Med leti 2009 in 2015 so bila sredstva, namenjena znanosti in raziskavam, zaradi kriznega varčevanja vsako leto deležna krčitev.¹ Po dobrem letu dni od zvišanja sredstev na predkrizno raven pa Vlada s predlogom rebalansa proračuna ponovno želi rezati znanost.
Pričakovan javnofinančni primankljaj naj bi letos znašal 9,3 % BDP oziroma 4,2 milijarde evrov, delež javnega dolga v primerjavi z BDP pa bo presegel 80 %.² To je visoko nad kriteriji, ki jih določajo evropske pogodbe, a zaradi zamrznitve regulacij s strani EU nas to (še) ne bi smelo spraviti v konflikt z Evropsko komisijo in ECB.
Nevarnost novega ZUJFa, ki je leta 2012 katastrofalno zarezal v javno porabo in posledice katerega je moč čutiti še danes, preti leta 2022, ko je predviden konec izrednih razmer in s tem odmrznitev regulacij.³
Zgovoren podatek o tem, kako hudo sta nas kriza in ZUJF prizadela, je ta, da je število državljanov obsojenih na revščino še vedno 20 % višje, kot pa leta 2009.⁴
V izogib prihodnjemu varčevanju mora naše gospodarstvo nujno okrevati, država pa pričeti z zmanjševanjem deleža javnega dolga. Samo z rastjo BDP in javnofinančnih prihodkov se lahko naš javni dolg in primanjkljaj spravi pod dovoljeno mejo. Za to pa potrebujemo močan in realističen državni investicijski program, ki bo omogočal tudi učinkovito rabo evropskih sredstev.
Potrebna so predvsem vlaganja v dejavnosti, ki bodo imele največji ekonomski učinek in družbeno korist, kot so zdravstvo, šolstvo in javna infrastruktura. A financiranje znanosti in raziskav je poleg vlaganj v šolstvo najbolj osnoven pogoj za gospodarsko rast v prihodnosti.
Zmanjševanje sredstev znanosti je nesprejemljivo. Početi moramo ravno nasprotno – sredstva znanosti in razvoju nemudoma zvišati na vsaj 2 % BDP.
¹ prt.si/ARRS (poročilo 2019, str. 12)
