvo neučinkovito. Za slovenijo velja vse troje. Sem pa prav tako sodi spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Sovražni govor je v Sloveniji dovoljen

Najbolj alarmantno pa je, da nasilje nad ranljivimi skupinami zagovarjajo tudi del politične elite na čelu s prvakom SDS, Janezom Ivanom Janšo. Namesto, da bi brutalni napad na fante in dekleta v “Tifli” obsodil, kot bi to storil vsak odgovoren politik in človek, je naznanil izdajo priročnika, ki govori o regresivnem skrajno desnem konzervativizmu ter demonizira pravice LGBT skupnosti. Skrajni desničarji svoje sporočilo zavijajo v “varovanje” otrok pred LGBT “ideologijo” v šolah, kar je milo rečeno višek cinizma in sprenevedanja! Če se moramo zares koga bati v teh državi, so to ljudje, ki s hujskaško retoriko spodbujajo nasilje in tistih, ki jim nasedejo in v imenu ideološke, rasne, spolne, “čistosti” zganjajo nasilje nad drugimi.

Ob tem Svet Evrope javno opozarja Slovenijo, da pri nas ne preganjamo sovražnega govora! To potrjujejo primerjalni podatki z drugimi evropskimi državami. Razvite države sovražni govor obravnavajo kot grožnjo človekovim pravicam in ne zgolj kot vznemirjanje javnosti. V Sloveniji za sovražni govor skoraj nihče ne odgovarja. Prav tako sodstvo skoraj nikogar ne preganja zaradi pozivov k napadom na “manjvredne” in “nenaravne”, kamor po mnenju desničarjev, spada tudi LGBT skupnost.

Težava je v zakonu in razlagi zakona, na podlagi katere storilci skoraj nikoli ne izpolnjujejo pogojev za uveljavitev kazenske odgovornosti.

Čeprav Slovenija za razvito Evropo zaostaja na mnogih področjih, pa sem prepričan, da je čas, da zakonodajo na tem kritičnem področju, uskladimo vsaj z minimalnimi evropskimi standardi. Sovražni govor, ki mu sledijo zločini iz sovraštva, ni šala. Noben genocid se ni zgodil sam od sebe, brez predhodnega sovražnega govora. Čas je, da Vlada začne sovražni govor obravnavati kot grožnjo, kršenje zakonodaje ter pravic ranljivih skupin in ne le kot vznemirjanje javnosti.

Za primerjavo: med letoma 2015 in 2017 je bilo v Avstriji zaradi sovražnega govora obsojenih 287 ljudi. V Sloveniji smo v istem obdobju obsodili le tri.

“Za otroke gre”

Spomnimo se dveh neuspešnih referendumov o novem družinskem zakoniku. Samoklicani borci za pravice otrok so poskrbeli, da smo na referendumu odločali o pravicah manjšin. Oba referenduma sta pustila velik madež na področju človekovih pravic in svoboščin ter Slovenijo potisnila na rob evropskega humanega okvirja.

Koalicijo Za otroke gre je med drugimi javno podprla tudi največja opozicijska stranka SDS. Otrokom so menda želeli zagotoviti očeta in mater ter “normalen razvoj”, kot ga vidi skrajna desnica, prepletena s katoliško Cerkvijo (ki jo, kako bizarno, pestijo redni pedofilski škandali!).

Omenjena politika se skriva za bojem za družino in otroke. A jim s svojim delovanjem bolj ko ne samo škoduje. Nenazadnje SDS, ki jo tako “skrbi” za otroke, ni storila popolnoma ničesar, da bi preprečila ukinitev dodatka za delovno aktivnost. Ukinitev bo najbolj prizadela socialno ranljive družine, starše samohranilce in njihove otroke.

So morda v očeh SDS in desnih fundamentalistov tudi samohranilke in njihovi “pankrti” manjvredni? Vsekakor to niso družine mama + oče + otroci + župnik, kar bi, kot kaže ustrezalo SDS.

