Zgovoren primer je Avstralija, kjer je zaradi prevelikega deleža vetrnic, cena električne energije v enem dnevu skočila iz približno 50 dolarjev za megavatno uro presegla 5.000 dolarjev. Tovrstni šoki in redukcije elektrike bodo v državah, ki ne razumejo pomena stabilne dobave električne energije, nekaj običajnega.

Pirati sicer radi gledamo v prihodnost – ena od možnosti, ki jo vidimo, je tudi razvoj tehnologije hladne fuzije, ki jo med drugim raziskujejo v okviru projekta ITER.

Fuzijskih elektrarn gotovo še nekaj desetletij ne bomo gradili, so poudarili strokovnjaki. Izpostavili so tudi zanimivo dejstvo, da so države v ITER vložile približno 22 milijard evrov – kar za tak projekt niti ni veliko.

Mentalno zdravje je za posameznika in družbo ključno. Zakaj torej ni obravnavano enakovredno srčnim okvaram, zlomom, virozam…? S temi in podobnimi vprašanji sem bila soočena na nedavnem dogodku “Samomorilno vedenje: preučevanje ozadja”, organiziranem s strani društva Sinapsa, kjer so predavali trije različni strokovnjaki s tega področja.

Psihiatrov točno toliko, kot določi politika

Za ohranjanje in krepitev mentalnega zdravja so ključni psihiatri in psihologi. Na grobo jih lahko razdelimo na dve skupini – psihiatri so zdravniki in predpisujejo zdravila, klinični psihologi (torej z opravljeno specializacijo iz klinične psihologije) pa opravljajo diagnostiko ter izvajajo terapije. Javno zdravstvo sicer ponuja psihiatrično in psihološko pomoč posameznikom, vendar sta oba profila strokovnjakov preobremenjena.

Čakalne vrste za psihiatre so v najboljšem primeru nekaj mesecev, na klinične psihologe pa lahko čakamo celo po več let. Dobro pa vemo, da število medicinskih sester, gasilcev in policistov določa politika. Psihiatri in psihologi v tem primeru niso preobremenjeni, ker bi bil to nekakšen “folkloren” del omenjene stroke, pač pa, ker je politiki vseeno, če nekateri državljani trpijo.

Hudi primeri – posledica čakalnih dob

Psihiatri posledično nimajo druge izbire, kot da naročajo paciente za kratek čas, vsakih nekaj mesecev. Večini le predpisujejo zdravila, saj jim v tako kratkem času, kot je namenjen za enega pacienta, ne preostane drugega. Da ne omenjamo čakalnih vrst. To ni problematika vraščenega nohta ali slabega sklepa – človek v hudi stiski potrebuje pomoč takoj, predvsem pa potrebuje občutek, da nekoga zanj skrbi.

Že tako je na primer v depresivnem stanju težko zbrati motivacijo in poiskati pomoč, sploh ob družbeni stigmi, ki spremlja težave v duševnem zdravju, potem pa mora tak človek še mesece na to pomoč čakati (izjema so urgentni psihiatrični oddelki, kjer človeka “za silo zakrpajo”). Ni si težko predstavljati, da bo pri mnogih stiska napredovala in jo bodo končali s smrtjo. Poglobljene obravnave so deležni le hudi primeri, do katerih pogosto ne bi prišlo, če bi bili celostno obravnavani, preden je njihovo stanje napredovalo. Znova – če politiki ne bi bilo vseeno.

“Mentalno bolni so slabiči”

Bizarna posledica uničevanja psihiatrične stroke s strani politike je tudi uničenje ugleda psihiatričnega zdravljenja. Ljudje psihiatre jemljejo za tiste, ki “te itak samo dajo na tablete.” Pogosto je to žal res, vendar ne zato, ker strokovnjaki ne bi bili sposobni ali željni nudit več – v to so prisiljeni. Mnoge nevladne organizacije poskušajo pomagati na tem področju, vendar razumljivo ne morejo nadomestiti vloge javnega zdravstva. Pri tem so seveda nekatere bolj, druge pa manj usposobljene in uspešne, ustrezna supervizija nad njimi pa pogosto manjka.

Razlogov za tako bes vzbujajoče stanje je veliko, a večina strokovnjakov in analiz ugotavlja, da se tako v zdravstvu kot v družbi mentalno zdravje tretira kot manjvredno. Še vedno velja, da mentalne težave doletijo le slabiče, šibke, lene ipd.

