Pirati se zavzemamo za vsem dostopen in solidaren zdravstveni sistem, z zdravstveno blagajno, ki mora biti učinkovita in transparentna. Reforma zdravstvenega sistema, ki ga predlaga Vlada RS z ministrstvom za zdravje, kot predlagateljem, žal človeku (bolniku) v najpomebnejših situacijah deluje ravno v nasprotno smer.
Reforma z dobrimi iztočnicami uvaja pasti in slabosti
Pozdravljamo ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kot dober začetek, za kar se Pirati zavzemamo že od našega nastanka. A ker je hudič zmeraj v podrobnostih, ne moremo mimo dejstva, da z novim davkom (kar nov prispevek za zdravstveno oskrbo nedvomno je!) namesto, da bi zagotavljali boljše zdravstvene storitve, bomo najverjetneje financirali drugi tir ali kak drug megalomanski projekt, za katerega državna blagajna nima dovoljšnjih sredstev.
Namreč, sporen kamen spotike je preoblikovanje tega v prispevek, ki se steka v proračun in ne neposredno v zdravstveno blagajno. V Sloveniji imamo integralni proračun, kar pomeni, da se lahko sredstva znotraj proračuna prelivajo iz enega konca na drugega; o porabi sredstev odločata Vlada RS in seveda Državni zbor, ki potrjuje proračun. V predlagani reformi ni zagotovila, da se bo pobrani denar iz naslova novega prispevka oziroma “nadomestila” porabil izključno za zagotavljanje zdravstvene oskrbe.
Zaradi pogoste nepremišljene in predvsem potratne rabe javnega denarja Pirati zahtevamo, da je denar, ki ga namenimo za zdravstvo tudi porabljen v zdravstvu, predvsem za namene oskrbe bolnikov!
Predlagamo, da se v reformi zagotovijo primerna zagotovila za namembnost tega prispevka.
Spremembe glede bolniškega dopusta prizadenejo tiste, ki le-tega najbolj potrebujejo
Še huje od prvega pa je problematika (omejevanja) dolžine oziroma reforma bolniškega dopusta! Ta ukrep je popolnoma nedopusten in mu Pirati najostreje nasprotujemo! Prenos bolnika zaradi plačila nadomestila za bolniško odsotnost po dvanajstih mesecih iz ZZZS na ZPIZ je milo rečeno sramotna za družbo, ki naj bi imela vrednote medgeneracijske solidarnosti, ki se zavzema za socialno državo. Na videz ta poteza morda pomeni, da bo v zdravstveni blagajni več sredstev (če se ne bo zgodil scenarij, na katerega opozarjamo v prejšnji točki), a hkrati dolgotrajnim bolnikom zateguje zanko okoli vratu.
Predstavljajte si, da imate rakavo obolenje in morate tekom vašega delovnega življenja večkrat iti na dolgotrajno zdravljenje. Bolezen se lahko ponovi in recimo, da morate trikrat na zdravljenje, ki je seveda dolgotrajno in zelo težko za bolnika, okrevanje lahko zahteva tudi več let. Sedaj vas bodo pa po dvanajstih mesecih preselili na ZPIZ, vam v najhujših trenutkih, ki jih lahko posameznik doživlja, birokrati napisali odločbo, ki bo iz vas naredila upokojenca!
Ne bo več zdravnik tisti, ki bo odločal, ali ste morda zaradi bolezni nezmožni za vrnitev (seveda ob koncu uspešnega zdravljenja) na delo oz. podal predlog za upokojitev. Ne, ker bo to določal zakon, vam bo uradništvo izdalo papir, ki vas bo uvrstil med upokojence. Kaj pa v primeru, da se vam bolezen večkrat ponovi in imate to srečo, da jo zmeraj premagate? Po 40. letih garanja se želite upokojiti in greste na ZPIZ. Tam vam povedo, da nimate dovolj delovne dobe, ker se je polovica vašega bolniškega dopusta, namenjenega okrevanju, financirala iz pokojninske blagajne!
