Z nejevero in ogorčenjem spremljam politično dogajanje okrog novele ZOFVI. Tolikšna ideološkost, manipulativnost, sprenevedavost in puhlost me še vedno presenečajo, čeprav smo načeloma od politike že od nekdaj »vsega hudega vajeni«.
Javno izobraževanje je temeljna človekova pravica, ki jo je država dolžna zagotavljati. Prav tako spada med temeljne pravice svoboda izobraževanja. Človekove pravice, 26. člen, 3. točka: Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.
Ustava določa, da lahko o izobraževanju otrok odločajo starši
Slovenska ustava ter več pomembnih deklaracij in konvencij, katerih podpisnica je Slovenija, staršem dajejo pravico vzgajati svoje otroke na način, ki je skladen z njihovim življenjskim prepričanjem in filozofijo.
Odbor za kulturo, znanost, šolstvo in medije pri Svetu Evrope državam članicam priporoča, da omogočijo načelo nevtralnosti države in pluralizma v nacionalnem izobraževalnem sistemu. Obe Beli knjigi o šolstvu (1996, 2011) navajata, da se javno in zasebno šolstvo v Sloveniji medsebojno dopolnjujeta in bogatita.
Zdajšnje šolstvo je že dolgo zastarelo
S svojimi nedavnimi potezami politika ignorira demokratična in ustavna načela ter človekove pravice. Hkrati zavira razvoj šolstva in s tem naše družbe nasploh. Onemogočanje delovanja šol z raznolikimi pedagoškimi pristopi na račun ohranjanja prevlade sedanjega uniformnega pristopa, o katerega zastarelosti čivkajo že ptički na vejah, ni nič drugega kot oviranje razvoja cele družbe.
Montessori in Waldorf sta samo dva (verjetno najbolj uveljavljena) od množice raznolikih pristopov, ki obstajajo. Od svojega nastanka pred več kot stoletjem sta pridobila številne privržence na vseh kontinentih, se obdržala ves ta čas, zanimanje zanju in število šol po svetu pa danes konstantno narašča. Zgolj za slovensko politiko nista dovolj dobra.
Izenačeno financiranje preprečuje razslojevanje
Seveda nista, saj vsi politiki pred razpravo o tako pomembnem področju niso opravili svoje naloge – niso se poučili o gradivu, ki ga obravnavajo. Ena od poslank se je poglobila toliko, da eni najbolj uveljavljenih pedagogik v svetu ne pozna niti imena – izgovorila je ‘monterosi’ namesto montessori. V parlamentu so bile izgovorjene tudi stvari, diametralno nasprotne očitni resnici. Na primer izjava: izenačeno financiranje javnih in zasebnih šol bi privedlo do prevelikega razslojevanja. Očitna resnica pa je, da bi izenačeno financiranje omogočalo izbrati šolo s posebnim pedagoškim pristopom tudi staršem, ki nimajo visokih dohodkov. V obratnem primeru pa te šole ostajajo dostopne le najbogatejšim, kar pomeni razslojevanje in elitizem. Čisto preprosta matematika, razumljiva vsakomur.
Možnost izbire pedagoškega pristopa je seveda temeljna pravica staršev, vsiljevanje enega samega modela pa diktatura. Monopol enega za družbo pomeni stagnacijo, medtem ko pestrost pristopov in odprtost za drugačno vodi v napredek in razvoj.
Samomorilnost, zasvojenost, izgorelost …
Bistveno nazadovanje v demokratičnosti in v razvoju naše družbe, če bo novela ZOFVI sprejeta in uveljavljena, je tako očitno in boleče, da kar kliče k aktivaciji vse dobro misleče in odprte ljudi, tudi tiste, ki se nas ta zakon ne bi direktno dotaknil.
Sama imam že odrasle otroke, ki so se šolali (dva se še, na srednji šoli in na fakulteti) v javnih šolah, pa tudi ustanoviteljica zasebnega vzgojno-izobraževalnega zavoda nisem in ne bom, niti ena od tam zaposlenih, niti to ni nihče od mojih bližnjih. Imam pa dovolj znanja o človeški duševnosti, otroškem razvoju, različnih pedagogikah ter izkušenj z našim javnim šolstvom, da mi je jasno, da »ohranjanje javne šole«, kot jo imamo sedaj, lahko vodi samo v ohranjanje družbe, kot jo imamo sedaj – z (gledano na splošno) neizpolnjujočimi in nekonstruktivnimi odnosi; s porazno statistiko na področju samomorilnosti, zasvojenostjo, izgorelostjo, z gospodarstvom, polnim surovega izkoriščanja; s splošnim razpadom vrednot in morale … In seveda z mladino, ki pregovorno »sovraži šolo« ter živi za vikende in počitnice, kar se pozneje nadaljuje v življenje tipičnega zaposlenega.
Vemo pa, da se vsak človek rodi z nagonom po spoznavanju in razumevanju sebe in sveta okrog sebe, torej nagonom po učenju. Mnogo prevelik je delež teh, ki jim naš »kakovosten« šolski sistem to naravno nagnjenje zatre. Alternativni pedagoški pristopi so v tem pogledu bistveno boljši.
Sodobna šola: Merilo sta zdravje in kakovost življenja
Kaj lahko povemo o »kakovosti našega javnega šolstva«? Odvisno, kaj za koga pomeni kakovost. Za ministrstvo, SVIZ in druge visoke predstavnike šolstva naj bi bili merilo rezultati na mednarodnih testih znanja, vse ostalo (da znaten delež staršev ne zaupa v sistem in da znaten del učencev zaradi šole trpi) je menda stranskega pomena. To je identično stanju v gospodarstvu: merilo je produktivnost, ne zanima pa nas, če zaposleni izgubljajo zdravje in kakovost življenja. Hočemo ohranjati takšno usmeritev v naši družbi?
Jaz je nočem, za nič na svetu. Zato s temi vrsticami izražam podporo Združenim staršem. Dejstvo, da so zmogli preseči medsebojno različnost in stopiti v enoten boj proti nazadnjaštvu, mi vzbuja upanje. Verjamem, da ne bodo odnehali (z našo podporo ob strani), dokler ne dosežejo spoštovanja temeljne pravice vseh staršev, da izbirajo med različnimi potmi vzgoje in izobraževanja njihovih otrok.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
