Ob zadnjih razkritjih avtorskih honorarjev posameznih profesorjev, nedavne vroče polemike (glede na hiter poskok iz Bruslja, verjetno upravičene) morebitne prekomerne dokapitalizacije bank, gradnje pošastno dragih 27 km železniških tirov (1,4 milijarde EUR!!), TEŠ 6 in vseh ostalih mater slovenskih afer bom vdaril po mizi in zahteval naslednje: USTAVIMO SE, USTAVIMO SLOVENIJO in ZADIHAJMO MALO!

Saj vem, patetično, vse drvi mi pa bi se ustavili, saj bomo vse zamudili. Seveda bomo zamudili, 99,5% (morda še več) nas bo vse zamudilo, ostalim 0,5% prav paše, da norimo nekam. Kam niti ni pomembno, za njih je cilj pot na kateri smo in ne končni cilj, ker takrat bo njihov konec. Zato nas iz ene dirke vodijo v drugo, celo pogosto vzporedno. Zato pa, kaj hočem s tem povedati? Slovenija potrebuje dopust, pa recimo temu magari sabbatical (da bodo profesorji razumeli) ali pa polčas, premor, počitek, … ENO LETO VSAJ!

In kako si to predstavljam ter kaj bomo s tem pridobili?

Sploh si ne moremo predstavljati, točne številke pa niti niso jasne, koliko denarja gre čez različne kanale v posameznikove žepe. To so seveda zelo redki privilegirani, znotraj posameznih interesnih skupin, ki so, kot pravimo, pri posameznem koritu in brez kakršnih koli moralnih zadržkov molzejo, v končni fazi denar nas vseh. Koliko denarja je šlo za avtorske honorarje v zadnjih letih smo slišali (1,27 milijarde EUR), koliko v banke (5,3 milijarde) in TEŠ 6 (1,42 milijarde EUR). Ob vsem naštetem pa ne smemo pozabiti še na vso »državno pomoč« podjetjem, ki prejemajo državne subvencije (podatki so sicer do 2012, a 52. stran kar jasno prikazuje sliko in predvsem trende.) Kaj pa »navadni državljani«? NIČ! V zadnjih letih so se nam znižale plače in hkrati povišali davki, zmanjšale so se nam socialne, pa tudi družbeno-politične pravice. Sedaj bodo prodali še družbeno premoženje, kot da je njihovo in ne od vseh nas. Zato pa obrnimo situacijo, obrnimo jo vsaj za eno leto, da bomo videli, da se da.

Predlagam, da za dobo enega leta prenehamo s pobiranjem dohodnine do vključno 3. davčnega razreda, socialnih in drugih dajatev, razen pokojninskih prispevkov. Hkrati pa prepovejmo (visoko obdavčimo) izplačila avtorskih in podjemnih pogodb za vse javne uslužbence in zamrznemo ali ukinemo vse državne pomoči podjetjem.

Kaj bomo s tem dosegli?

1. Večji prihodki posameznikov bodo ob splošnem olajšanju družinskih proračunov vzpodbudili potrošnjo in obtok denarja, kar bo vzpodbudilo gospodarsko aktivnost in rast, posledično veliko več prihodkov v državno blagajno.

2. Z ukinitvijo avtorskih in podjemnih pogodb v javnem sektorju se bomo izognili anomalijam in neenakopravnim situacijam med različnimi segmenti javnih uslužbencev, hkrati bomo privarčevali, javne uslužbence pa pripravili do tega, da se bodo osredotočili na njihovo primarno poslanstvo v javnem sektorju. To ne pomeni, da npr. fakulteta ne more več sodelovati v tržnih projektih, ampak, da sodelujoči na teh projektih še zmeraj sodelujejo kot javni uslužbenci, saj so v končni fazi, do teh projektov prišli kot zaposleni javni uslužbenci, dodatna plačila za opravljeno delo pa se jim izplača v okvirij obstoječe zakonodaje (nadure, poveča obseg del). S tem bo sredstva pridobila predvsem fakulteta, ki jih bo namenjala za svojo osnovne cilje.

3. Z ukinitvijo državnih pomoči podjetjem bi spravili podjetniško/gospodarsko konkurenčnost v bolj enakopravni položaj. Vsaka državna finančna pomoč predstavlja v težkih gospodarskih razmerah veliko prednost pred konkurenco, kar pomeni, da podpira država s tem »monopol« in izkrivlja konkurenco. Iz tega pa naj bodo izključene vzpodbude za raziskave in razvoj, ki jih država financira iz razvojnih sredstev EU perspektive 2020 in podobnih EU mehanizmov.

