Doslej smo ta dejanja kot širša zainteresirana javnost lahko le spremljali in moralno obsojali. Nenazadnje, je zaradi njih steklo že kar precej sodnih procesov. V razvitem svetu bi zaradi sodne obravnave tak funkcionar že davno odstopil. Če bi se izkazalo, da ni kriv, bi imel možnost nove kandidature. Če se želimo približati bolj razvitim državam, ki si jih že od osamosvojitve postavljamo za vzor, bi morali te standarde spoštovati. So namreč temelj osnovne politične higiene.

Delo za spolne usluge, mikastenje nevladnikov v Rogu …

Župan Janković že lep čas vleče poteze na robu zakona – pogosto tudi proti interesom meščanov, ki naj bi jih zastopal. Tu je afera Stožice, zaposlitev lekarniške uslužbenke v zameno za spolne usluge. Župan je izgubil posestno tožbo v primeru Roga, Rogovci so tudi uspešno tožili župana in dokazali, da vse nasilje, ki so ga v njegovem imenu izvajale varnostne službe in nekateri drugi suroveži, ni imelo pravne podlage.

Po mestu klije vse več civilnih iniciativ proti županovi samovolji. Ena najbolj izstopajočih je civilna pobuda Ljubljane za ohranitev pitne vode ter proti izgradnji kanalizacijskih cevi na območju Kleč. Tam se lokalno prebivalstvo bori proti nevarni gradnji kanalizacijskega sistema skozi zajetja pitne vode, s katero se oskrbuje velik del Ljubljane. Njihovo borbo mnogi označujejo kot lokalen problem, čeprav bi morebitno iztekanje fekalij v zajetja pitne vode prizadelo celotno Ljubljano.

Hop po zasebnih površinah – sproti pa odrimo še obolele

Javne površine in infrastrukturo župan že leta prodaja in oddaja zasebnikom in s tem meščanom jemlje, kar je bilo naša skupna last. To se lepo vidi na primeru parkirnih hiš in parkirne politike na območju Univerzitetnega Kliničnega Centra, kjer je izvajanje parkirne politike bolj zaostreno, kot v samem centru mesta. Na območju UKC je zraslo kar nekaj parkirnih hiš z izjemno visokimi cenami, kjer lastniki odirajo čakajoče na zdravniško pomoč.

Parkirnine si je MOL drznil zaračunavati celo na območju Rožne doline, kjer so parkirna mesta zgradili prebivalci za svojo lastno uporabo, MOL pa je tja postavil parkomate. Takšnih primerov postopne privatizacije javne lastnine je še mnogo.

Javni promet za oglaševanje, “sveže” granitne kocke vsakih nekaj let

Stanje javnega potniškega prometa v Ljubljani je za mesto, ki naj bi bilo prestolnica, z vsemi dnevnimi migranti in študentsko populacijo, sramotno. Avtobusi so prenatrpani, pozimi slabo ogrevani, poleti slabo zračeni ter nepregledno polepljeni z reklamami. Na avtobuse se na nekaterih linijah čaka absolutno predolgo, saj se za posodobitev in okrepitev voznega parka očitno ne najde dovolj denarja. Medtem pa občina že drugič v mandatu Zorana Jankovića menja le nekaj let stare granitne kocke. In ob vsem tem MOL še draži javni prevoz.

Kolesarske steze so marsikje neurejene (npr. Bavarski dvor – kolesarska steza se konča v oglasnih panojih) in na lestvici kolesarjem prijaznih mest Ljubljana že nekaj let vztrajno pada, saj so prenovljeni deli Slovenske in Gosposvetske ceste pridobili obratovalna dovoljenja brez ustrezne zakonsko predpisane signalizacije. Očitno je bila zelena prestolnica Evrope samo še ena trofeja gospoda Jankovića, ker od zaključka tega projekta MOL zopet zanemarja zeleno perspektivo Ljubljane. Občani lahko samo nemočno opazujemo, kako po mestu spet raste samo še beton.

Mladi se lahko izselijo v osiromašene predele podeželja, ali še bolje, kar na Irsko

Cene stanovanj, sob, kletnih prostorov in v bivališča preurejenih garaž, v glavnem mestu dosegajo vrtoglave vrednosti, zato je za mlade in še posebej za mlade družine, stanovanje v Ljubljani postalo misija nemogoče. Vse bolj uničujoče za povprečnega občana so tudi spletne platforme kot naprimer AirBnb, ki mestno jedro spreminjajo v mesto za turiste in peščico bogatih, širše jedro pa se sooča z nočnim razgrajanjem pijanih turistov, ki iščejo svoja AirBnb prenočišča. Pri tem vprašanju seveda, ni pristojen samo župan, temveč tudi slabo državno upravljanje s stanovanjskimi skladi. Lahko pa se ozremo recimo v Berlin, ki je z nepremičninskimi dobičkarji hitro pometel.

MOL je med drugim pred kratkim izgubila tožbo proti zasebni lekarni. Občina je protipravno ravnala v korist Ljubljanskih lekarn in tako povzročila zasebni lekarni veliko gmotno škodo. To je bil še eden od primerov izkoriščanja moči in zlorabe pooblastil, ki jih ima MOL in javna podjetja v njeni lasti. Če župan ni bil v svojih zasebnih procesih še nikoli pravnomočno obsojen, pa je MOL zaradi slabega in negospodarnega upravljanja v sodnih sporih izgubila že nezanemarljivo veliko denarja.

