Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del
(CC0 – javna domena)
23. maja je nadškof uradno razglasil, da je Marija nezakonski otrok. Njeno mati, Katarino, ki je bila katoličanka in papeževa varovanka, je iz družine izločil Marijin oče Henrik, ki je postal protestant prav z razlogom, da bi se znebil Katarine. To krivico si je Marija prizadevala popraviti vse svoje življenje.
Kralj Henrik VIII. si je želel sina, ki bi podedoval angleški prestol in nadaljeval dinastijo Tudorjev, a je bil razočaran nad svojim zakonom. Njegova žena, Katarina Aragonska, je rodila le eno hčer, Marijo. Še huje je bilo, ker mu papež ni dovolil, da bi se od Katarine ločil in poskušal najti ženo, ki bi mu povila sina.
Henrikova rešitev je bila ostra, učinkovita in izvirna. Celo Anglijo je spreobrnil v protestantizem in ustanovil anglikansko cerkev, da bi papežu odrekel vsakršen vpliv na njegov zakon. 23. maja 1533 je bil njegov zakon s Katarino Aragonsko razglašen za neveljavnega, nato pa se je zaporedoma poročil z več ženskami. Z drugo ženo je prav tako imel hčer, tretja pa je končno rodila sina. Za razliko od nezakonske Marije sta bila njuna polbrat in polsestra – Elizabeta in Edvard – protestanta.
Edvard je nasledil Henrika VIII. na prestolu leta 1547, ko je bil star devet let. Umrl je, preden je dosegel odrasla leta. Marija je bila naslednja v vrsti za prestol, čeprav so jo razglasili za nezakonsko. Tako je izobčenka z maščevalnimi nameni leta 1553 zasedla angleški prestol kot Marija I.
S svojim očetom leta in leta ni spregovorila niti besede. Njen življenjski cilj je bil popraviti očetova krivična dejanja proti veri, Angliji in njeni materi ter spreobrniti Anglijo nazaj v katolicizem. Neusmiljeno je preganjala protestante in jih več sto dala javno usmrtiti, zaradi česar je dobila vzdevek Krvava Marija.
Delila je skrbi katoliške Cerkve glede tiskarskega stroja. Zmožnost javnosti, da hitro in množično širi informacije, je predstavljala nevarnost njenim prizadevanjem za povrnitev katolicizma, še posebno zaradi možnosti širjenja krivovernih vsebin. (Političnih vsebin v tem času ni bilo možno razlikovati od verskih vsebin.) Ko je videla, kako je Franciji katastrofalno spodletela prepoved tiskarskega stroja celo ob grožnji z obešanjem, je spoznala, da potrebuje drugačno rešitev. In sicer takšno, od katere bo imela koristi tudi tiskarska industrija.
Osnovala je monopol, s katerim je londonski tiskarski ceh dobil popolno prevlado nad vsem tiskanjem v Angliji, v zameno, da so lahko njeni cenzorji vnaprej določili, kaj se sme tiskati. To je bil zelo donosen monopol za ceh, ki si je zato seveda prizadeval, da bi ohranil tako monopol kot naklonjenost kraljičinih cenzorjev. Takšna združitev korporativnih in vladnih sil se je izkazala za učinkovito pri zatiranju svobode govora in politično-verskih nasprotnikov.
Monopol je bil 4. maja 1557 podeljen tiskarskemu cehu Stationers’ Company v Londonu. .
Bil je izjemno uspešen inštrument cenzure. Sodelovanje z industrijo pri zatiranju svobode govora je delovalo uspešno, v nasprotju s francoskim poskusom na začetku 16. stoletja, ko so z zakonom prepovedali vse tiskarske stroje. Londonski tiskarski ceh je deloval kot zasebna cenzorska pisarna, zažigali so knjige brez dovoljenja za objavo, zaplenili ali uničili so nezakonite tiskarske stroje in tako preprečili, da bi politično neprimerne vsebine ugledale luč sveta. Le v negotovih primerih so se za nasvet obrnili na kraljičine cenzorje, ki so določili, kaj je dovoljeno in kaj ne. Večinoma pa je bilo to povsem jasno že po nekaj posvetovanjih.
Jasno je, da so si ljudje želeli brati, monopol pa je londonskemu tiskarskemu cehu prinašal veliko denarja. Dokler ni bilo v obtoku ničesar, kar bi zamajalo politično stabilnost, so se običajni ljudje lahko zabavali po svoje. To je bila zmagovalna kombinacija tako za represivno kraljico kot tudi za člane Stationers’ Company, ki so v svojih rokah držali dobičkonosen monopol.
Marija je umrla le leto dni kasneje, 17. novembra 1558. Nasledila jo je njena protestantska polsestra Elizabeta, kasneje Elizabeta I., ena izmed najbolj cenjenih angleških vladark vseh časov. Marjini poskusi, da bi v Angliji obnovila katolicizem, so propadli, njen izum avtorskih pravic pa je preživel do današnjih dni.
Glavni viri: članki na Wikipediji: Marija I, Stationers’ Company in Question Copyright.
Naslednji del: Začenjajo se bitke za avtorske pravice z zmagami za obe strani.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
