Monitor medijskega pluralizma Slovenijo postavlja na rep evropskih držav.
Izsledki za Slovenijo, ki sta jih pripravila Marko Milosavljević in Romana Biljak Gerjevič z Univerze v Ljubljani, kažejo na zaostrovanje trendov visoke koncentracije lastništva, netransparentnosti ter vpliva, ki ga ima politika na medije.¹
Poleg padca na indeksu medijske svobode² je to nov udarec za mednarodni ugled Slovenije in kredibilnost naših politikov v mednarodnem odločanju. V prvi vrsti pa gre za potrditev dolgoletnega trenda zmanjševanja pluralnosti ter kakovosti obveščanja in omejevanja preiskovalne funkcije ter funkcije demokratičnega nadzora novinarstva.
Poročilo izpostavlja nevarnost večinoma prekarnega zaposlovanja novinarjev, zaradi katerega so ti posledično veliko bolj ranljivi na ekonomske pritiske. Zato je veliko večja verjetnost, da bodo novinarji raje delovali povsem v interesu svojih lastnikov.
Pri Pod Črto so se v seriji člankov lotili analize sprememb lastništva največjih slovenskih medijev in vpliva podjetij in politike na njihovo uredniško politiko. Na začetku tisočletja so največje časopisne hiše iz lastništva zaposlenih začele prehajati v roke zasebnih podjetij, spremembe lastništva medijev pa so stopile v korak s takrat razbohoteno tajkunizacijo slovenskih podjetij.³ Vpliv na uredniško politiko medijev je tajkunom služil predvsem kot pogajalsko orodje, s katerim so si poskušali od politike izpogajati privatizacijo državnih podjetij.⁴
Lastniška struktura največjih slovenskih medijev je danes izredno skoncentrirana. Planet TV je od junija naprej v lasti madžarske TV2, katere lastnik je tamkajšnji oligarh Jozsef Vida.⁵ Madžarska podjetja sicer financirajo medijsko mrežo, povezano s stranko SDS.⁶
Pro Plus, ki ima v lasti Pop TV in Kanal A, je v lasti Petra Kellnerja, najbogatejšega Čeha, ki je sicer blizu vladi Andreja Babiša. Delo in Večer sta v lasti podjetja Kolektor, ki se je po nakupu časopisov pričelo širiti v gradbeništvo in danes med drugim opravlja dela in služi z aneksi na drugem tiru. Dnevnik je v lasti DZS, medtem ko lastniki Mladine sploh niso javno znani.
Pereč problem je tudi izkoriščanje občinskih medijev, saj ti kljub javnemu financiranju iz žepov vseh občanov, prepogostokrat služijo zgolj kot trobilo lokalnih oblasti.⁷
Transparency international je pri svoji analizi iz leta 2013 medije označil za najšibkejši člen slovenskega nacionalnega sistema integritete.⁸
Trije predlogi medijskih zakonov Ministrstva za kulturo predstavljajo še dodaten udarec pluralnosti medijske krajine in nikakor ne naslavljajo njenih najbolj perečih problemov; namesto reforme in krepitve medijev v javnem interesu je njihov namen predvsem slabljenje RTV Slovenije in preusmerjanje javnih sredstev v zasebne medije.
Povečanje transparentnosti poslovanja in lastništva medijev bi moralo biti prioriteta medijske reforme. V registru medijev bi dejanski lastniki morali biti javno razvidni. Obenem je potrebno zagotoviti neodvisnost javne RTV, ki jo moramo odpreti civilni družbi in zmanjšati vpliv, ki ga imajo vlade in Državni zbor na imenovanje nadzornikov in programskih svetnikov (prt.si/depolitizacija).