V SDS so se glasovanja na to temo vzdržali. Za čigave in katere otroke gre? In kakšen pravice bodo ti otroci, tudi otroci SDS, kot geji, lezbijke in transeksualci, imeli, ko bodo odrasli?

V Sloveniji letno porabimo več kot 16 milijonov nagrobnih sveč. To znaša v povprečju kar 8 sveč na prebivalca in nas uvršča na tretje mestu v svetu po porabi nagrobnih sveč na prebivalca.

Tradicija, ki lahko vodi v ekološko katastrofo

Tradicija prižiganja nagrobnih sveč izhaja iz obdobja zgodnjega krščanstva. Gre za zelo staro navado, ki temelji na prepričanju v posmrtno življenje. Sveča simbolizira svetlobo, upanje in novo življenje. V starih časih pa so ljudje na grobovih prižgali laterne, ker so verjeli, da od grobov odganjajo zle duhove.

V Sloveniji delujejo štiri družbe, ki skrbijo za odvoz odpadnih sveč: Prons, Sveko, Interseroh in Zeos. Naloga ministrstva za okolje in prostor je bila, da objavi deleže, v katerih mora vsaka od omejenih družb odpeljati sveče od posamičnih izvajalcev javnih služb. Ker ministrstvo tega do sedaj še ni naredilo, se zaloge odpadnih sveč preprosto kopičijo na dvoriščih komunalnih podjetij. Tam predstavljajo veliko ekološko tveganje, saj bi se ob morebitnem požaru v zrak sproščale številne strupene snovi. Težava je tudi parafin, ki se uporablja za izdelavo voska. Ta se ob visokih temperaturah stopi in pronica v podtalnico zaradi neurejenih skladiščnih prostorov.

Država za odvoz embalaže še nima izvajalca

Problematika z odpadki je v Sloveniji predvsem zaradi nesposobnosti Vlade obširna. Na odvoz trenutno čaka 3.200 ton odpadne embalaže, od tega za odvoz 2.400 ton država še nima izvajalca. Ministrstvo za okolje zato ponavlja razpis za izvajalca, ki bi to embalažo odpeljal. V državi je trenutno približno 695 ton nakopičenih odpadnih nagrobnih sveč.

Količina odpadne embalaže se je v zadnjih petih letih povečala iz 53.000 ton na 105.000 ton in celo Evropska komisija toži Slovenijo pred evropskim sodiščem, ker nismo zaprli odlagališč odpadkov, ki bi jih morali. Zato nam grozi milijonska kazen, ki jo bomo zaradi nesposobnosti Vlade seveda plačali davkoplačevalci.

Pirati od Vlade zahtevamo takojšnje zaprtje spornih odlagališč odpadkov. Zahtevamo tudi predstavitev načrta Vlade o skrbi za odpadke v prihodnosti.

Zaenkrat lahko največ lahko storimo potrošniki sami

Število prižganih nagrobnih sveč se v Sloveniji zadnja leta zmanjšuje. Ker se med potrošniki krepi zavedanje o okoljski obremenitvi nagrobnih sveč, se jih vse več odloča za alternative.

Če se ne morete odreči tradiciji, so elektronske sveče s steklenim ohišjem in aluminijastim pokrovom, zelo dobra alternativa. Steklo in aluminij znamo zelo kvalitetno reciklirati. Solarna sveča, ki deluje na sončno energijo, pa lahko deluje tudi do treh let in ne le nekaj dni, kot to velja za navadno nagrobno svečo. Prav tako obstajajo sveče, ki namesto standardnega voska uporabljajo odsluženo jedilno olje. Te so, če so iz steklenega ohišja in imajo kovinski pokrov, prav tako ekološko prijazne.

Seveda pa je daleč najboljša izbira, da namesto nakupa nagrobne sveče, denar namenimo kakšni humanitarni organizaciji – s tem nekomu olajšamo življenje in razbremenimo planet.

