V Republiki Sloveniji ima po 3. členu Ustave oblast ljudstvo. Oblast skladno s teorijo moderne države delimo horizontalno na tri ravni (sodno, zakonodajno in izvršno), v vertikalnem smislu pa je zaenkrat deljena na dve ravni, državno upravo in lokalno samoupravo. Širše gledano ima večina članic EU poleg državne in občinske ravni še tretjo, vmesno raven – regije. Pri nas smo imeli priložnost za ustanovitev regij (oz. pokrajin) že pred leti (2006), a se je to vprašanje žal zlorabilo za politični prestiž namesto za novo razvojno komponento.
V Sloveniji je trenutno 212 občin, ki skupaj zaposlujejo skoraj 5000 oseb. Najmanjša občina obsega malo več kot 300 prebivalcev, več kot polovica pa spada med t.i. male občine, kar je nevzdržno po vsaki ekonomski logiki, da drugih vidikov sploh ne omenjamo. Obstajajo področja, kjer občinska raven preprosto odpove – komunalne storitve, centri za shranjevanje in reciklažo odpadkov, bolnišnice, srednje šole ipd. Ni smotrno, da ima vsaka občina to urejeno po svoje, še več, manjko sredstev sedaj pokriva državni proračun s porazdelitvijo državnega denarja. Sedaj se je razvil trend združevanja občin vsaj na področjih, kjer je to smiselno iz organizacijskih ter ekonomskih vidikov (npr. medobčinska redarstva).
Javna naročila – zasebni interesi?
Veliko težavo v naši lokalni samoupravi predstavljajo javna naročila in njihovo izogibanje z drobljenjem naročil in vsemogočimi obvodi predpisov za zagotavljanje osebnih materialnih koristi. Praktično ni projekta, kjer se ne podeljujejo provizije, zato lahko govorimo o t.i. sistemski korupciji. Drug zaskrbljujoč trend se kaže v ustanavljanju podjetij pod krinko opevanega javno-zasebnega partnerstva. Podjetje, v katerem ima javnost (občina ali država) v lasti 49%, zasebni lastnik pa 51%, namreč ni predmet nadzora pristojnih institucij, ki sicer nadzirajo porabo proračunskih sredstev (podoben motiv je razviden v primeru Slovenskega državnega holdinga, a to je že druga zgodba). Tako se lokalna oblast, namesto da bi skrbela za javno dobro, loteva dobičkonosnih dejavnosti, kar je najmanj sporno! Vendar so župani zaščiteni kot »kočevski medvedi«(37. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS)). Ne le da nimajo minimalnih etičnih standardov, kot nam kažejo nedavni primeri, temveč jim tudi sankcije ne grozijo (z izjemo političnih, a to jih ne gane – mnogokrat pa tudi volilcev ne?!?). Tako lahko župan občino zadolži za prihodnjih 10 let (poročilo zadolženosti občin) in pusti luknjo v občinskem proračunu za nekaj naslednjih mandatov, s čimer popolnoma onemogoči delovanje prihodnjih županov, brez omembe vredne sankcije.
Zaradi takega stanja, razdrobljenosti in (osebnih) konfliktov med župani občin smo izgubili možnost črpanja prenekaterih evropskih sredstev, od tistih prejetih pa je bila večina porabljenih za izgradnjo cest in podobnih »vidnih« del, pogosto tudi plod raznih sorodstvenih vezi, kjer se da izvleči provizije zaradi številnih aneksov na osnovne pogodbe, ki so bile razpisane prek javnih naročil. Povsem »pozabilo« pa se je na ostalo infrastrukturo, namakalne sisteme (država je od 2002-2012 izplačala 62 milijonov EUR škode!), optično omrežje (npr. Radovljica-Lesce!), odpadke ipd.
Komunalna služba – denar ne smrdi?
Ena izmed javnih služb, ki je prepuščena lokalnim skupnostim, je področje komunalnih storitev. Številke kažejo, da gre za močno industrijo, v kateri se pretakajo težki milijoni evrov, samo letna količina zbranih komunalnih odpadkov v celi Sloveniji namreč presega 670.000 ton, vsi odpadki skupaj pa 7 milijonov ton!. Komunalna podjetja se kot lobi močno borijo (tule vira ne morem najti, je pa ta pristojnost napisana v 21. členu ZLS in je samo občinska, torej za upravljanje s odpadki ).. proti vzpostavitvi zdrave konkurence na tem področju, saj s tem branijo svoje interese. Dejstvo, da gre za javna podjetja, financirana iz javnega denarja in v službi javnega interesa, jih očitno ne gane. Poznamo celo primere malomarnega izdajanja nezakonitih odločb v upravnem postopku, kjer izvajajo oblast. Počakajte malo, komunalna podjetja izvajajo oblast? Seveda, kot nosilce javnega pooblastila se tudi njih v določeni meri prišteva med oblastne organe (izdajajo lahko na primer upravne odločbe iz področja opravljanja javne službe ipd.).
