Zgodovina avtorskih pravic, 4. del: ZDA in knjižnice

Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del

Ob ustanovitvi Združenih držav Amerike se je koncept monopolov nad idejami nemudoma prenesel v Novi svet, kjer je sprožil razgrete razprave. Thomas Jefferson je bil zagret nasprotnik pošastnih monopolov nad idejami. Dosegli so kompromis.

Kot smo videli, se avtorske pravice niso razvile v ZDA. Ideja je obstajala že prej, ustanovni očetje pa so zakone le ponesli v svojo novo deželo. Vendar pa se prah okrog monopola nad idejami kar ni in ni polegel. Jefferson je zapisal:

Če je narava ustvarila kakšno stvar, ki bi bila manj občutljiva od vseh drugih, ki so v izključnem lastništvu, je to dejanje možnost razmišljanja, ki se mu reče ideja. Posameznik jo ima v izključni lasti, dokler jo ohrani v svojih mislih. V trenutku, ko jo deli z drugimi, postane lastnina vseh, prejemnik se je ne more znebiti. Njen nenavaden značaj se skriva tudi v tem, da nihče ne poseduje samo njenega dela, ampak si jo lastijo vsi v celoti. Tisti, ki od mene prejme idejo, jo prejme v celoti, moja pa se pri tem ne zmanjša; tako kot tisti, ki prižge svečo, dobi svojo svetlobo, moje pa pri tem ne okrni. Ideje bi se morale po celem svetu svobodno širiti od enega do drugega, saj se zdi, da je moralno in vzajemno poučevanje ljudi ter izboljševanje stanja tega izobraževanja izoblikovala narava, ko je ustvarila človeka … ki ni sposoben osamitve ali izključne prilastitve.

Razlog za odobritev avtorskih pravic (in patentov!) je bil najprej naveden prav v ameriški ustavi. Utemeljitev za obstoj teh pravic v ameriškem pravu je zelo jasna in nedvoumna:

… z namenom spodbuditi napredek znanosti in uporabne umetnosti …

Pomembno je omeniti, da namen monopola ni bil ustvarjanje dobička na nobenem področju, pa naj je šlo za pisatelja, tiskarja ali distributerja. Nasprotno, namen je bil izredno jasen: monopol je upravičen le, če kulturo in znanje, ki sta dosegljivi družbi, dvigne na najvišjo možno raven. Tako predstavlja avtorska zaščita (v ZDA in posledično tudi drugje) ravnovesje med dostopnostjo kulture za javnost ter zanimanjem te iste javnosti za ustvarjanje novih kultur. To je neverjetno pomembno. Na tej točki je potrebno še posebej poudariti, da je javnost edina zakonita nosilka interesov pri formulaciji in razvoju zakonov, ki so povezani z avtorskimi pravicami: imetniki monopola, četudi so njegovi pokrovitelji, niso zakoniti nosilci interesov in zato ne bi smeli odločati o formulaciji zakonov. To lahko primerjamo z mesti, ki imajo svojo vojsko, ne smejo pa prisostvovati pri odločitvi, ali je ta za nacionalno varnost resnično potrebna.

Včasih ljudje zmotno mislijo, da monopol obstaja zato, da avtorji služijo denar, pri tem pa pozabljajo na ubeseditev zakona v ameriški ustavi. Temu nikdar ni bilo tako, v nobeni državi.

Medtem v Veliki Britaniji

V tem času so bile knjige v Veliki Britaniji še vedno dokaj drage, predvsem zaradi monopola nad kopiranjem, zbirke knjig pa je bilo mogoče opaziti le v domovanjih bogatih. Nekateri izmed njih so svoje knjige velikodušno posojali običajnim ljudem, kar je založnike spravilo ob pamet. Hoteli so prepričati parlament, naj ljudem prepove branje knjig, če si prej niso kupili svojega izvoda. Javno knjižnico so hoteli prepovedati že pred njenim izumom. »Brati hočete, ne da bi prej plačali? To je kraja avtorjem! Kruh jemljete iz ust njihovih otrok!«

Parlament pa se je odločil drugače, saj je videl pozitiven učinek, ki ga je imelo branje na družbo. Po njihovem mnenju težave ni predstavljala samooklicana večna stiska imetnikov monopola nad kopiranjem, ampak to, da so bogataši narekovali, kdo je lahko bral in kdo ne. Zdelo se je, da bo za družbo dobro, če bodo izenačili pogoje: ustanovili bi javne knjižnice, ki bi bile dostopne tako bogatim kot revnim. Monopolisti so bili nad to idejo popolnoma ogorčeni. »Ne morete dopustiti, da ljudje berejo knjige zastonj! Nikoli več ne bomo mogli prodati niti ene samcate knjige! Nihče se ne bo mogel preživljati s pisanjem! Če boste sprejeli ta zakon, avtorji ne bodo več pisali knjig!«

Parlament je bil v 19. stoletju veliko pametnejši kot danes, saj tem izbruhom jeze ni nasedel. Zavzel je stališče, da ima javni dostop do znanja in kulture večjo družbeno korist kot monopol nad kopiranjem. Tako so v Veliki Britaniji leta 1849 sprejeli zakon, s katerim so bile ustanovljene javne knjižnice. Prva je svoja vrata odprla leta 1850.

In kot nam je vsem jasno, od takrat naprej ni bila napisana nobena knjiga. Ali pa je bilo jezno govoričenje monopolistov, da avtorji ne bodo več ustvarjali brez močnega monopola, tako zgrešeno že takrat, kot je tudi danes?

(Opomba: v nekaterih evropskih državah avtorji in prevajalci dobijo nekaj centov za vsako svojo knjigo, ki si jo ljudje izposodijo v knjižnici. To pa nikakor ne predstavlja nadomestila za namišljeno izgubo dobička (kakor da bi vsako zmanjšanje v monopolu sploh potrebovalo nadomestilo), ampak državno kulturno subvencijo, ki slučajno s pomočjo statistik knjižnic meri stopnjo priljubljenosti in s tem upravičenost do subvencije. Poleg tega se je ta subvencija pojavila v začetku 20. stoletja, dolgo po odprtju knjižnjic.)

Medtem v Nemčiji

V tem času Nemčija ni imela monopola nad kopiranjem. Številni zgodovinarji trdijo, da je prav to privedlo do hitrega in učinkovitega širjenja znanja, ki je Nemčiji omogočilo, da je v industrializaciji prehitela Veliko Britanijo. S tem je Nemčija na nek način dokazala, da je imel britanski parlament prav: za narod je dostop do znanja in kulture pomembnejši kot monopol založnikov.

Naslednji del: Moralne pravice na kontinentu