Če smo se v zadnjih letih s tako lahkoto zadolžili za reševanje bank, za gradnjo najdražje elektrarne v Evropi in se še mislimo naprej za projekte, ki dosegajo astronomske cene, pa se dajmo še za ljudi. Saj se v končni fazi MI VSI zadolžujemo, ko se zadolžuje država, saj moramo mi vsi socializirati in odplačati dolgove, ki jih povzročijo neodgovorni posamezniki v službi naše družbe.

Če pogledamo, koliko bi predlog stal ugotovimo, da bi država na strani prihodkov iz naslova dohodnine izgubila 2 milijardi EUR, pridobila pa seveda na strani DDV, trošarin in davka na dobičku pravnih oseb. Na strani odhodkov proračuna pa bi država privarčevala pri izdatkih državnih pomoči več 100 mio EUR ter pri izdatkih za plačila avtorskih in podjemnih pogodb javnim uslužbencev 100 mio EUR.
Izračun čez palec pokaže, da bi tak projekt stal državo na koncu približno eno milijardo EUR, državljani pa bi lahko vsaj za trenutek zadihali s polnimi pljuči ter se za kratek čas počutili vrednega bivanja v tej godlji pohlepa in izostanka vsakršnih pravnih in moralnih norm posameznikov.

V bistvu bi se v tem trenutku rad osredotočil le na eno: socialno kapico!

Kaj je socialna kapica?

Za začetek je že ime samo po sebi zavajajoče. Socialna kapica pomeni omejitev obračunavanja prispevkov za socialno varnost (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, zaposlovanje in starševsko varstvo) za prejemke oz. plače, ki so nad določeno višino. Trenutno veljavna zakonodaja veleva, da vsi zaposleni plačujemo enak procent socialnih prispevkov od svojih bruto plač, socialna kapica bi pa omejila oz. znižala prispevke tistim, ki imajo višje plače. Vsi ti bi z uvedbo socialne kapice posledično prejeli višje neto plače od sedanjih.

Glavna zakona, ki urejata socialne prispevke v RS sta Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (<a href=”http://www.pisrs.si/Pis diovan blood pressure.web/pregledPredpisa?id=ZAKO213″>ZZVZZ), ki jih plačujemo od bruto plače, ob tem pa je prispevke dolžan plačati tudi delodajalec. Poleg teh dveh se plača še prispevke za starševsko varstvo, za zaposlovanje ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Slednjega plača le delodajalec. Za ta sistem smo se odločili, ker verjamemo v medgeneracijsko solidarnost.

Stopnje prispevkov

Kaj bi socialna kapica pomenila v praksi?

Delavec, ki zasluži minimalni plačo (bruto 789,15 EUR) od tega zneska nameni 6,36 % za zdravstveno zavarovanje, tak odstotek socialnih prispevkov plača tudi vsak drug zaposlen, ne glede na dohodek. Predlog socialne kapice pa je, da bi zaposlen, ki prejme npr. 3.400 EUR ali več plačal le prispevke do meje 3.400 bruto preostanek nad tem pa ne bi bil obdavčen. Človek bi pričakoval, da bi bila socialna kapica namenjena socialno šibkemu sloju prebivalstva ne pa nekomu, ki ima mesečno več kot 2000 EUR neto plače!

Predlagatelji socialne kapice bi torej znižali prispevke najbogatejšemu sloju, kar je po moje vulgarno dejanje, saj bi se s tem posledično zmanjšali prilivi sredstev v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki je dandanes že tako obubožana. Zavedati se je potrebno, da bi taka rešitev privedle le do ene smeri – do krčenja socialnih pravic, nižanja pokojnin in slabšega zdravstvenega varstva. Vlada nekdanjega premiera in trenutnega predsednika RS Boruta Pahorja je izračunala, da bi uvedba socialne kapice nad plačami 3.400 EUR bruto povzročila za 235 milijonov EUR manj sredstev v socialnih blagajnah. Seveda bi temu sledile nove reforme, ki po pravilu prinašajo manj pravic iz pokojninskega ali zdravstvenega zavarovanja, občutijo pa jih predvsem tisti z nizkimi dohodki, saj si premožnejši npr. zdravstvene storitve brez težav plačajo v samoplačniških zdravstvenih ustanovah.

Torej pri socialni kapici ne moremo govoriti o socialni odločitvi, prej bi jo lahko poimenovali »Bogataška kapica«. Sramotno je, da se uporablja tako zavajajoče ime, ki ima le en namen in to je prepričati neuke državljane, da je to dobro za njih. To je dobro le za najvišje prihodkovne sloje v državi!

Nesprejemljivo je, da nam tisti, ki že ob sami besedi socialno postanejo rdeči v glave sedaj ponujajo sebi tako ugodno rešitev.

