Obvezno snemanje, razkazovanje celotnega prostora, zahtevano zavezovanje oči …
To so primeri pogojev za ocenjevanje pri šolanju na daljavo, ki so posledica nepripravljenosti in ignorance ministrstva za šolstvo.
V sedmih mesecih ni bilo storjeno skoraj nič, da bi potek in kakovost šolanja na daljavo izboljšali, posledice pa bodo šolarji in šolski sistem čutili še zelo dolgo. Ob tem se poraja vprašanje, ali Simona Kustec sploh ima načrt za potek šolanja na daljavo?
Največje priznanje nepripravljenosti ministrstva je bilo podaljšanje šolskih počitnic in polaganje upov v to, da se bodo razmere čudežno normalizirale. Da si je po sedmih mesecih od prve uvedbe šolanja na daljavo ministrstvo moralo kupovati dodaten čas, je precej žalostno.
Šolski sistem je prepotreben reform, trenutno situacijo pa bi se lahko izkoristilo za vpeljavo le-teh, a ministrstvo kljub neprestanim budnicam spi. V najbolj kritičnih trenutkih položaj tako učiteljev kot učencev s svojim ravnanjem zgolj slabša, namesto da bi se ga trudilo izboljševati.
Veliko reform bi se dalo vpeljati razmeroma enostavno, koristile pa bi tudi potem, ko bo šolanje spet potekalo v živo. Zato predlagamo sledeče:
MIZŠ mora zagotoviti dostop do kakovostne opreme vsem šolarjem, saj je ta osnova za izvedbo pouka na daljavo. Zagotovljena mora biti tudi dovolj zmogljiva internetna povezava, ki bo omogočala nemoteno opravljanje šolskih obveznosti, tako ali tako pa bi internet moral spadati med osnovne pravice.
Vzpostavitev spletnega portala za deljenje šolskih vsebin, na katerem mora, ob brezplačnih učbenikih in delovnih zvezkih, biti vzpostavljen tudi sistem izmenjave gradiv med samimi profesorji, s čimer bi ti prihranili ogromno ur nepotrebnega dela, ki ga sicer izgubljajo s pripravljanjem gradiv za učne ure, testov, delovnih nalog, učnih listov …, torej gradiv, ki so bila že tisočkrat pripravljena in ni razloga, da bi učitelj vsakič moral ponovno opravljati že opravljeno delo.
Hkrati pa bi lahko celotno učno snov kakovostno posneli, unovčujoč kapacitete, ki jih ima Radiotelevizija Slovenije, in jih prosto objavili v rabo ne zgolj osnovnošolcem in dijakom, temveč tudi širši vedoželjni javnosti. Dodatna prednost je tudi v tem, da posnetki ne zahtevajo nujne prisotnosti ob točno določeni uri, kar koristi predvsem družinam z večimi otroki, ki vsi ne morejo naenkrat biti na istem računalniku.
Sprememba sistema ocenjevanja je ena izmed najnujnejših sprememb. Klasičen način testiranja nikakor ne pritiče digitalnemu formatu, kar se poskuša odtehtati s prisilnim snemanjem rok in obraza, ali pa celo z zavezovanjem oči. Vse to z namenom preprečevanja “goljufanja”. A goljufanja se nikakor ne da preprečiti z dodatno represijo, smotrnejša alternativa je presedlanje na t.i. “open book” format, pri katerem ima kandidat lahko na voljo vso literaturo, kar pa še zdaleč ne predstavlja zagotovila za uspeh, saj je poleg znanja zahtevano tudi, da se znajde znotraj same literature. S tako spremembo bi obenem ojačali tudi učenje kritičnega razmišljanja, saj naenkrat ni zahtevano le slepo ponavljanje, temveč tudi orientacija znotraj znanja, iznajdljivost in zmožnost razpoznavanja ter ustvarjanja kvalitetnih virov.
S predlaganimi ukrepi bi pošteno olajšali izobraževanje na daljavo in zmanjšali potrebo po obsežnem obnavljanju snovi v prihodnosti, postavili pa bi temelje za digitalno šolstvo, ki bo korist prinašalo še desetletja.
