Evropska sredstva pomenijo denar, ki bi ga morale države članice EU vlagati v vsa področja svojega razvoja. Pomenijo spodbudo boljši prihodnosti za vse in na vseh področjih. In vendar se dogaja, da se ta denar v velikem obsegu ne samo krade, pač pa ga spremlja gora papirologije. Deljenje tega denarja dodatno bremeni neučinkovit nadzor, kar povzroča odtekanje evropskih sredstev v koruptivne žepe. Po zadnjih podatkih Transparency International v Sloveniji že od leta 2012 nismo dosegli vidnejšega napredka v boju zoper korupcijo. Najbolj zaskrbljujoče je, da imamo opravka s sistemsko korupcijo.
Služba, ki ne vrednoti učinkovitosti porabljenega denarja
Vlada je z namenom učinkovite porabe evropskih sredstev ustanovila Službo Vlade republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Že sam namen službe je v osnovi zgrešil cilj, saj le-ta ne vrednoti učinkovitosti porabe sredstev z doseženimi cilji, temveč praviloma z višino porabljenih sredstev. Hkrati ta organ sploh ne more vrednotiti uspešnosti projektov, saj za to nima ne strokovnjakov ne potrebnih metodologij. Ta služba se večinoma ukvarja s tako imenovanim »vodenjem projektov«, to je s pripravo nepreglednega števila različnih obrazcev in postopkov, ki z vsebino projektov praviloma nimajo nobene zveze, služili naj bi učinkovitejšemu vodenju projektov in seveda nadzoru porabe javnih sredstev. Pa je temu res tako?
Strokovnjaki, ki delajo na vsebinskem delu projektov, povedo, da jih vsa papirologija in zahteve birokratov po nepotrebnem omejujejo in jim jemljejo čas za delo na vsebinskem delu. Še huje je, ko se projektni vodje z nerazumnimi odločitvami vtikajo tudi v vsebinske dele projekta. Niso osamljeni primeri, da se zaplete že pri pridobivanju evropskih sredstev, s prirejanjem pogojev za njihovo podelitev.
Zlorabe “povečanega obsega dela”
Medtem ko je naročanje opreme in storitev podrejeno Zakonu o javnem naročanju, pri čemer partnerjem na projektu ni dovoljeno sodelovanje v javnih naročilih, so plačila javnih in državnih uslužbencev za delo na projektu urejena tako, da omogočajo zlorabe. Zakon o javnih uslužbencih dopušča plačilo za tako imenovan povečan obseg dela, ki ga javni uslužbenec opravi v okviru svojega rednega dela.
Prvotno je bil namenjen plačilu javnih uslužbencev v višini do 20 % osnovne plače, ko so nadomeščali svoje sodelavce. V primeru povečanega obsega dela na projektu pa javni uslužbenec lahko dobi dodatno tudi do 50 % svoje osnovne plače. Niso redki primeri, ko posamezni javni uslužbenci poleg svojega rednega dela fiktivno delajo tudi na projektih. Gre za nezakonito prisvajanje javnih sredstev v korist njih samih ali organa, v katerem delajo.
Obstajajo tudi ekscesni primeri, kot na primer visok javni uslužbenec, ki si je mesečno poleg svojega rednega dela obračunaval tudi od 15 do 20 dni dela na projektu, pri čemer se je v letu nabralo skupaj 165 dni. Prav tako je sporen primer, ko je bil javni uslužbenec svetovalec na projektu in je svoje storitve obračunaval kot samostojni podjetnik, njegovo delovno mesto javnega uslužbenca pa je medtem mirovalo.
Kupovanje naklonjenosti podrejenih
Plačila iz evropskih sredstev – nagrade za delo na projektih – tako prejemajo tudi javni uslužbenci, ki bi svoje delo na projektih morali opraviti v okviru rednega dela oziroma na projektih sploh ne delajo. O tem, kdo bo dobil takšno nagrado, odločajo predstojniki, s čimer si med drugim kupujejo naklonjenost sebi zvestih ljudi. To, da se projekte zlorablja za zaslužkarstvo posameznikov, jemlje motivacijo vsem tistim strokovnjakom, ki želijo vsebinsko delati na projektih in ustvariti kaj koristnega. V posameznih ekscesnih primerih obstaja tudi utemeljen sum, da gre za sistemsko črpanje denarja v korist posameznikov oziroma posameznih vplivnih skupin.
Strategija organa upravljanja za boj proti goljufijam cilja Naložbe za rast in delovna mesta za programsko obdobje 2014-2020, ki jo je sprejela Služba Vlade republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, takšna početja, kot je na primer »predložitev lažnih dokumentov, katere posledica je poneverba, nerazkrivanje podatkov z enako posledico in porabo sredstev za druge namene«, označuje kot »sum goljufije«. Sum goljufije je povod za začetek upravnega in/ali sodnega postopka.
Kaj lahko stori Računsko sodišče?
Ob tem se postavlja vprašanje resnične neodvisnosti notranjih revizijskih služb ministrstev zaradi mogočega konflikta interesov oziroma podrejenosti služb tistim, ki odločajo. Pomenljiv je podatek, da na Računsko sodišče pobude za revizije kar dežujejo, vprašanje pa je, koliko jih je v sedanji organizaciji sposobno izpeljati.
Na tem mestu Pirati pozivamo vse pristojne organe, da okrepijo nadzor nad porabo evropskih sredstev, kot tudi da naredijo revizije vseh dosedanjih projektov, pri katerih obstaja sum korupcije in nepotizma.
Pirati zahtevamo osebno odgovornost
Ena od nalog Piratov v prihodnje bo sprememba zakonodaje, predvsem Zakona o javnih uslužbencih, in sicer tako, da bo le-ta spodbujal vsebinsko delo na projektih, postavil jasna in transparentna merila za vrednotenje opravljenega dela in rezultatov ter uvedel neposredno transparentnost vseh dokumentov v zvezi z delom javnih in državnih uslužbencev na projektih, vključno s podatki o plačilih, ki so jih za to prejeli.
Zmanjšali bomo papirologijo in onemogočili neposrednen vpliv birokratov, projektih vodij in vsebinskih nosilcev projektov. Večjo avtonomijo vsebinskih nosilcev projektov bomo regulirali s povečanjem osebne odgovornosti in z vzpostavitvijo strokovne svetovalne službe. Vzpostavili bomo neodvisno revizijsko službo, ki bo vključevala tudi predstavnike zainteresirane javnosti. In ne nazadnje: sprejeli bomo zakon o zaščiti »žvižgačev«. Priporočam branje knjige Alme M. Sedlar: Žvižgači, mediji in korupcija.
Evropski projekti morajo biti naša priložnost za razvoj, ne pa vir financiranja zasebnih vikendov in naložb v davčne oaze.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