Evropski poslanci, ki bi morali zastopati pravice in ščititi 512 milijonov ljudi v Evropski Uniji, so podlegli lobijem in sprejeli novo Direktivo o avtorskem pravu. 348 jih je glasovalo za , 274 pa proti, kar ni bilo dovolj, da bi preprečili sprejetje nove direktive o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu.

Pirati že od vsega začetka opozarjamo na hude pomanjkljivosti te direktive. 23. marca 2019 smo organizirali protest proti uničenju interneta v EU in se tako pridružili somišljenikom v več evropskih mestih, da bi Evropski parlament opozorili na totalno zavoženost predloga direktive o avtorskih pravicah na digitalnem trgu.

Najbolj bodejo 3., 15. in 17. člen

Zakaj je nova direktiva totalen ?

Po mnenju Evropskega sveta doktorskih kandidatov in mladih raziskovalcev lahko nova direktiva ogrozi prizadevanja za odprt dostop do znanstvenih informacij in do informacij javnega značaja. Odprt dostop do znanstvenih podatkov raziskovalcem, podjetjem in državljanom omogoča boljši in brezplačen spletni dostop do rezultatov raziskav, ki jih financira EU vključno z znanstvenimi publikacijami in raziskovalnimi podatki.To so npr. geografski podatki, podatki o prometu na cestah, vremenski podatki, statistični podatki, podatki iz javno financiranih raziskovalnih projektov, digitalizirane knjige iz knjižnic, itd.

3. člen: Tekstovno in podatkovno rudarjenje

Danes si več ne znamo predstavljati interneta brez elektronske pošte, google translate-a in spletnega nakupovanja. Kakovost teh storitev se je bistveno izboljšala in se še izboljšuje zaradi razvoja umetne inteligence in strojnega učenja. Umetna inteligenca pa za svoje “učenje” potrebuje algoritme podatkovnega rudarjenja. Ti algoritmi sistematično iščejo informacije in zakonitosti v tekstovnih besedilih in drugih podatkih.

Tako se “naučijo” katera elektronska pošta sodi pod “spam” kategorijo in katere izdelke ponuditi strankam v spletnih trgovinah. Algoritmi podatkovnega rudarjenja so izjemno uspešni tudi pri postavitvi diagnoz pacientom in že danes ponekod pomagajo zdravnikom.

Po mnenju Evropskega združenja za avtorske pravice tekstovno in podatkovno rudarjenje v avtorskopravno zaščitenih delih ne bi smelo biti stvar avtorskih pravic. Podatkovno rudarjenje nima nobenega vpliva na običajno rabo avtorskopravno zaščitenih del, temveč le predstavlja dostop do informacij, shranjenih v podatkih.

Omejevanje drugih akterjev, kot so neodvisni raziskovalci, novinarji, amaterji in podjetja, ki bi lahko z lahkoto uporabljali te obetavne raziskovalne metode in seveda onemogočanje, da bi raziskovalne inštitucije komercializirale svoje preboje – bo imelo uničujoč učinek na odkritja v javnem interesu.

Člen sicer predvideva določene izjeme (direktivi 2001/29/ES in 96/9/ES) glede reprodukcije in pridobivanja izvlečkov vsebine za namene podatkovnega rudarjenja v znanstvenem raziskovanju, vendar je kljub izjemam omejitev še precej velika.

15. člen: Varstvo medijskih publikacij v zvezi s spletnimi načini uporabe

Imenuje se tudi založniška pravica ali pa kar davek na linke. Predlog komisije pravi: “Vsak, ki uporablja odseke novinarske vsebine na spletu, mora najprej dobiti dovoljenje od založnika. Ta nova pravica za založnike bi veljala še 20 let po izdaji“.

Ko na družbenih omrežjih (recimo Facebook) delimo povezavo, ta avtomatsko generirajo predogled povezave. Predogled ponavadi vključuje naslov članka, predogledno sličico in kratek povzetek.

