Seveda so bili in bodo še naprej uporabljeni neodgovorno. Če ne poznate nobenega primera, ga lahko vidite sedaj. Poglejte to trapasto in ne preveč dobro narisano risbo na stranišču Srednje šole Brownsboro, o kateri so poročali na Techdirtu.

Vam te čačke izgledajo kot terorizem? Ali gre za isto stvar, kot so eksplozije potniških letal, bombe v nakupovalnih središčih in namerno nasilje? Ne, seveda ne. Ta simbol je nakracal nekdo, ki ni niti vedel, kaj je risal (če je hotel narisati kaj v zvezi s krščanskim antagonistom kot znak najstniškega upora v močni verski skupnosti, mu je celo uspelo narobe zasukati pentagram). To se niti ne kvalificira kot umetnost. Vse skupaj je precej očitno samo vandalizem naključnega najstnika s poceni flomastrom, kar pa ni preprečilo šolskim uradnikom in kasneje organom pregona, da se jim množično zmeša in izdelek označijo za teroristično dejanje.

Trapasta straniščna risba mladoletnika je po novem teroristično dejanje. In ta oseba bo zanj obtožena kot odrasla oseba. Za teroristično dejanje. Plod razuma ali norost, popolnoma skregana s svetom? Tako skregana, da je ne doseže niti sončna svetloba?

Takšni zakoni dopuščajo neupravičeno množično vdiranje v našo zasebnost, pisno komunikacijo in naše domove brez pravega vzroka. Če mislite, da bodo uporabljeni le proti ljudem, ki se poslužujejo nasilja za politične koristi, je tukaj dokaz o nasprotnem.

Za lovljenje tako imenovanih teroristov (s katerimi ne mislim srednješolcev, ki čečkajo po stenah stranišča) ne potrebujemo posebnih zakonov. Naši običajni zakoni so, oziroma so bili, povsem primerni. Za zločine, kot sta brezobzirno uničenje in večkratni uboj, že sedaj obstajajo stroge kazni. Pravzaprav ene najstrožjih kazni, kar jih obstaja. »Teroristični zakoni« pa medtem ne lovijo teroristov, ampak so uporabljeni za spodjedanje, omejevanje in ukinitev poštenega sojenja in domneve nedolžnosti.

Vemo tudi, da z množičnim nadzorom nismo ujeli niti enega terorista, in sicer zato, ker je načrtovanje uničenja zelo resen zločin, naša sodišča pa so (še zmeraj) javna. Zaenkrat še ni bilo obtožb, kot je »načrtovanje brezobzirnega uničenja« oziroma kaj podobnega. Namesto tega so ti zakoni uporabljeni proti običajnim ljudem, saj odstranjujejo ovire na poti roke pravice. Ovire, kot so domneva nedolžnosti in pravica do zasebnosti.

Ko so 20 let nazaj prisluškovali našim staršem, so organi nadzirali naslednje stvari:

• telefonske klice
• fizična pisma

Ko nam »prisluškujejo« danes, s tem mislijo nadzor naslednjih stvari (le kratek in nepopoln seznam):

• telefonski klici
• fizična pisma
• elektronska pošta
• neformalni pogovori
• kakšno glasbo poslušamo, kakšne filme gledamo in s kom
• katere časopise beremo, kakšne članke beremo v teh časopisih, kdaj, kako dolgo in v kakšnem vrstnem redu
• kakšne knjige beremo in koliko nas ta tema zanima
• kaj kupujemo
• o katerih nakupih razmišljamo, a jih ne opravimo
• kam gremo na počitnice
• katera potovanja želimo rezervirati, a jih ne
• na katere strani za zmenkarije hodimo in s kom se dobivamo
• kako hodimo po mestih: v resoluciji, ki zajame vsak korak, vključno s hitrostjo hoje
• vse slike, ki jih pokažemo prijateljem
• vse slike, ki jih posnamemo, a jih ne pokažemo prijateljem
• naša teža, delež telesne maščobe, krvni tlak in splošno zdravje
• neposredni video prenos naše dnevne sobe, tudi ponoči
• kdaj spimo in kako dobro se naspimo
• vse, kar rečemo pred televizijo
• vse ostalo, kar delamo na internetu in vse druge informacije, do katerih imajo dostop senzorji na kateri koli izmed naših naprav, med drugim na telefonih, kamerah, prenosnikih, avtih, urah in tako dalje, tudi če nikoli nismo vedeli, da ta senzor obstaja in ne poznamo aplikacije, ki bi analizirala prav ta podatek.

