Dandanes veliko slabih politik izhaja iz napačne predstave, da je monopol nad avtorskimi pravicami povezan s pravico do lastnine. To utvaro prodaja mogočni lobi industrije avtorskih pravic. Ne le, da zamisel o monopolu kot lastniški pravici ne sloni na dejstvih, od njih se razlikuje za 180 stopinj in 100 odstotkov. Monopol nad avtorskimi pravicami je pravici do lastnine povsem nasproten.
Monopol nad avtorskimi pravicami je zasebni monopol, pooblaščen s strani države. Takega pojava ni možno razložiti s stališča liberalne, socialistične, zelene, kapitalistične ali konservativne ideologije. Smiseln je le v kontekstu korporativizma ali protekcionizma.
Naj zadevo ponazorimo s konkretnim primerom. Recimo, da kupimo “kopijo” stola. Kopijo zato, ker je privzeto narejena na podlagi izvirnika v obliki digitalnega načrta v neki tovarni. V pogovornem jeziku rečemo, da smo kupili “stol” v Ikei. Smo lastniki te kopije stola, kar lahko dokažemo z računom. Ta fizični predmet je v vseh ozirih naša last. Z njim lahko počnemo vrsto stvari:
- Lahko ga razstavimo in dele uporabimo pri izdelavi novih predmetov, ki jih naredimo v svoji delavnici.
- Lahko preučimo vzorec, po katerem je narejen, izdelamo identično kopijo in jo prodamo.
- Lahko ga postavimo ven na verando in na njem sedimo, ga ponudimo sosedom in jim uporabo po želji zaračunamo.
Vse to je značilno za lastnino. Omenjena dejanja so povsem običajna in ne zmotijo nikogar. (V odgovor pogosti, a zmotni predstavi, ki temu oporeka: čeprav so določene monopolne omejitve glede stolov mogoče, velika večina stolov ni zaščitenih s patenti na izdelavo ali obliko. Navaden vsakdanji stol je na povsem zakonit način možno poustvariti z lastnimi rokami in pripomočki, kot je za lastnino običajno.)
Podajmo še kontrasten primer. Recimo, da kupimo “kopijo” filma. Kopijo zato, ker je privzeto narejena na podlagi izvirnika v obliki digitalnega načrta v neki tovarni. V pogovornem jeziku rečemo, da smo kupili “film” na bencinski črpalki. Smo lastniki te kopije filma, kar lahko dokažemo z računom. Ta fizični predmet je v vseh ozirih naša last. Pa vendar nam zakon prepoveduje, da bi z njim počeli vrsto stvari:
- Ne smemo ga remiksati, izluščiti posameznih delov in jih ponovno uporabiti drugje.
- Ne smemo preučiti bitnega vzorca, po katerem je narejen, izdelati identične kopije na podatkovnem nosilcu, ki je v lasti nekoga drugega, ali prodati kopije, ki smo jo ustvarili z lastnimi rokami in pripomočki.
- Ne smemo ga gledati zunaj na verandi ali ga posoditi sosedom in jim uporabo zaračunati.
Monopol v lasti nekoga – tj. industrije avtorskih pravic – tepta naše lastninske pravice s prepovedjo uporabljanja zakonite lastnine in normalnega razpolaganja s stvarmi, ki smo jih ustvarili z lastnim delom in trudom.
Monopol nad avtorskimi pravicami je s strani države pooblaščen zasebni monopol, ko gre za določene oblike razmnoževanja in delovanja nasploh. Pri tem ne nasprotuje le lastninskim pravicam, temveč tudi svobodnemu trgovanju.
(Nekateri trdijo, da je tudi lastnina kot taka od države pooblaščen zasebni monopol, ker želijo zmanjšati pomen dejstva, da monopol nad avtorskimi pravicami nasprotuje pravici do lastnine. To je zato, ker pojma “lastnina” in “monopol” razumejo drugače kot mi. Če si lastim dežnik, ga nadzorujem. Če pa imam monopol nad dežniki, nadzorujem tudi dežnike vseh ostalih, pri čemer zahtevam pomoč države.)
Monopol nad avtorskimi pravicami se da zagovarjati s stališča utilitarizma, protekcionizma ali merkantilizma, ne pa s stališča “dobr(in)e lastnine”, saj bo zaključek popolnoma drugačen. Ker vemo, da je pravica do lastnine dobra za trgovino, sledi, da je omenjeni monopol škodljiv za trgovanje in konkurenco. Ta ugotovitev ne preseneča, saj je industrija avtorskih pravic napela vse sile v boju proti učinkovitejšim panogam, ki bi jo sicer že davno izpodrinile.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