Po novem predlogu bi za generiranje avtomatskega predogleda potrebovali dovoljenje založnika. Dovoljenje bi potreboval tudi vsak, ki le analizira vsebino spletnih novic. Tukaj gre predvsem za spletne strani, ki avtomatsko preverjajo dejstva v medijih. Na udaru pa bodo seveda tudi spletne strani za spremljanje medijev, zbiratelji novic, …

EU komisija hoče evropskim založnikom ponuditi možnost zaslužka tako, da k plačilu prisili spletne platforme, ki uporabnikom prikazujejo odseke vsebin. Takšne tarče so podjetja kot so Facebook, Google, Twitter, Pinterest…

Predogledi povezav, kot je ta, bi potrebovali dovoljenje založnikov.

Podoben zakon so že sprejeli v Nemčiji in Španiji in v obeh primerih se je močno izjalovil. Nemci bodo zakon najverjetneje razveljavili. Španci pa so ugotovili, da je imel zakon jasen negativen vpliv na vidljivost in dostop do informacij v Španiji. Novinarske hiše pa tudi niso zaslužile nič več.

S sprejemom direktive tvegamo povečan prikaz lažnih novic. Ker je deljenje povezav do novic zakonsko tvegano in drago, slabo vplivamo na deljenje uglednih novinarskih vsebin. Ker »lažne novice« in propagandni portali najbrž ne bodo zaračunavali za objavo odsekov, bodo lahko s tem povečali svojo opaznost na družbenih omrežjih.

17. člen: Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu

Komercialne spletne strani in aplikacije npr. Facebook, Youtube, Twitter, … (ponudniki storitev informacijske družbe), kjer lahko uporabniki objavljajo gradiva, si morajo kar najbolje prizadevati, da kupijo licence za vse, kar lahko uporabniki naložijo. To v praksi pomeni, da morajo ponudniki storitev informacijske družbe kupiti vse vsebine zaščitene z avtorskimi pravicami na svetu – kar je seveda nemogoče.

Ponudniki storitev informacijske družbe bodo morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečili objavo kakršnikoli gradiv, za katere nimajo kupljenih avtorskih pravic.
Zaradi tega ne bodo imeli druge izbire, kot da uvedejo filtre za nalaganje oz. “upload filtre”, ki bodo preverili licence za vsa gradiva, ki ji bodo uporabniki objavili.

Ko na Youtube naložite posnetek vaše pojoče mačke, bi moral Youtube avtomatsko z zakonom preveriti, da vaša mačka slučajno ne poje melodije, ki je že avtorsko zaščitena.

Povsem zakonito je, če ustvarjamo parodije, citiramo dela in uporabljamo avtorsko zaščitene vsebine v izobraževalnih kontekstih. Te izjeme in omejitve avtorskih pravic omogočajo človekovo pravico do kulturne udeležbe. Če produkta ne plačate, potem niste stranka; ste produkt.

Filtri za nalaganje pa niso sposobni razločiti, ali je vaša uporaba, na primer nekaj sekund glasbe, zakonita na podlagi izjeme ali samo nezakonita kopija.

Če bo filter za nalaganje v dvomih ali gre za nezakonito kopijo ali ne, bo vsebino preprosto blokiral in jo odstranil iz portala. Podjetja se bolj bojijo vojske odvetnikov oz. medijskih hiš, kot pa navadnega človeka, ki zahteva kulturno udeležbo, svobodo in druge človekove pravice. Na tak način se bo ravnovesje moči nad filtriranjem vsebin popolnoma preneslo na stran velikih medijskih hiš.

Google in Facebook so “cool guys!”

Večina uporabnikov Googla in Facebooka živi v prepričanju, da sta Google in Facebook “cool”, ker so njihove najbolj priljubljene storitve brezplačne.

