Najbrž je res, da v preteklosti pogajanja o mednarodnih trgovinskih sporazumih niso potekala javno. To je bilo tehnično nemogoče. Zdaj pa imamo splet. Pogajalske taktike zahtevajo, da nasprotniku ne pokažemo vseh kart že na samem začetku, a dokumenti, ki sta si jih obe strani izmenjali, so znani obema stranema – zakaj torej ne tudi nam?
Informacije o pogajanjih, ki so bile na skrivaj izdane javnosti, nas prav tako ne pomirijo. Na primer, zadnji sklop se bere kot: »Evropske korporacije hočejo to in ono, v zameno pa ameriške korporacije zahtevajo tisto in tretje.« Kakšna izmenjava pa to sploh je? Ko ZDA podelijo največjim dodatne pravice, to zniža raven svobode vseh njihovih državljanov in ostalih podjetij. Ko se Evropa strinja z zaščito podatkov iz medicinskih poskusov, omejuje svobodo vseh svojih državljanov, ki več ne morejo uporabljati teh podatkov. Ne gre za to, da bi evropska podjetja prevzela stroške privilegijev, namenjenih podjetjem iz ZDA, in ne gre za to, da bi ameriška podjetja prevzela stroške privilegijev evropskih podjetij. Celotne družbe bi nosile te stroške, koristi pa bi žela zgolj podjetja. Pogajalci so predstavniki vlad, a konflikt interesov ni med vladami, marveč med korporacijami in državljani. Bojimo se, da se vladam mudi podeliti privilegije tujim podjetjem v zameno za privilegije za svoja domača podjetja, pri čemer popolnoma pozabljajo na stroške, ki jih bo to prineslo družbam na obeh straneh Atlantika. Zlasti pa se bojimo, da:
- bo »prost pretok podatkov« med ZDA in Evropo pomenil zgolj način za ignoriranje naših pravic do zasebnosti;
- bo sporazum podelil dodatne monopole v zvezi z avtorskimi pravicami (npr. zaščito podatkov o medicinskih poskusih ali zaščito modnih kreacij);
- bo tako reforma obstoječih intelektualnih monopolov še otežena, saj bo vsaka sprememba zahtevala spremembo mednarodne pogodbe;
- bodo države prisiljene razvodeneti svoje obstoječe zaščite potrošnikov in okolja in da jim bo vpeljava novih zelo otežena;
- bo mehanizem ISDS uvedel dodatne načine, s katerimi bo mogoče države prisiliti v strožjo zaščito intelektualnih monopolov;
- bo sistem ISDS lahko preprečil zahteve držav za brezplačne licence za programsko opremo v javni nabavi;
- bodo sistem ISDS podjetja izkoriščala za izsiljevanje denarja ali zase koristne zakonodaje od vlad.
Ne želimo biti postavljeni pred zid. Sporazum TTIP morda ima veliko dobrih delov, a o vsem želimo biti obveščeni dovolj zgodaj, da bomo imeli možnost vložitve amandmajev in ne zgolj sprejema oz. zavrnitve. ISDS pa po našem mnenju mora ven. Zagotovilom, da nove formulacije ne bodo omejevale pravic vlad do urejanja lastne zakonodaje, nekako ne zaupamo najbolj. In, pomembneje, korporacij nočemo povzdigniti na raven držav in jim dati še več moči nad svojimi vladami.
ACTA ni uspela, ker so se ljudje borili proti njej. Zopet je prišel čas za boj.
Avtor slike: Worker pod licenco CC0 (javna domena)
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
