Pirati in vse stranke, ki se porajajo v Sloveniji na novo, imajo svoje naravne sovražnike – obstoječ politični establišment. Že od ustanovitve so pod drobnogledom in z vsakim korakom ki ga naredijo v divjino (beri: ven iz ljubljane oz. svojega kraja) so v nevarnosti, da dobijo pod noge poleno. Pirati so v tem pogledu izredno previdni in verjetno je pri teku na dolge proge tako tudi prav.

Soočenje z resničnostjo je grozno. Resnica je ta, da so pirati razočarali do sedaj že več kot 23 ljudi. Razhajanja znotraj skupnosti so bolj uničujoča od zunanjih sovražnikov. Stranka prihodnosti, pa bo morala znati sprejemati različne ljudi in prisluhniti vsem. Tudi ljudem, ki imajo pomisleke do cepiv. Tudi volilcem, ki nimajo za vlak, da bi se pripeljali v Ljubljano na pivo, četat o reševanju naše silikoinske doline.

Volilci, pa se moramo zavedati, da naše osebne bede in revščine nebodo reševale politične stranke. Vsak mora poskrbeti zase. Od sistema si želim le to, da mi ne onemogoča, da bi poskrbel zase. Tudi davek dam z veseljem v skupno malho (in ta malha ni mala) – če bo le smiselno porabljen! Za raspolaganje s skupno malho pa imamo politični establišment in upam da bodo pirati v tem establišmentu začeli uveljavljati idejo o transparentnosti.

Zgodba o Andrewu Wakefieldu je tudi sila manipulativna. Splošen skepticizem do struktur moči, do katerega smo ljudje prekleto upravičeni, reducira problem na zgodbo enega samega človeka, ki ga povrh še biblijsko obarva kot prevaranta. Takšnih proznih virov ne morem jemati resno.

Edini način, da se bolezni, zdravila in cepiva postavi ljudem v perspektivo, vidim v vztrajnem ozaveščanju in izobraževanju. Za takšne akcije pa obstaja več pristopov. Vaš blog, na primer, gleda zviška na revne, in vam povem kot pirat, da s takšnim ošabnim pristopom ne boste dobili glasov. Mojega že izgubljate.