Zadnji v EU

Stigme in miti okoli mentalnega zdravja sodijo v srednji vek. Te uničujoče predsodke mora začeti uničevati prav javno zdravstvo in pokazati, da mentalno zdravje obravnava enakovredno ostalemu. In to tako, da politika razveže mošnjiček in zagotovi ustrezno število specializacij (trenutno imamo tri klinične psihologe na sto tisoč državljanov, kar je najmanj v EU), delovnih mest za psihiatre in psihologe.

Poleg tega pa je nujno, da osvešča javnost, standardizira licence za psihoterapijo (še vedno v RS to lahko izvajajo tudi samooklicani psihoterapevti, ki pogosto naredijo veliko škode na področju duševnega zdravja) in omogoči efektiven dostop do pomoči. Predvsem pa da več dela na preventivi v obliki delavnic, osnovnega informiranja, dostopa do svetovalnih pogovorov itd. Nekaj takšnih poskusnih programov je že v teku, vendar moramo poskrbeti, da se jih financira še naprej in se jih razširi.
Sredstva za vse te programe bomo zlahka našli, če bomo malo trše prijeli tiste, ki se okoriščajo s korupcijo.

Glede na to, da mamici z malignim tumorjem ne rečemo, naj zadevo ozdravi s sprehodi, tudi ljudem z mentalnimi poškodbami ne smemo odrekati pomoči. Še manj pa zadeve stigmatizirati, češ da se to dogaja zgolj šibkim.

Tako razmišljanje in brutalnost do soljudi v 21. stoletje ne sodita.

Objava tokrat ne bo politična, temveč bo zgolj namenjena osveščanju v upanju, da bo dosegla čim več ljudi in morda naredila nekaj dobrega za živali.

Problem nenadzorovane vzreje se pri mačkah in psih precej razlikuje, zato najprej poglejmo posamezne značilnosti problematike pri obeh vrstah.

Psi:

Že vnaprej bi opozorila, da bom načrtno izpustila celotno področje t.i. “šteparskih” psov (vzreje nerodovniških psov, ki se jih prodaja kot pasemske), saj si tema zasluži ločeno obravnavo. Torej, v Sloveniji potepuških psov ni. Nekateri psi so sicer prepuščeni sami sebi, mnogi so zanemarjani, se potepajo in niso čipirani, vendar naj bi v osnovi vsi imeli lastnika. Zato je večina legel nenačrtovanih ali pa (kot v živalskem žargonu temu rečemo) “ups” legel. Mladiče se ponavadi odda znancem ali preko oglasov in se za njimi izgubi vsaka sled. Lastniki so po njihovem mnenju svojo nalogo opravili in na mladiče pozabijo. Marsikje se lastniki mladičev enostavno znebijo tako, da jih pobijejo ali odvržejo, čeprav pse manj kot mačke.

Posledica tega je seveda preveč psov “v obtoku”, zaradi česar so pogosto zapuščeni ali zanemarjeni. Celotna legla redkeje pristanejo v zavetiščih in društvih, tam se ponavadi psi znajdejo, ko nekoliko odrastejo in se jih zaradi nepremišljene posvojitve lastnik naveliča. V zavetiščih seveda postanejo breme vseh nas, saj za njih plačujejo občine. Nekateri imajo srečo in pristanejo v zavetišču, ki ne evtanazira po 30 dneh (30 dni je namreč občina dolžna plačevati stroške živali, potem je dovoljena usmrtitev) ali pri kvalitetnem društvu. Ostali romajo od lastnika do lastnika in so izpostavljeni hudemu stresu, ki povzroča vedenjske težave, ali pa so usmrčeni.

Zato tudi če ste svoje mladiče oddali odgovornim lastnikom, s katerimi ste redno v stiku, prispevate k problemu prevelike populacije psov. Tukaj se bom tudi dotaknila misli, ki je ob branju tega zapisa nedvomno marsikoga prešinila. Zakaj pa je potem sprejemljiva vzreja rodovniških živali, ali so morda mešančki manj vredni? Nikakor. Osebno nimam nobenega namena kadarkoli kupiti rodovniškega psa, razen če bo to z zelo specifičnim namenom. O problematiki rodovniške vzreje bi se ravno tako lahko na dolgo razpisala, vendar gre ponovno za povsem ločeno tematiko.