To je današnji »nadzor«. Včasih je pomenil nadziranje pogovorov z drugimi ljudmi z uporabo določenih tehničnih sredstev. Danes dejansko pomeni nadzorovanje našega miselnega procesa, ko iščemo, delimo in procesiramo informacije – katere koli informacije.

Vse se tudi shranjuje. Če smo malo policijski: Vse, kar rečete, naredite in razmišljate danes, je lahko in bo uporabljeno proti vam čez 20 in 40 let, ko se bodo vrednote spremenile na načine, ki jih niti slučajno ne bi mogli predvideti.

Ne verjemite, da je prisluškovanje preko interneta samo »modernizacija« prisluškovanja, ki je obstajalo že od nekdaj. Je nekaj izredno hujšega. Je naš najboljši približek branju misli do sedaj – in nadzorni jastrebi lažejo, naklepajo in si močno prizadevajo za uvedbo vsesplošne oblike nadzora.

Zasebnost ostaja tvoja odgovornost.

Imam dobro novico – tega si ni treba predstavljati: po zaslugi razkritij Edwarda Snowdena vemo, da se prestreza vse. Vse, kar gre mimo ene izmed prisluškovalnih točk omrežja NSA/GCHQ, če smo natančni, česar pa nikakor ne moremo vedeti vnaprej. Vsi podatki sicer ne gredo skozi podrobno analizo, ampak saj tudi v Vzhodni Nemčiji niso, ko so s pomočjo pare odpirali zapečatena pisma, pa so se ljudje vseeno izogibali temu početju.

V državah, kjer se izvaja direktiva o hrambi podatkov, kjer se naši mobilni telefoni spreminjajo v vladne sledilne naprave in kjer se beleži vsak klic (ne vsebina, ampak le podatek, da je bil klic opravljen), se je malo več kot polovica ljudi vsaj enkrat obotavljala ali vzdržala telefonskih klicev, ki bi lahko bili v prihodnosti uporabljeni proti njim: psihologi, pomoč pri zasvojenosti z drogami itd. Več kot polovica. To ni za lase privlečen futuristični scenarij, to se že dogaja.

Tu je eden izmed ključnih razlogov za zasebnost: ker imamo temeljno potrebo po tem, da nekatere stvari ohranimo zase. Alternativo zasebnosti ne predstavljajo odprti pogovori o vseh naših težavah in skrbeh. Kot kažejo številke, je alternativa, da se o težavah sploh ne pogovarjamo, iz strahu pred tem, da bodo naše slabosti, navade ali prirojene značilnosti nekoč uporabljene proti nam.

Tudi zdravstvena zasebnost obstaja z razlogom, da lahko ljudje s težavami dobijo pomoč brez bojazni, da jih bo nekoč nekdo zaradi tega obsojal. Lahko bi bilo očitno, da je pomoč državljanom v najboljšem interesu družbe, množični nadzor pa to pomoč otežuje, če ne celo onemogoča.

Zgodovina nas uči, da se bo vse skupaj prevesilo v zloveščo tišino. Zato so nevarni tudi ljudje, ki na cestah skomigajo z rameni: večina jih namreč domneva, da jih zaradi tega, ker sami nimajo potrebe po zasebnosti, ne motijo tudi novi zakoni, ki to pravico kratijo ostalim. Kar pa seveda ostalim ne dopušča možnosti, da se odločijo zase.

V končni fazi je za lastno zasebnost odgovoren vsak posameznik. Svet, kakršnega poznamo, je pokazal, da razen sebi ne moreš zaupati nikomur, da bo hranil tvoje skrivnosti, in da za to verjetno potrebuješ zbirko orodij in navad.

Povedana skrivnost navsezadnje ni več skrivnost. Enako velja za skrivnost, ki jo je nekdo slučajno slišal, oziroma skrivnost, ki jo je nekdo prestregel.

