Veliko je debate o avtorjih in njihovih delih, zdi pa se, da niti sami avtorji niso niti osnovno seznanjeni s svojim pravnim položajem, predvsem pa s tem povezanimi problemi modernega časa in tehnologij. Zato si za začetek pobližje oglejmo, kakšne pravice ima avtor malo bolj podrobno.
Uvodoma je potrebno vzpostaviti točko v času, ko Janez Avtor postane avtor svojega dela. Avtorsko delo nas pravzaprav prične zanimati šele takrat, ko je izraženo, torej objavljeno, to pomeni, da je ponujeno ljudem v branje, gledanje, poslušanje ali ponujeno kot izdelek v obliki knjige, CD, itd. Ni dovolj, da je delo ustvarjeno, se pa seveda lahko pojavi težava v primeru, če je delo izraženo neodvisno od volje avtorja. Od tega trenutka dalje govorimo o vzpostavitvi avtorske (moralne) pravice in pa monopolom nad kopiranjem avtorskih del, to je pravice do reprodukcije tega dela. Ugotovimo lahko, da ima torej vsako delo avtorja, v kolikor pa avtor ni znan, govorimo o “osirotelem delu.” Medtem, ko je moralna avtorska pravica bolj uveljavljena v evropskem, kontinentalnem pravnem sistemu, je v pravnem sistemu ZDA in VB (copyright v sistemu common law) močno poudarjen predvsem monopol nad kopiranjem avtorskih del. Moralna avtorska pravica se je namreč v tem sistemu uveljavila šele zaradi sprejetih mednarodnih konvencij, torej zavez do WIPO s strani teh držav, vendar praktično še vedno nima posebne veljave.
Moralna avtorska pravica je predvsem pravica avtorja do istovetenja z delom, to je poimenovanja oziroma povezovanja s svojim avtorskim delom in pa pravica do spoštovanja avtorskega dela, kar pomeni prepoved spreminjanja avtorskega dela brez dovoljenja avtorja. Pomembno je, da moralna avtorska pravica ni prenosljiva, niti ni časovno omejena.
Monopol nad kopiranjem avtorskih del je tista pravica, ki avtorju omogoča pridobivanje materialnih koristi ali bolje rečeno plačila za reprodukcijo dela. Ta pravica je za razliko od moralne avtorske pravice tudi prenosljiva in na njej temeljijo vsi znani komercialni modeli trženja avtorskih del. Avtor navadno prenese to pravico na neko korporacijo, ki lahko prek svojih poslovnih modelov prodaja izdelek ali storitev končnim uporabnikom, avtor pa prejme nadomestilo, bodisi pavšal ali sprotno plačilo, odvisno od dogovora. Monopol nad kopiranjem avtorskih del je s časom omejen, po izteku pa preide delo v javno domeno.
Obstoječe zakonsko stanje, kot je urejeno tudi v našem Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah, vse to kar preprosto enači, pri tem pa sploh ne upošteva zgornjega razlikovanja, ki pa je očitno zelo pomembno. Korporacije so namreč zaradi svoje ekonomske moči v močno priviligiranem položaju proti avtorjem in uporabnikom, kar jim omogoča plačevanje številnih lobistov, ki so se do sedaj izjemno izkazali in uveljavili ideje korporacij v veljavnih predpisih.
Založniki in lobisti se pri razpravah glede prihodnje zakonske ureditve tega področja pogosto sklicujejo tudi na ustavno varstvo avtorske pravice in pa posledično nujno povečanje represije na področju kaznovanja kršitev, posledično pa izpostavljajo še potrebo po povečanju nadzora interneta, ker da se tu te pravice masovno kršijo. Ustava Republike Slovenije namreč v poglavju človekove pravice in svoboščine varuje tudi avtorsko in druge pravice, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti, kar pa postavlja monopol nad kopiranjem avtorskih del očitno izven obsega ustavnega varstva, saj korporacijam kot pravnim osebam vsaj zaenkrat niso priznane človekove pravice. Med drugim si prizadevajo tudi za podaljšanje monopola nad kopiranjem avtorskih del, najbolj ekstremni pogledi pa predlagajo kar izenačitev v pravnem smislu z lastninsko pravico, ki je po svojem bistvu trajna.
Sedaj smo se seznanili z osnovami, bolj zanimiv del tega odnosa avtor – korporacija – uporabnik pa bomo spoznali prihodnjič.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