Zato smo Pirati odločno proti Bogataški kapici!

Državni zbor se pripravlja na spremembo referendumske ureditve. Ob premalo transparentnosti politike, premalo soodločanja civilne in strokovne javnosti, se v času, ko bi potrebovali čim več sodelovanja, politika odloča o zaostritvi oz. omejevanju pravice do referendumskega soodločanja!? Pirati smo za več demokracije, več soodločanja o pomembnih vprašanjih, pirati smo za neposredno demokracijo! Omejevanje referendumskega soodločanja je ravno v nasprotju s tem, za kar se zavzemamo.

Volitve vsaka štiri leta več kot očitno ustoličijo politično oblast, ji dajejo legitimnost vladanja, le-ta pa se na vse pretege trudi imeti edina moč in glas odločanja o vsemu. Referendum je varovalka pred samodržnim odločanjem Vlade in poslank ter poslancev v Državnem zboru. Varovalke kot so politično konstruktivna opozicija, Državni svet in na koncu državljani z možnostjo referendumskega odločanja so temelji parlamentarne demokracije.

Argumenti za omejevanje razpisov referendumov kot veliki stroški za državo so popolnoma zgrešeni in politično populistični, saj je 1,5 € na državljana kaplja v morje napram vsem ostalim nepotrebnim izdatkom države. Prav tako argument, da lahko vsak referendum ustavi delovanje države, ne zdrži. Poslanci namreč izražajo voljo ljudstva in če je njihova volja zoper voljo volivcev, je problem v odločitvah poslancev in ne v ljudstvu!

Naš predlog spremembe referendumske zakonodaje je:

1. Ukinitev posvetovalnega referenduma

Volja državljanov naj se upošteva, za anketiranje in preverjanje javnega mnenja s strani politike obstajajo drugi vzvodi.

2. Dva volilna dneva letno

Če se ozremo za leta nazaj, lahko ugotovimo, da smo imeli v povprečju skoraj dva volilna dneva letno. Volimo Predsednika države, Parlament, EU Parlament, imamo Županske volitve in volitve v mestne svete ter referendume. Zavzemamo se za dva, v naprej določena, volilna dneva v letu, kjer bi se lahko istočasno odvijale razne volitve in referendumi. S tem bi se zmanjšal demokratični deficit in omejevanje nasprotnikov posameznih referendumskih pobud z argumenti, da je vse skupaj le nepotreben strošek za državljane.

3. Potrebnih 10.000 podpisov za razpis referenduma

Število podpisov za razpis posameznega referenduma naj se zmanjša na 10.000. Ob upoštevanju dveh volilnih dni, je dodatni strošek vsakega posameznega referenduma le v natisu volilnih glasovnic, kar pa je zanemarljivo.

4. Možnost referendumskega glasovanja le o posameznem delu zakona in ne le o celotnem zakonu

Da je zakon, o katerem se na referendumu odloča v celoti slab je majhna verjetnost, zato se zavzemamo, da bi bilo možnost na referendumu odločati le o posameznih poglavjih ali členih sprejetega zakona. S tem bi se izognili tehtanju zakonodajne veje oblasti ali sprejema odločitve, ki so znotraj posameznega zakona za družbo nesprejemljive, hkrati pa je zakon potreben in na koncu sporen glede sprejema. To bi nedvomno pripomoglo h dvigu kvalitete sprejetih zakonov.

5. Odločitev sprejeta na referendumu se lahko spremeni le na drugem referendumu

Referendumske odločitve, ki so jih sprejeli državljani, se lahko spremenijo le z novim referendumskim vprašanjem. Volja volivcev ima v obstoječi zakonodaji le kratek, omejen rok enega leta, po katerem lahko zakonodajalec ponovno odloči zoper volivčevo voljo. Zavzemamo se, ob upoštevanju prejšnje točke glede glasovanja o le posameznih delih zakona, da se lahko odločitev sprejeta na referendumu spremeni le in samo z odločitvijo na novem referendumu.

6. Kvorumi

Trenutna zakonodaja že pozna referendumski kvorum, ki pa velja le za potrditev spremembe ustave: Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volivcev (170. člen Ustave RS).

Državni zbor sprejema zakone z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, pri čem je sklepčen, če je na seji navzoča večina poslancev, kar pomeni, da lahko teoretično 24 poslancev sprejme zakon, kar je glede na 90 poslancev v Državnem zboru malo več kot četrtina vseh poslancev. Zato menimo, da ni potreben nikakršen kvorum za potrebno udeležbo na referendumu, saj je le-ta pričakovano višja od 25 odstotkov volilnih upravičencev.

Več demokracije – boljša družba – bolj kvalitetno življenje!