Imamo pravico do zbiranja, kar pomeni, da se lahko srečujemo in izmenjujemo mnenja.

Imamo pravico do mnenja, kar pomeni, da lahko menimo, kar hočemo, ne glede na smiselnost našega mnenja in predvsem ne glede na to, ali z njim ogrožamo status quo.

Imamo pravico do svobode govora, kar pomeni, da se lahko o naših mnenjih pogovarjamo.

Imamo pravico do svobodnega mišljenja, kar pomeni, da si lahko najdene informacije razlagamo po svoje.

Nenazadnje imamo še izredno pomembno pravico do prostega iskanja informacij, kar pomeni, da lahko iščemo in se poučimo o kakršnih koli informacijah hočemo. (Do nekaterih informacij sicer nimamo legalnega dostopa, na primer zdravstvenih kartotek drugih ljudi, pa vendar lahko o njih vseeno lepo povprašamo, ne da bi zaradi tega hodili na sodišče.)

Točno ta pravica, ki med drugim predstavlja temelj učenja, pa postaja resnično ogrožena. Vemo, da se z nadzorom NSA beleži vsaka naša dejavnost na internetu, ki je lahko nekega dne uporabljena proti nam. Tudi oglaševalci beležijo vsako stvar, ki jo iščemo po spletnih trgovinah, zato niti ni presenetljivo, ko naše Facebook reklame kar naenkrat začnejo prikazovati točno tisto knjigo, ki smo jo prej gledali na Amazonu.

V zadnjem času je bilo napadenih veliko naših svoboščin. Naravnost pretresljivo veliko. Vendar te navidez počasi in naključno izbrane malenkosti dobijo povsem novo razsežnost, ko naše spletne dejavnosti pristanejo pod drobnogledom.

Danes internet ne predstavlja le »storitve«. Internet je podaljšek našega miselnega procesa, podobno kot skupinsko delo predstavlja delitev opravil in zamisli. V okolju, kjer potekajo intenzivne skupinske dejavnosti, nisi več povsem prepričan, do kje segajo tvoji možgani in kje se začnejo misli nekoga drugega, tudi če ostalih udeležencev ne poznaš osebno. Ni več pomembno, kdo ponuja katero storitev. Na internetu preprosto razmišljamo. Ko se nam porodi misel, jo začnemo nadgrajevati z iskanjem dodatnih informacij, ne da bi se vsaj približno zavedali, da s tem s svetom ne delimo le svojih misli, temveč sam proces razmišljanja.

Zato je vsaka omejitev iskanja informacij več kot skrb vzbujajoča: vsaka druga pravica se začne in konča s tem konceptom. Če obstaja najmanjši strah, da boš v prihodnosti trpel posledice zaradi iskanja informacij v zvezi z določeno temo, bo tvoj miselni proces dobesedno ubral nove kanale, po katerih se bo tej temi lahko izognil.

• Brez neoviranega iskanja informacij ti ni dovoljeno svobodno mišljenje.
• Brez svobode mišljenja nimaš svobode govora oziroma svobode glasovanja.
• Brez svobode govora se ne moreš prosto zbirati in izmenjevati mnenj.

Trenutno hoče naše aktivnosti na internetu omejiti precej različnih sil, od industrije avtorskih pravic, ki poskuša splet in rezultate iskanja cenzurirati iz povsem poslovnih razlogov, do verskih fanatikov, ki so odločeni vsiliti svoj pogled na svet vsem ostalim. Potezo pozdravlja večina vlad, ki jo vidi kot obetaven začetek omejevanja dotoka misli na internetu – navsezadnje so nekatere misli po njihovem »neprimerne«, kar bi se dalo lepo rešiti s priročnim stikalom za izklop.

Vstopi v anonimnost.

Anonimnost ni le pravica, s katero lahko pošiljaš sporočila brez razkritja svoje identitete. Je tudi zaščita svobode govora in svobode mišljenja in zaščita pred načenjanjem vseh zgoraj omenjenih pravic. Pravica do anonimnosti je še zadnja obrambna črta.

