Deleži lastništva države v evropskih telekomih se povsod zmanjšujejo. Predlog, da bi infrastrukturo izločili, je težko izvedljiv in v bistvu škodljiv. V razvitih državah infrastrukture ne gradi izključno samo največji operater z večinskim lastniškim deležem države, ampak predvsem infrastrukturna podjetja, lokalne skupnosti in ponudniki storitev. TS zaradi varovanja konkurence tudi ne more in ne sme imeti prednosti pri pridobivanju sredstev iz proračuna ne glede na lastništvo.

Glavna ovira za razvoj infrastrukture v Sloveniji je ravno večinsko državno lastništvo TS!

Tudi varovanje kritične infrastrukture države (v to je, po zakonodaji, vključen del infrastrukture TS – nikakor ne vsa!) ni odvisno od odstotka državnega lastništva. Kdorkoli bo lastnik, vsak bo moral spoštovati zakonodajo. Če je infrastruktura uradno razglašena za kritično, potem ni nobene razlike med obveznostmi domačega ali tujega lastnika.

Vsaka primerjava z drugimi državami JV Evrope je precej težka in celo neprimerna, saj se je prodaja telekomov tam dogajala v drugačnem času in stanje telekomunikacij pred prodajo in zdaj je zelo različno. Konkurence pri fiksnih priključkih tam sploh ni. Regulator trga ne deluje. Tudi zgodovinsko gledano je bilo mnogo manj vlaganj in razvoja telekomunikacij. Posledice finančne krize pa so še večje kot pri nas. Ne gre prezreti dejstva, da je npr. Hrvaška za infrastrukturo zaradi svojih zemljepisnih značilnosti bistveno zahtevnejša od Slovenije.

Privatizaciji nasprotujejo predvsem vplivne interesne skupine. Nadaljnji razvoj telekomunikacij in infrastrukture v Sloveniji je mogoč le s konkurenco, regulacijo, pobudami lokalnih skupnosti in javnimi sredstvi za gradnjo na podeželju.