Vsakemu bolniku in tudi staršem, ki so na bolniškem dopustu zaradi nege novorojenega otroka, se med bolniškim dopustom z nadomestilom za bolniško odsotnost plačujejo tudi vsi prispevki, enako kot takrat, ko je posameznik na delu in se meseci odsotnosti štejejo normalno v delovno dobo, v kolikor se izplačilo bolniške preusmeri oz. izplačuje na ZPIZ, se bodo sredstva za bolniško odsotnost črpala iz pokojninske blagajne in bodo tako težki bolniki prikrajšani za delovno dobo, ki bi je sicer bili deležni. Da ne govorimo o tem, da bo pokojninska blagajna s tem še dodatno obremenjena, ampak to zgleda ne bo težavno, saj je takih dolgotrajnih bolnikov v Sloveniji na srečo relativno malo in naj se to v pokojninski blagajni ne bi prav dosti poznalo. Zakaj torej ob tej ‘problematiki’ izvajajo cirkus, če ga ni?
Poglejmo še drug primer posledic tega istega nepremišljenega predloga: pravice delavcev. Zakonodaja delodajalcem prepoveduje odpuščanje delavcev, ki so na bolniški odsotnosti. Če pa ta odsotnost po določenem obdobju, kot je predlagano v reformi, spremeni svojo naravo iz bolniške odsotnosti v pokoj, kje potem ostane varovalka? Povedano drugače, nekoga, ki se je zdravil za težko boleznijo ne bo čakalo delovno mesto ampak Zavod za zaposlovanje. Kaj, če se bolnik zdravi za posledicami delovne nesreče ali delovne bolezni? Odlično za eno stran, slabo za drugo!
Zavedamo se, da pri bolniških odsotnostih lahko prihaja do zlorab, vendar način, kjer se zapostavi tiste, ki pomoč in podporo resnično potrebujejo, ni primeren. Nenazadnje pa se ne odloča pacient o bolniškem stažu, ampak zdravnik ali zdravniške komisije, ki so profesionalno usposobljene za določanje takih zadev!
Določilo o cepljenju direktno napada pravice otrok, zagotovljenih s konvencijo OZN o otrokovih pravicah
Tretja stvar, ki je prav tako nesprejemljiva in zoper osnovnim človekovim in otroškim pravicam, pa je izločanje posameznih zdravstvenih storitev (“posledica zdravljenja bolezni, ki neposredno izhaja iz opustitve obveznega cepljenja, če za opustitev cepljenja ni ugotovljenih zdravstvenih razlogov”), ki so iz sklopa storitev, ki jih zagotavlja zdravstveno zavarovanje.
To pomeni, da otroci, katerih starši iz takšnih ali drugačnih neupravičenih razlogov preprečijo cepljenje, ne bodo prejeli zdravstvene oskrbe iz zdravstvenega zavarovanja. Njihova oskrba bo samoplačniška s strani staršev. To je popolnoma nedopustno in postavlja na kocko zdravje otrok zaradi slabih odločitev njihovih staršev. Starši sklepamo, da bodo poskrbeli za zdravljenje, ampak vprašanje je, kaj če starši niso sposobni financirati morebitnega zdravljenja? Še bolj problematično je, da mora otrok odgovarjati za odločitve, ki so jih nekoč sprejeli njegovi starši, nekoč, pred dolgimi leti, ko otrok morda še govoriti ni znal! Tokrat gre res za otroke!
Proti-cepilski populizem je ena izmed bolj žalostnih tematik. Zavračanje cepljenja po svetu že zahteva žrtve, v Romuniji je lansko leto zaradi padca precepljenosti otrok prišlo do izbruha ošpic, ki je terjalo 17 življenj. Je problem, s katerim se, zavoljo splošnega zdravja, moramo kot družba spoprijeti. Nikakor pa ne na način, kot je predlagano v reformi! Soočanje s tem problemom, kot je predvideno, je nedopustno in zavržno, saj življenja in zdravje otrok še dodatno postavlja pod vprašaj. Ta člen je v direktnem nasprotju s 24. členom konvencije OZN o otrokovih pravicah in zahtevamo, da se ga umakne oziroma preoblikuje na način, da ne posega in postavlja pod vprašaj zdravja in dobrobiti otrok.
V dobrobit vseh nas je potrebno to reformo ustaviti, ponovno premisliti in sprejeti rešitve, ki bodo v korist bolnikom!