Mačke:

Problem pri mačkah je nekoliko drugačen. Na mačke se žal še vedno gleda kot na manjvredne. Če pravih potepuških psov pri nas ni, je problem prostoživečih mačk še kako resničen. Zaradi tega je toliko bolj pomembno preprečevanje novih legel, saj se društva in zavetišča vsako leto utapljajo v mladičih. Nemogoče je, da bi za vse poskrbeli in vsem našli primerne domove, zato so številni prepuščeni sami sebi. Pri mačkah je tudi veliko bolj kot pri psih razširjena praksa pobijanja mladičev in odvoza v tuje okolje, ponavadi gozd.

Vem, da obstajajo številni pomisleki glede K/S. Izpostavila bom najbolj pogoste.

“K/S ima zdravstvena tveganja, kot je rak, inkontinenca, zapleti med posegom itd.”

Tukaj gre za najbolj utemeljen pomislek. Pa vendar, ko potegnemo črto, ugotovimo, da tveganje za večino zapletov lahko občutno zmanjšamo, pridobimo pa zmanjšane možnosti za druge zdravstvene težave. Tveganja pri K/S so:

• Povečana možnost kostnega raka pri psih, vendar samo, če je poseg opravljen prezgodaj. Zato moramo enostavno počakati, da telo preneha rasti, predno se odločimo za poseg.
• Inkontinenca pri psicah, vendar gre za redko posledico, ki ni življenjsko ogrožajoča.
• Povečana možnost debelosti, vendar je zdravo telesno težo zlahka vzdrževati s primerno prehrano in dovolj gibanja.
• Zapleti med posegom so lahko tudi smrtonosni in vsakega srčnega lastnika stisne, ko mora njihova žival pod anestezijo. Vendar gre za preprost in rutinski poseg, tveganje za zaplete pa občutno zmanjšamo, če izberemo kvalitetnega veterinarja.

Veliko več zdravstvenih zapletov lahko prinese sama brejost, medtem pa ima K/S, kot rečeno, kar nekaj pozitivnih zdravstvenih učinkov:

• Zmanjšana možnost raka na rodilih.
• Zmanjšana možnost vnetja maternice.
• Občutno zmanjšana možnost prenosa nekaterih neozdravljivih bolezni (“mačji aids”, levkoza).
• Preprečitev gnojnega vnetja maternice.
• Zmanjšana možnost mastitisa.
• Preprečitev raka na testisih.
• Zmanjšana možnost bolezni prostate.

“Če se bo vse K/S, jih bo zmanjkalo.”

Realno gledano smo daleč od tega. Mešančkov nam dolgo ne bo zmanjkalo, če pa bi daleč v prihodnosti to postal problem, je zapuščenih psov in mačk po svetu več kot dovolj.

“K/S je nenaravna.”

Res je. Vendar prav tako so “nenaravna” zdravila, oblačila in na primer računalniki, pa jih vseeno uporabljamo. Poleg tega so domače živali nastale zaradi nas in imamo do njih odgovornost. V obstoječo naravo smo z vzdrževanjem teh vrst že posegli. Zato je K/S najbolj neinvaziven način, kako vzdržujemo zdravo populacijo. Kvaliteta življenja se za žival namreč s tem ne spremeni.

“Samica mora imeti vsaj enkrat mladiče. Naj vsaj izkusi materinstvo.”

Zdravstvenega razloga za vsaj eno leglo ni. Pomembna je le primerna starost živali. Mačke in psi ne razmišljajo enako kot mi. To seveda ne pomeni, da je njihovo razmišljanje kaj manjvredno, le drugačno. Med drugim nimajo razumevanja prihodnosti. Ne razmišljajo o tem, da si želijo družino in otroke. Seveda se pasje in mačje mame praviloma po kotitvi na mladiče navežejo, vendar te izkušnje ne pogrešajo, če je nikoli niso imele. Samci pa pri mladičih tako ali tako ne igrajo bistvene vloge. Veliko več kot materinstvo bodo vašim živalim pomenili crkljanje, igra in sprehodi.

“Saj vedno vse oddamo.”

Pa jih spremljate do konca njihovega življenja? Spremljate vse njihove mladiče? Mladiče tistih mladičev? Samo zato, ker mladiče oddamo v nove domove, ne pomeni, da smo opravili s svojo odgovornostjo. Poleg tega s tem v prostor, ki je že tako prenasičen z živalmi, vnesemo nove. Nič manj nismo del problema kot tisti, ki mladiče zavržejo. Verjamem, da bi marsikdo spremenil mnenje, če bi bil priča le nekaterim grozotam, ki jih vidijo aktivisti, ki te živali potem rešujejo in odrešujejo muk.