Uporabniki spletnim gigantom naivno zaupajo svoje osebne podatke in živijo v prepričanju, da njihovi osebni podatki nimajo posebne vrednosti. Ker imata Google in Facebook podatke zbrane na enem mestu, sta lahko razvila izjemno dovršen poslovni model, kjer jima osebni podatki uporabnikov prinašajo ogromne vsote denarja. Uporabniki spleta pa imajo od tega – razen dostopa do informacij, bore malo.

Če imamo osebne podatke o več milijardah ljudi že zbrane na enem mestu, pa lahko imajo takšni podatki neprecenljivo vrednost, saj jih lahko uporabimo za t.i targetirano oglaševanje.

Facebook je imel v letu 2017 več kot 40 milijard dolarjev prihodkov, od tega je bilo 89% prihodkov iz oglaševanja. Na zelo podoben način deluje Twitter, kjer približno 86% vseh dohodkov prihaja iz naslova oglaševanja.

Google v tem primeru ni izjema. Večina nas nikoli ni plačala za nobeno Googlovo storitev, pa nas Google vseeno pridno razvaja z očarljivimi in praktičnimi storitvami, ki so vsaj na videz brezplačne. Gmail, Google Maps, Chrome, iskalnik, operacijski sistem Android,… Ali Google zares daje te stvari brezplačno? Seveda ne! Če produkta ne plačate, potem niste stranka; ste produkt.

Gre za način, kako plačujemo za te storitve. V četrtem četrtletju je Google zaslužil 31,91 milijarde dolarjev, od tega 27,27 milijarde dolarjev iz naslova oglaševanja. To je približno 85,5% vseh prihodkov.

Torej za Googlove storitve v večji meri plačujemo z gledanjem in klikanjem na oglase.

O finskem eksperimentu

Od januarja 2017 do decembra 2018 je naključnih 2000 brezposelnih Fincev starih med 25 in 58 let prejemalo 560 eur na mesec v obliki UTD-ja. Ta vsota je nadomestila standardno nadomestilo za brezposelnost. Povprečna višina nadomestila za brezposelnost na Finskem znaša 697 eur na mesec BRUTO.

“Pravi” in “lažni” UTD

Že iz dejstva, da so UTD prejemali samo tisti, ki so brezposelni in pripadniki določene starostne skupine, hitro vidimo da to ni bil tisti “pravi” UTD eksperiment. UTD bi morali dobivati vsi in ne samo brezposelni v obliki nadomestila za brezposelnost.Ker je univerzalni temeljni dohodek že po definiciji brezpogojen, socialni in zaposlitveni status ne smeta vplivati na upravičenost do njega.

Kaj v resnici kažejo predhodni rezultati?

Cilj eksperimenta je bilo ugotoviti ali bo UTD prejemnike bolj spodbudil k iskanju zaposlitve. Na podlagi analize podatkov lahko sklepamo da se prejemniki UTD-ja v letu 2017 niso odrezali ne boljše in ne slabše od tistih, ki niso prejemali UTD-ja.

• Prejemniki UTD-ja so bili v letu 2017 v povprečju zaposleni 0,5 več dni od tistih, ki UTD-ja niso prejemali. Tisti, ki so prejemali UTD, so bili v povprečju zaposleni 49,64 dni v letu. Tisti, ki ga niso, pa so bili v povprečju zaposleni 49,25 dni v letu.
• Dokler ne bodo znani končni rezultati, lahko le ugibamo, zakaj UTD ni spodbudil iskalcev zaposlitve. Nekaj pa nam lahko pove podatek, da povprečna višina nadomestila za brezposelnost na Finskem znaša 697 eur na mesec BRUTO, višina UTD-ja pa je bila 560 eur. Kot vidimo, se prejemek iz naslova brezposelnosti ni bistveno razlikoval od UTDja, kar pomeni, da ta vsota ljudi ni mogla motivirati ali demotivirati pri iskanju službe.
• Če nečemu rečemo “UTD”, pa ta zadeva ne izpolnjuje osnov UTD-ja in je hkrati po višini skoraj enaka socialni pomoči, je tak poskus težko relevanten.