Če lahko informacije iščeš anonimno, jih lahko še vedno iščeš. Če lahko informacije in razmišljanja deliš anonimno, jih lahko še vedno deliš. V družbi, kjer državne agencije dobivajo skoraj telepatske sposobnosti in kjer lahko opazujejo naše misli že v fazi formiranja, še nikoli ni bilo bolj pomembno prikriti svoje identitete.

Zasebnost ostaja tvoja odgovornost.

Ko pri D-Linku oglašujejo svoje Cloud kamere, s katerimi je mogoče gledati domače kamere preko mobilnega telefona, nikjer ne omenijo številnih tehničnih členov, ki so potrebni, da stvar deluje – spraviti video posnetek od tvojega doma, preko tvojega ISP-ja, na D-Linkove strežnike, do tvojega mobilnega operaterja in na tvoj telefon. Vsak izmed teh členov je sestavljen iz ljudi, ki lahko ta video gledajo in ga bodo po možnosti prisiljeni deliti.

Distopije iz šestdesetih let, ki opisujejo vlade s kamerami v naših domovih, so imele prav. Zmotile so se le v eni ključni točki: kamere smo tja postavili sami.

V nekaterih delih sveta je to preživetvena strategija. Ali lahko tvoje pogovore bere nasprotnik, po možnosti mogočen nasprotnik, kot je tiranska vlada? Ali imajo sredstva, s katerimi lahko določijo tvojo lokacijo? Če na ta vprašanja ne poznaš odgovora, je tvoje razmnoževanje potencialno ogroženo. Ironično, poglobljeno razumevanje tehnologij prinaša močnejšo evolucijsko prednost prav v najhujših delih sveta.

Ko nalagaš svoje dokumente na Dropbox, ali pomisliš na to, da jih lahko berejo tudi Dropboxovi uslužbenci? Jih poznaš? Ni važno, če so dali častno besedo, da jih ne bodo – imajo namreč tehnične zmožnosti in pod določenimi pogoji so lahko prisiljeni, da te dokumente odprejo za razne tretje osebe tričrkovnih agencij, ne da bi te o tem obvestili. Z drugimi besedami, na Dropbox ali katero koli drugo storitev v oblaku ne nalagaj stvari, ki jih ne bi objavil na YouTubu.

»Oblak ne obstaja. Obstajajo le računalniki drugih ljudi.«

Poglejmo si na primer Goji SmartLock, elektronsko ključavnico, ki jo odklepamo z mobilnim telefonom. Sliši se kot nekaj zelo koristnega za večino ljudi – dokler mimogrede ne naletimo na omembo, da »če se zaklenete ven, lahko naši operaterji na daljavo odklenejo vaša vhodna vrata«. Na tej točki naprava preneha biti ključavnica in postane nekaj drugega. Celotno bistvo ključavnice je, da imaš ti – in samo ti – nadzor nad tem, kdaj se odpre. Če jo zate lahko odpre nekdo drug, nadzora nimaš več ti. Kljub temu, da je razlika komaj zaznavna, je bistvenega pomena. Ključavnica, ki je zasnovana tako, da jo lahko odklene nekdo drug izven tvojega nadzora, preprosto ne more biti ključavnica.

Informacijska higiena je razumevanje tega.

Naslednji korak je tako imenovan internet stvari. Pri naših vsakodnevnih opravkih številni majhni senzorji neprestano pošiljajo posodobitve na strežnike. Naš mobilni telefon. Naša tehtnica. Naš hladilnik. Nasprotnik, ki ima dostop do teh informacij, lahko precej hitro poveže pike in o nas izve več, kot lahko sploh vemo sami. Veš, kaj je bila zadnja stvar, ki je nisi kupil? Verjetno ne. Oglaševalske mreže vedo. Veš, kateri je bil zadnji časopisni članek, ki si ga prebral, kako si prišel do njega in koliko časa ti je vzelo branje? Nekje obstajajo strežniki, ki imajo te informacije.

Si kupil anonimno predplačniško SIM kartico za svoj mobilni telefon? Lepo. Si jo plačal s svojo kreditno kartico? Potem ni več anonimna.

Ko so vse pikice podatkov zbrane, so med sabo tudi povezane. Razumeti, kako pride do tega, bo igralo ključno vlogo pri vprašanju zasebnosti v bližnji prihodnosti.

Zasebnost ostaja tvoja odgovornost.