“S K/S se spremeni osebnost živali. Mačke ne lovijo več miši, psi postanejo konfliktni…”

Res je, pride do nekaterih sprememb v temperamentu. Mnoge so miti, saj se lastnosti, ki so posledica normalnega odraščanja živali, pripisuje posegu. Nekatere pa so preprosto povsem neresnične. Bistvenih vedenjskih sprememb po K/S ni. Sploh pri samicah. Samci se zaradi manj testosterona sicer nekoliko “umirijo”, vendar to ponavadi samo pomeni, da postanejo bolj obvladljivi. Nikakor pa ne leni.

Potrebno pa je paziti pri psih, ki imajo že tako težave z agresivnim vedenjem kot posledico strahu. V tem primeru moramo najprej odpraviti strah, predno psa kastriramo. Drugače zaradi upada testosterona lahko pri negotovih psih (pri stabilnih psih tega problema ni) dodatno upade samozavest, se strah poveča in posledično se poveča tudi agresija. Vendar gre tukaj za zelo specifične primere, zaradi česar je pomemben posvet s strokovnjakom.

“Samico bi kastriral, samca pa nima smisla.”

Tako pri psih kot pri mačkah so številni razlogi, zakaj je potrebno razmisliti tudi o kastraciji. Za začetek moramo ob stran potisniti lastne projekcije moškosti, kar je žal eden najpogostejših razlogov, zakaj se ljudje ne odločijo za kastracijo. Identiteta pasjega ali mačjega samca ni vezana na njegove testise ali testosteron, ki ga proizvajajo. Čisto za nič ga ne bomo prikrajšali, če se njegovo življenje ne bo vrtelo okoli varovanja teritorija in pridobivanja samic. V življenju je pomembno še marsikaj drugega.

Mačji samci se bodo manj potepali in bili manj izpostavljeni nevarnostim, kot so avtomobili, manj se bodo pretepali (mačji pretepi imajo grozljive posledice, sploh ko mačkon ne more več konkurirati mladim samcem), ne bodo markirali in bili bodo bolj crkljivi. Psi pa se bodo v večini primerov lažje socializirali in bili bolj obvladljivi. Nekastrirani samci tipično neprestano iščejo paritvene možnosti in branijo svoj teritorij. Če jim je to preprečeno (kot je psom), so v hudem stresu in frustraciji. Seveda obstajajo samci, pri katerih sploh ne bi opazili, da niso kastrirani in so povsem umirjeni. Vendar žal je to bolj izjema kot pravilo in je precej bolj odvisno od biologije kot vzgoje.

“K/S je predraga.”

Domača žival je odgovornost. K/S je cenovno zelo dostopna v primerjavi z ostalimi posegi in rednimi obiski pri veterinarju. Roko na srce, če smo si žival omislili, toliko denarja enostavno moramo imeti na voljo. Kljub temu pa imajo številne občine subvencije za K/S, Mačja hiša omogoča cenovno izjemno ugodne posege ter pri večini veterinarjev se lahko dogovorimo za plačevanje na obroke. Nenazadnje pa je strošek zanemarljiv v primerjavi z zdravstvenimi zapleti, ki bi jih kot odgovorni lastniki plačevali zaradi tveganj ne-K/S živali.

Sterilizacija in kastracija je torej del odgovornega lastništva (sploh pri mačkah), saj s tem pomagamo svoji živali in pomagamo zajeziti preveliko populacijo ter posledično trpljenje živali. Tudi če mladičem vaših živali uspešno najdete dobre domove, bo zaradi tega brez doma ostal kdo drug, ker jih je enostavno preveč. Domače živali so naša odgovornost.

Za konec pa bi se rada zahvalila številnim društvom in posameznikom, ki sploh v sezoni mladičev ne spijo in žrtvujejo svoje zdravje ter družabno življenje, da skrbijo za tiste, ki so jih lastniki pustili na cedilu. Vem, da bodo veseli vsake denarne ali materialne donacije, ki jim jo lahko namenite.

Za več informacij (tudi o posvojitvah) se obrnite na:

Lajka, društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski
Cesta v Mestni log 33, 1000 Ljubljana
Telefon: 041 446 085
E-pošta: info@lajka.org
Splet: www.lajka.org

Zavod Mačja hiša
Groharjeva ulica 8, 3000 Celje
Telefon: 040 937 959
E-pošta: info@macjahisa.si
Splet: www.macjahisa.si