Začetek serije: Zgodovina avtorskih pravic, 1. del
Potem ko je Krvava Marija leta 1557 sprejela cenzurni monopol nad kopiranjem, želje po njegovi ukinitvi ni imel niti dobičkonosen industrijski ceh niti krona, ki je cenzuro izvajala. Nemoteno je deloval nadaljnjih 138 let.
Kot smo že videli, je monopol nad kopiranjem ustanovila Marija I. kot mehanizem cenzure z namenom, da bi ljudem preprečila širjenje in diskusije o protestantskih besedilih. Njena naslednica, Elizabeta I., je z veseljem ohranila monopol tudi po Marijini smrti leta 1558, saj je ljudem želela preprečiti širjenje in diskusije o katoliških besedilih.
V 17. stoletju je parlament kroni postopno poskušal odvzeti nadzor nad cenzuro. Leta 1641 je ukinil zloglasno sodišče Star Chamber, kjer so pred tem obravnavali zadeve v zvezi z avtorskimi pravicami. V bistvu je se je s tem kršitev monopola spremenila v zločin brez kazni, podobno kot danes velja za nepravilno prečkanje ceste na Švedskem: medtem ko je tehnično še vedno zločin in je tehnično še vedno nezakonito, ti zanj ne morejo soditi ali predpisati kazni. Posledično se je ustvarjalnost v Veliki Britaniji povzpela v vesolje.
Na žalost pa tega parlament ni imel v mislih.
Leta 1643 so cenzurni monopol nad kopiranjem ponovno oživili, tokrat z maščevanjem. Vključeval je zahtevo po predhodni registraciji avtorjev, tiskarjev in založnikov pri londonskem Stationers’ Company ter onemogočal objavljanje brez dovoljenja. Ceh je tako dobil pravico, da je zaplenil, zažgal in uničil opremo in knjige brez dovoljenja za objavo ter aretiral in strogo kaznoval vse, ki so kršili cenzurni monopol nad kopiranjem.
Če preskočimo nekaj let, pridemo do revolucije leta 1688, ki se je imenovala tudi slavna revolucija. Takrat se je struktura parlamenta drastično spremenila. Sestavljali so ga večinoma ljudje, ki so bili prej na podjetniškem koncu cenzure in niso bili posebno naklonjeni njenemu nadaljevanju. Tako se je ta leta 1695 iztekla.
Od leta 1695 naprej cenzurni monopol nad kopiranjem ni več obstajal. V nobeni obliki. Ustvarjalnost je ponovno zacvetela, številni zgodovinarji pa trdijo, da so v tem času nastali mnogi dokumenti, ki so kasneje predstavljali podlago za ustanovitev Združenih držav Amerike. Na žalost pa člani ceha niso bili niti najmanj zadovoljni z novim redom, ki jim je odvzel monopol. Zbrali so svoje družine in na stopnicah pred parlamentom moledovali za ponovno uvedbo monopola.
Vredno je omeniti, da za monopol nad kopiranjem niso prosili avtorji, ampak tiskarji in distributerji. Nikdar ni obstajal argument, da brez monopola nad kopiranjem ne bo napisanega ničesar novega, ampak argument, da brez avtorskih pravic ne bo ničesar natisnjenega, kar pa je nekaj povsem drugačnega.
Parlament, ki je malo pred tem ukinil cenzuro, ni bil naklonjen ponovni uvedbi osrednje točke nadzora, ki bi potencialno lahko služila zlorabi. Ceh založnikov je odgovoril s predlogom, naj si avtorji »lastijo« svoje delo (op. u.: od tu izvira izraz “avtorska pravica”). Pri tem so ubili tri muhe na en mah. Prvič, parlament bi imel zagotovilo, da osrednja točka nadzora, ki bi jo uporabljali za cenzuro, ne bi obstajala. Drugič, založniki bi praktično obdržali monopol, saj avtorji ne bi mogli prodajati del nikomur, razen založniški industriji. Tretja in mogoče najpomembnejša točka pa je bila, da bi se monopol zakonito uveljavil kot anglosaško običajno pravo in ne kot šibkejša sodna praksa, posledično pa bi imel tudi močnejšo pravno zaščito. Založniški lobiji so dobili, kar so hoteli, saj je bil nov monopol nad avtorskimi pravicami ponovno uveden leta 1709, veljati pa je začel 10. aprila 1710. To je bila prva večja zmaga lobijev avtorskih pravic.
Na tej točki v zgodovini lahko vidimo avtorske pravice brez vsakršnih olepšav: monopol, osnovan na sistemu cenzure, v katerem nihče ni niti pomislil na umetnike in avtorje in kjer se je vse vrtelo okoli dobička založnikov.
Londonski ceh je tako še dolgo časa zaplenjeval, uničeval in zažigal tiskarske stroje, kljub temu da te pravice ni več imel. Izkoriščanje moči se je pojavilo v trenutku in je trajalo do osrednjega dogodka leta 1765, sodnega primera Entick proti Carringtonu . Takrat se je namreč odvijal še en napad na avtorje, ki niso imeli dovoljenja za objavo (beri: avtorje, ki so bili nezaželeni). Po razsodbi sodišča iz leta 1765 se je trdno uveljavilo načelo, da se nobenemu državljanu ne sme zanikati njegovih pravic, če to ni izrecno prepovedano z zakonom in da si nobena oblast ne sme lastiti moči, razen če ji je ta dodeljena z zakonom.
Tako so se prvi temelji moderne demokracije in državljanskih svoboščin izoblikovali prav v bitki proti monopolu nad kopiranjem. Nič novega pod soncem.
Naslednji del: Branje knjig brez plačila? Kraja!
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