Področje komunalnih storitev (oz. ožje rečeno, odpadkov) je tudi na državni ravni strahotno. Sloveniji grozijo kazni s strani EU, saj tega področja še ni povsem uredila v skladu z evropskimi direktivami(Operativni program ravnanja s komunalnimi odpatki, str. 52), ki nam med drugim nalagajo, da se morajo urediti centri za ravnanje z odpadki, kar pa je naloga države, ne lokalnih skupnosti. Centri za ravnanje z odpadki, ki so se jih vsa okolja še nedavno branila, počasi sicer postajajo želena naložba, saj s seboj nosijo dobre rente in denar pač ne smrdi. Slovenija potrebuje mogoče dve veliki odlagališči – ne ponovimo zopet napake iz občin, sicer jih bomo kmalu imeli 200! Država ne želi urediti področja na transparenten način, morda zaradi velike količine sredstev, ki se tu pretakajo? Najsi razlog tiči tu ali povsem drugje, dejstvo je, da morebitne investitorje odbija množica okoljskih dovoljenj in soglasij s strani države in agencij, kar pa je postala nemajhna težava.
Reciklažo in ravnanje z odpadki bi bilo najbolj smiselno vzpostaviti na regijskem nivoju, če tega pač iz lastne neumnosti nismo sposobni izvesti, pa na državnem, nikakor pa ne na občinskem nivoju. Občine namreč porabijo sredstva za vse drugo kot smiselne projekte, saj se same večinoma niti ne morejo lotiti tako velikih investicij. Tako se trenutno na tem področju odvija bitka med javnimi komunalnimi podjetji in podjetji, ki predelujejo odpadke (poleg tretje skupine, znane po tem, da smeti odvaža za lastni račun) – bitka, katero bomo plačali uporabniki storitev! Že sedaj embalažo (npr. nepovratne steklenice) plačamo dvakrat: prvič, ko jo kupimo in še enkrat, ko jo zavržemo – komunalno podjetje pa potem z njo še enkrat zasluži!
Centralizacija ali decentralizacija naročil?
Ni novost, da pri majhnih trgih (kar Slovenija nedvomno je), centralizacija nabav spodbuja kartelne dogovore in korupcijo, saj obseg poslov kar kliče po kriminalu. Mala podjetja posledično propadajo, saj nimajo niti teoretičnih možnosti dostopa do poslov (primer so visoki zneski bančnih garancij). Pogosto prihaja do prirejenih pogojev razpisov, aneksov (pri gradnji Onkološkega inštituta v Ljubljani jih je bilo podpisanih čez 20) in nekompetentnost pripravljavcev razpisne dokumentacije. Razpisna dokumentacija se pogosto kar kopira po sistemu »copy-paste«, revizija Računskega sodišča pa je pred leti naletela celo na primer, kjer niti imena občine niso popravili! Dodaten problem predstavljajo še »prestopi« iz moštev, ni namreč osamljen primer, ko se je oseba, zadolžena za nabave oz. javna naročila, zaposlila pri ponudniku storitev ali celo obratno, zadnji tak je primer (celo!) ministra za gospodarstvo v aktualni vladi. Kultura na psu?
Zahteva po odgovornosti nosilcev javnega naročanja!
Poučen primer iz področja javnih naročil prihaja iz ZDA, kjer je po naročilu več lovskih letal pristojna uradnica kmalu po razpisu zamenjala službo in se, naključje pa tako, zaposlila ravno pri dobavitelju letal v tem postopku. Sodišče jo je obsodilo na zaporno kazen, in sicer z obrazložitvijo, da ni bistveno, ali je dejansko pridobila osebno korist, važno je, da se je ustvaril slab zgled in to je kriminal!
V Sloveniji je leta 2012 z zadnjo novelo kazenskega zakonika (KZ-1) stopil v veljavo 257.a člen, ki ponuja pravno podlago za kazen do 8 let zapora za oškodovanje javnih financ ob dokazanem naklepu in vzročni zvezi (drobljenje zneskov za javna naročila je odličen primer naklepa). Teoretično bi torej lahko začeli koruptivna dejanja preganjati kazensko, kdaj pa bo to stopilo v prakso?
Vir slike: SamwiseGamgee69 / CC BY-NC-SA
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
