Pirate spremljam vse od njihovega začetka, odkar me je prijatelj kemik opozoril nanje pred preteklimi volitvami. Na volitvah so bili edina stranka, ki sem ji z veseljem dal glas, čeprav sem vedel, da takrat v parlament verjetno ne bodo prišli. Osebno mi je bilo najvažnejše, da sem vedel, da nimajo pomočenih prstov v nobeno godljo, ki je spremljala vse parlamentarne stranke, da pa tudi ves čas “brcajo”. Letos jeseni sem se tudi včlanil. Zdi se mi, da bodo Pirati pred prihajajočimi volitvami rabili vso pomoč, ki jo lahko dobijo.
Piratsko delovanje spremljam predvsem prek Facebooka in ni mi ušlo, da je “rejting” piratske stranke na Facebooku nedavno zelo padel. S 4,5 na 2,8. Kdor danes pogleda to zadevo, vidi, da je 23 ljudi dalo Piratom oceno 5, 31 pa oceno 1. Petice si morda res ne zaslužimo, ampak kdo in kako je dal Facebook strani oceno ena?
Soočenje z resničnostjo je grozno
Z malo raziskovanja mi je postalo jasno, da je šlo za orkestriran napad na Pirate, ki ga je organiziral anticepilski aktivist. Ljudi je pozval, naj najslabše ocenijo piratsko Facebook stran, ker Pirati menimo, da je treba upoštevati znanost, ne pa mnenja in čustva, kar pomeni tudi, da samoumevno podpiramo ustrezno precepljenost populacije.
V tem zapisu bi rad ponudil en pogled na anticepilce. Ni znanstveno podkovan in upam, da ga še kdo pokomentira, je pa dejstvo, da zaradi nasprotovanja mojemu mnenju ne bom slabo ocenjeval nikogar, niti ga ne bom drugače nadlegoval.
Živimo v času lažnih novic. Živimo v času, ko so lažne novice orožje, z njimi pa se da dobro zaslužiti. Anticepilstvo, chemtraili, ploska zemlja, orgonski topovi in kar je še teh reči, “odkrivajo”, kaj se skriva za zaveso, “razkrivajo”, kako “Big pharma zastruplja in ubija svetovno populacijo” in kako “chemtraili spuščajo aluminij” ali kaj že.
Vsakdo s peščico volje do povpraševanja znanosti hitro pride do resničnih odgovorov, a večine to ne zanima. Zakaj ne? Zato, ker je soočenje z resničnostjo grozno. Težko je gledati resnici v oči. In kaj je ta resnica?
Reakcija na negotovost, revščino in bedo
Resnica je, da leta 2008 nismo doživeli vojne, smo pa doživeli strahovito revščino, uničenje trga dela (redna služba kot sladke sanje za mlade in mnoge starejše), množične izgrede in vsesplošno negotovost, ki je v resnici zamajala temelje slovenske družbe.
Prvič po drugi svetovni vojni se govori, da “za nas ne bo pokojnin”. Za mnoge je že avto nedosegljiv sen, kaj šele nakup stanovanja. Revni od “robustne” gospodarske rasti nimajo nič. In trenutno, v tej razviti zahodoevropski državi (po uradnih podatkih!) v revščini živi 50.000 otrok.
In kaj je v stiski lažje storiti, kot soočiti se s težkimi razmerami? Lažje se je napiti, se prenažirati, lažje je do onemoglosti igrati računalniške igre ali gledati pornografijo. Še bolje je storiti nekaj, kar daje občutek moči. V kompleksnem svetu, ki se ga težko razume, ki je begajoč in strašen, se je fino udariti po prsih in reči svojemu zdravniku, da že vidiš skozi njegovo “Big pharmo” in da svojega otroka že ne boš dal cepit! Ker je to eno redkih, eno zadnjih polj, kjer še imaš moč. Za vsa ostala je treba prekleto garati.
Ko smo Slovenci v težavah, se ozremo v nebo. Mnogi pa si ob tem le pomanejo roke. Na plečih ljudi v stiski se je vedno super živelo.
Pirat
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