Splošno boljše počutje in manj birokracije

So pa analitiki že zdaj ugotovili nekaj zanimivih reči. Prejemniki UTDja so se v splošnem počutili srečnejše. Občutili so manj simptomov stresa, manj težav s koncentracijo in manj težav z zdravjem kot tisti, ki UTD-ja niso prejemali. Prav tako so bili bolj prepričani v svoje možnosti za zaposlitev in se srečevali z manj birokratskimi ovirami kadar so zaprosili še za druge socialne transferje iz naslova socialne varnosti.

Zakjuček

Rezultati so šele predhodni, zato v tem primeru ni mogoče trdno sklepati o učinkih UTD-ja. Na podlagi analize podatkov za leto 2017 lahko sklepamo, da je eksperiment v splošnem izboljšal počutje in zdravje tistih ki so prejemali UTD, ni pa posameznika bolj spodbudil k iskanju zaposlitve v tistem letu. Na končne rezultate – ki bodo dali realno sliko – pa bo potrebno počakati do začetka leta 2020.

Avtonomna vozila danes že vozijo. Na daljši rok so cenejša od voznikov. Samo v Sloveniji uvedba avtonomnih vozil pomeni približno 30.000 delovnih mest manj za taksiste, tovornjakarje, dostavljavce. V Luki Koper uvajajo avtomatizirane žerjave. O stavkah žerjavistov kmalu ne bomo brali več. Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča so dobili robota, ki pomaga bolnikom pri ponovnem učenju hoje. Ocena OECD je, da ima Slovenija med državami članicami drugi najvišji delež delovnih mest, ki bi lahko postala povsem avtomatizirana.

Po vsem tem se moramo vprašati – kaj bomo z vsemi brezposelnimi? Kako se lahko država sooči s 15, 20 ali 30-odstotno brezposelnostjo?

Piratski izvedljivi UTD

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je znesek, ki bi ga država vsakemu državljanu mesečno in brezpogojno plačevala do konca življenja. Univerzalni temeljni dohodek bi lahko nadomestil nekatere uveljavljene dodatke, denimo denarno nadomestilo za brezposelnost, varstveni dodatek ali pa očetovsko nadomestilo.

Pirati že dolgo proučujemo avtomatizacijo in njene posledice. Eden od odgovorov na množično brezposelnost, ki se nam obeta, je piratski model izvedljivega UTD. Načrtovanje smo naslonili na znanstveno dokazane analize, ki dokazujejo, da UTD ni zgolj floskula, ampak ena od rešitev, ki nam lahko zagotovijo preživetje v prihodnosti.

Prejemanje UTD bi lahko avtomatizirali ravno zaradi njegove brezpogojnosti in preprostosti.

UTD kot osnovna človekova pravica

Kot družba smo dovolj bogati, da lahko vsakomur zagotovimo osnovno preživetje – že samo zato, ker je človek. Človekove pravice so pravice vseh ljudi, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. V Sloveniji smo na primer pravico do pitne vode že vpisali v ustavo. Prof. Srečo Dragoš, eden ključnih akademikov na področju UTD, trdi, da bi lahko pri UTD-ju storili enako. Za višino UTD predlaga 105 odstotkov vrednosti minimalnih življenjskih stroškov. S tem bi zagotovili, da je kritje minimalnih življenjskih stroškov osnovna človekova pravica.

Pomembno je tudi, da bi se tako izognili populizmu – noben politik ne bi mogel v predvolilnih obljubah trditi, da bo UTD po njegovi izvolitvi dosegal na primer 1000 evrov. UTD tako je in obstaja na ravni 105 odstotkov vrednosti minimalnih življenjskih stroškov.

Kdo bo upravičen do UTD?

Na upravičenost do UTD ne smejo vplivati osebne okoliščine, kot so zaposlitveni status, višina plače, premoženjski status, starost ali število otrok. Dr. Valerija Korošec je tako predlagala, da so do UTD upravičeni vsi državljani RS in vsi tisti, ki zadoščajo kriterijem za pridobitev državljanstva RS.

