V sklopu serije člankov o napačnih predstavah o monopolu nad avtorskimi pravicami je čas, da jih postavimo ob bok pogodbenim pravicam. Nekateri ljudje, ki zagovarjajo monopol z libertarnega vidika, trdijo, da je prodaja lahko podvržena katerim koli pogojem, ki jim pravimo tudi pogodbene pravice. Monopol tem pravicam oporeka.
Razložili smo že, kako monopol nad avtorskimi pravicami nasprotuje pravici do lastnine. Ta pogled sam po sebi ne pomeni, da ne moremo prenašati izključnih (“monopolnih”) pravic prek pogodbe. Opozarja zgolj na dejstvo, da monopola nad avtorskimi pravicami ni možno braniti s sklicevanjem na lastninske pravice, saj je prav omenjeni monopol tisti, ki jim nasprotuje in jih omejuje.
Če se ozremo prek meja pravice do lastnine in se osredotočimo na prenos izključnih pravic na splošno, nam bo postalo bolj jasno, kaj so pogodbene pravice in kaj imajo skupnega z “ekskluzivnim klubom”, znanim kot monopol nad avtorskimi pravicami.
Pogosto slišimo argument, da monopol predstavlja podaljšek pravice do prostovoljnega sklepanja pogodb, na kateri temelji. Vsakdo naj bi imel možnost prenesti pravico (lastninsko, monopolno ali drugo) pod kakršnimi koli pogoji, o kateri se sporazume s kupcem, ta možnost prenosa pa predstavlja del pogodbenih pravic.
Z drugimi besedami: “Če se ne strinjaš s pogoji monopola nad avtorskimi pravicami, torej s pogoji prodaje, DVD-ja ne kupi.”
Pa je monopol nad avtorskimi pravicami res isto kot pravica do sklepanja pogodb? Poglejmo naslednji primer: Alice proda Bobu DVD (po možnosti prek posrednika, ki služi v vseh ozirih kot mediator pri pogodbi), pri čemer pogodba vključuje pisni pogoj, da se bitnega vzorca na DVD-ju ne sme posredovati nikomur, Bob pa jo celo prebere, preudari, razume in podpiše.
V omenjenem primeru bi bil Bob pogodbeno zavezan, da bitnega vzorca ne sme deliti z nikomer. Za zdaj nobenih težav. A recimo, da ga vseeno deli s Carol, ki izdela kopijo z lastnimi rokami in pripomočki.
Bob bi prekršil pogodbo z Alice. Kaj pa Carolina kopija? Carol z Alice ni podpisala nikakršne pogodbe, pogodba kot taka pa seveda ni “nalezljiva” in ne sledi izvirnemu objektu, konceptu, ideji ali vzorcu. Potreben je posameznikov prostovoljni pristanek, ki ga Carol ni dala, saj ni podpisala pogodbe ne z Bobom ne z Alice.
Na delujočem svobodnem trgu Carole torej niti najmanj ne bi bila zavezana z izvirno pogodbo, ne glede na Bobovo kršitev. Svojo kopijo DVD-ja bi lahko svobodno posredovala Davidu, Eriku, Fioni ali Gii, vsak od njih pa bi lahko iz posredovanega bitnega vzorca izdelal svojo kopijo, ne da bi s tem kršil pogodbo.
Toda monopol nad avtorskimi pravicami to prepoveduje. Carol bi kršila določila samega monopola, kar je na svobodnem trgu zelo nenaraven pojav. Pogodbe sledijo drugačni logiki, zgornji primer pa je jasno razkril, da monopol nad avtorskimi pravicami ne more biti podaljšek pravice do sklepanja pogodb.
Omejitve gredo še dlje. Monopol omejuje Carolino pravico do sklepanja pogodb, ko gre za njeno lastnino, ki jo je izdelala s svojimi rokami in pripomočki – kopijo DVD-ja. Onemogočena ji je sklenitev pogodbe z Davidom, Erikom, Fiono ali Gio, če bi to hotela. Zaradi monopola nad avtorskimi pravicami celo ne more zakonito izpeljati ene najosnovnejših oblik transakcije – prenosa lastnine. Ne sme izdelati dodatnih kopij svoje lastnine in jih prodati ali preprosto posredovati naprej brez kakršnih koli pogojev.
Ne samo, da monopol nad avtorskimi pravicami ne izhaja iz pogodbenih pravic, celo nasprotuje jim.
Monopola zato ni mogoče zagovarjati z vidika pravice, da se prostovoljni prodaji določi poljubne pogoje. Monopol take pravice omejuje.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