Mestnih svetnikov nismo izvolili, da bi podpirali korupcijo

Tolerančnega praga za tovrstna dejanja ne moremo zviševati v nedogled, nekje je potrebno potegniti črto, tolerančni prag ki ga bomo v prihodnje nujno morali še dodatno znižati. Spomnimo, da je Darij Krajčič odstopil zaradi kraje sendviča. Prepričani smo lahko, da je na območju MOL izginilo še kaj več kot samo kak sendvič. S strani župana že leta ne dobimo nič drugega kot zanikanje in nadaljevanje spornih praks. Župan se ni nikoli distanciral od dejanj svojih sinov, kaj šele da bi javno obsodil njuno izigravanje zakonodaje in poslovnih partnerjev.

Ni več časa za čakanje. Ukrepati moramo takoj! Ljubljana si zasluži oblast, ki bo razumela, da prioriteta niso turisti in »osebni« interesi župana ampak meščani, ki v tem mestu živimo. In to ne ljudje s sto tisoči evrov odvečnega dohodka, temveč običajni občani, delavci, uradniki, mlade družine, upokojenci. Župan Janković, ki se že ves čas otepa sumov korupcije, zaradi vseh spornih ravnanj ni primeren za vodenje občine in upravljanje največjega občinskega proračuna v Sloveniji.

Čas se je iztekel. Napočila je ura, ko moramo člani civilnih iniciativ, meščani, občani, stari in mladi, ter vsi tisti, ki si ne želimo živeti v mrtvem mestu za bogate brez javnega prevoza in nastanitvenih priložnosti za mlade, pritisniti na mestne svetnike in tiščati toliko časa, dokler župana ne odpokličejo.

Javno pozivamo svetnike Mestne občine Ljubljana, da še danes začnejo s postopkom za odpoklic župana Jankovića!

Pisalo in govorilo se je o kraji, potepanju, celo pretepanju med migranti. Priznam, bili so obrazi, ki so bili mrki s sovraštvom, jezo, a tudi brezupom med vrstami ljudi, ki so si želeli čiste postelje in obrok v tej sloviti stari vojašnici blizu Vrhnike. A nasmešek otroka in hvaležne žene, moža, za vsaj en trenutek veselja v družini: to je bilo vsega vredno.

Res je, nastanitveni center in vrtec v prenovljenem delu vojašnice sta ločena s par metri zemlje ter dvojno ograjo in povsem razumem starše, ki so izrazili zaskrbljenost in strah za svoje otroke, kot naredi vsak skrben starš, a za varnost vseh smo skrbeli dan in noč varnostniki, prostovoljci kot tudi policija. V celotnem času nastanitve vseh vrst prebežnikov ni prišlo do enega incidenta, ki bi ogrožal zaposlene in prostovoljce, kaj šele otroke.

Sicer pa so v centru na Stari Vrhniki nastanjene družine z lastnimi otroci, preverjeni s strani državnih služb, povsem povprečni jaz in ti, s to razliko, da so migranti iz drugih krajev.

Članstvo v EU in NATU brez odgovornosti?

Nisem povsem prepričan, da vsi razumemo bistvo teh mednarodnih organizacij, katerih članice je tudi Slovenija. NATO, ki že od leta 1999 seje vojno in smrt vse od Jugoslavije, preko Afganistana do Iraka, je vsekakor sokrivec današnje libijske in predvsem sirske godlje, kjer se v vakuumu moči borijo Irak, Islamska država in Sirija, od koder tudi največji odstotek prebežnikov tudi prihaja. In Evropska Unija? Unija, ki je bila ustanovljena na temeljih enotnosti vseh evropskih narodov, vseh ljudi Evrope kot tudi središče sveta ko pride do spoštovanja človekovih pravic? Eno institucijo jemljemo, kot da nismo del nje, pri drugi pa hlinimo, da ni definirana za vse enako.

Kar bi bilo izredno tragikomično, če te usode ne bi doživljali resnični ljudje. Kot del Unije smo zavezani k spoštovanju človekovih pravic in svoboščin vseh prebivalcev tega sveta, dokler jih oni sami ne kršijo nam.

A sedaj se igramo, kot da smo boljši, kot da smo nekaj več. Pretvarjamo se, da je vest slehernega Slovenca neprimerljivo čistejša od slehernega Sirca, Iračana, Afganistanca. Oni pa so bojda krivi vsega hudega in krivičnega, kar se dogaja slovenskemu narodu. S štrajki in kmečkimi upori nekateri že tako prestrašene ljudi hujskajo k še večjemu strahu. Vsi vemo, da strah in pomanjkanje razuma v človeku gojita sovraštvo. Sovraštvo do nepoznanega in nerazumljenega.

Sploh obstaja primerna lokacija v Sloveniji?

Predstavljam si, da bi se marsikdo spotaknil tudi ob dejstvo, če bi se odločili prebežnike naseliti v objektu sredi gozda. Velikih prostorov, ki lahko podprejo veliko število ljudi in niso zasedena je v Sloveniji malo. Še tiste, ki so, pa nočete, da se jih uporablja; naj raje propadajo?

Kako torej pričakujete, da bomo izpolnjevali zahteve Evropske Unije če ne tako, kot jih sedaj? Unije, za v katero vstop se je večina tako močno borila in po zmagi bahala. Z vsako pravico pridejo tudi dolžnosti, morda to komu ni jasno?!

Najbolj žalostna stvar, na katero v tem trenutku pomislim pa je predvsem dejstvo, da narod, ki je še nedolgo nazaj po besedah “Naredite mi to zemljo zopet Nemško” bil primoran masovno zapuščati lastne domove in se podati na za nekatere tudi 4-letno begunsko pot dandanes že kar hinavsko laja, naj se “južna drhal pobere drugam”.