Vplivi UTD na družbo

Večja svoboda delavcev

“UTD poveča svobodo ljudi in potenciale za eksperimentiranje v katerem koli smislu. Ljudje si bodo upali več tvegati,” meni profesor Dragoš. Prav tako UTD plačuje ljudi za dela, ki danes niso plačana. To je delo doma, oskrba otrok in oskrba starejših. “Treba je poudariti, da delo ni samo tisto, kar počnemo v službi in smo zanj plačani. Danes je izjemno težko najti človeka, ki ne dela ničesar,” opaža Dragoš.

Poenostavitev birokratskega aparata

Ker je UTD brezpogojen in za vse enak, ga je zelo težko zlorabiti. Socialna politika, kot jo poznamo danes, temelji na kupu zapletenih in pogosto neživljenjskih pravil. Kjer so pravila, so tudi luknje in pravila je mogoče zaobiti.

“Centri za socialno delo ne smejo biti birokratska ustanova,” pravi Dragoš. Socialni delavci so preveč preobremenjeni z birokracijo, ne morejo pa se posvetiti človeku, ko ta potrebuje pomoč. Uvedba UTD bi prinesla večji učinek k ublažitvi posledic zaradi preobremenitve socialnih delavcev, uporabniki bi pa tako dobili boljšo storitev.

Kakšen UTD bi uvedli Pirati?

V Piratski stranki se zavedamo, da je pravična in pravilna razporeditev javnih financ bistvenega pomena za vitko državo. Pripravili smo UTD model, ki ne potrebuje dodatnih virov financiranja. Vsak državljan bi imel zagotovljen brezpogojni mesečni znesek v višini UTD in s tem zagotovljeno osnovno socialno varnost.

Za izhodišče smo vzeli predlog, ki ga je pripravila dr. Valerija Korošec.

Ker ta model UTD le razporeja že obstoječa finančna sredstva in ne potrebuje dodatnega denarja, uvedba UTD ne bi povzročila inflacije.

Ponazoritev praktične aplikacije Piratskega UTD

Vzemimo primer, kjer je višina UTD-ja 450 evrov na mesec. To je trenutna višina minimalnih življenjskih stroškov.

Janez na mesec zasluži 1000 evrov neto. Njegov delodajalec del plače v višini UTD-ja – torej 450 evrov – nakaže na FURS, preostalih 550 evrov pa na Janezov bančni račun. FURS Janezu prenakaže znesek 450 evrov kot UTD. Janez ima tako še vedno 1000 evrov prihodkov mesečno.

Kako je to boljše?

Janez ima v tem primeru zagotovljen mesečni dohodek v višini UTD-ja. Če delodajalec slučajno zamuja z izplačilom plače ali mu zaradi finančnih težav ne more izplačati plače v celoti, FURS še vedno izvede izplačilo v višini UTD-ja. Janez ima tako zagotovljeno kritje minimalnih življenjskih stroškov, država pa si nato sama “obračuna” obveznosti do delodajalca in poskrbi za izterjavo.

Kdo je dejanski strošek v državi?

To so vsi brezposelni (uradno in neuradno) ter upokojenci, ki imajo mesečne dohodke manjše, kot je višina UTD-ja. Njim bi država doplačevala toliko, da bi njihov mesečni dohodek dosegal višino UTD-ja. Tako bi bili vsi prebivalci deležni UTD-ja in bi imeli zagotovljeno kritje minimalnih mesečnih stroškov. Ker ta model UTD-ja le razporeja že obstoječa finančna sredstva in ne potrebuje dodatnega denarja, uvedba UTD-ja ne bi povzročila inflacije.

Prvemu blogu bodo sledili zapisi, v katerih bomo odgovarjali na ključna vprašanja o Piratskem izvedljivem UTD-ju.