V slovenskih domovih starostnikov je umrla več kot četrtina okuženih oskrbovancev, oziroma 86 od 323 potrjeno okuženih. To hkrati predstavlja skoraj 79% vseh smrti zaradi virusa pri nas.
Po mnenju v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov Denisa Sahernika je Ministrstvo za zdravje storilo poglavitno napako “z odločitvijo, da je treba obolele varovance osamiti. Tako zakon o nalezljivih boleznih kot pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni določata, da je treba bolnika, ki ga ni mogoče zdraviti na njegovem domu, osamiti v zdravstvenem zavodu, določenem za zdravljenje te nalezljive bolezni. […] Domovi za tovrstne osamitve niso bili primerni, saj niso mogli zagotoviti tako visoke stopnje varnosti pri preprečevanju širjenja koronavirusa, kot so jo lahko zdravstveni zavodi.”
Po opažanju Sahernika je večino domov pestilo tudi pomanjkanje zaščitne opreme. Nekateri domovi so jo morali sami kupovati na trgu, saj od države predolgo niso prejeli niti kosa zaščitne opreme. Maske, ki jih je 10. aprila dobavilo podjetje Joca Pečečnika in so bile namenjene DSO, so se izkazale za neprimerne, saj je šlo le za navadne kirurške maske.
Direktorji šestih socialnovarstvenih zavodov, so za center za preiskovalno novinarstvo – Oštro potrdili, da je bilo navodil glede izvajanja ukrepov ob razširitvi novega koronavirusa preveč naenkrat in iz preveč različnih institucij. Navodila pa so bila na začetku epidemije tudi preveč splošna, primerljiva tistim za vsakdanje odkrivanje drugih respiratornih virusov, npr. gripe.
Vse okužene se je pričelo premeščati v bolnišnično oskrbo šele po 27. maju. Vse do takrat pa so DSO, kljub prostim kapacitetam v bolnišnicah, še naprej bili glavno žarišče novih okužb.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je nato konec maja praktično čez noč sporočilo, da so obiski v domovih zopet dovoljeni. Ker je informacija bila sporočena v času popoldanske menjave v četrtek pred prvomajskimi prazniki, so svojci najprej to izvedeli od medijev in domove zasuli s klici. Domovi tako niso imeli dovolj časa, da bi se na množico obiskov lahko ustrezno pripravili.
Krivdo nosi tudi večletno zanemarjanje kakršnihkoli vlaganj v domove za starejše, ki jim je primanjkovalo ustreznega kadra in že več kot 20 let zavlačevano sprejemanje zakona o dolgotrajni oskrbi.
vir: prt.si/ostrodso
