Opomba urednika:
Aaron H. Swartz, ameriški programer, pisec in internetni aktivist je v prizadevanju za prosti dostop do informacij pridobil 20 milijonov dokumentov iz plačljivega sistema Pacer za elektronski dostop do arhivov ameriških zveznih sodišč. Kasneje je pridobil več milijonov znanstvenih člankov iz plačljive baze JSTOR preko omrežja MIT. To naj bi storil, ker je JSTOR delil prihodek od prodaje dostopa z založniki namesto z avtorji. Kljub temu, da dokumentov ni objavil, se je nad njim začel sodni pregon. Vodstvo MIT se ni želelo vpletati v spor, z JSTOR se je v civilni tožbi pogodil, tožilka pa ni opustila primera, zato je Swartzu grozila 35-letna zaporna kazen in denarna kazen skoraj milijon ameriških dolarjev. Swartza, ki se je dolga leta boril z depresijo, so pred začetkom procesa, januarja 2013, našli obešenega v njegovem stanovanju v Brooklynu.
Informacije so moč. Kot vedno hočejo takšno moč nekateri zadržati samo zase. Znanstvena in kulturna dediščina celotnega sveta, skozi stoletja objavljena v knjigah in člankih, postaja vse bolj digitalizirana in hkrati zaklenjena pred množicami zaradi peščice zasebnih korporacij. Hočeš prebrati razpravo, v kateri so objavljeni najbolj slavni izsledki znanosti? Najprej pošlji ogromne vsote denarja založnikom, kot je Reed Elsevier.
Nekateri si na vso moč prizadevajo spremeniti nastalo situacijo. Gibanje za prosti dostop poskuša skozi neustrašno borbo zagotoviti, da se znanstveniki ne bi odpovedali svojim avtorskim pravicam ampak svoja dela objavili na internetu pod pogoji, ki bi vsem omogočili prost dostop. Vendar se bo ta trud poznal le na delih, ki še niso bila objavljena. Vse ostalo bo izgubljeno.
Takšne cene si ne moremo privoščiti. Univerzitetni profesorji, ki so prisiljeni plačevati za prebiranje del svojih kolegov? Skeniranje celotnih knjižnic, do katerih ima dostop samo Google? Znanstveni članki, ki so na voljo le elitnim univerzam v državah prvega sveta, medtem ko otrokom južne poloble niso? To je nezaslišano in nedopustno.
“Se strinjam, ampak saj nimamo izbire,” pravijo mnogi. “Podjetja v rokah držijo avtorske pravice, za dostop do del služijo ogromne količine denarja, vendar je vse skupaj popolnoma zakonito – ničesar ne moremo narediti, da bi jih ustavili.” Pa vendar lahko naredimo nekaj. Nekaj, kar so pred nami počeli že drugi: lahko se borimo.
Študenti, knjižničarji, znanstveniki in vsi, ki imate dostop do teh virov – podarjen vam je bil privilegij. Lahko se gostite na pojedini znanja, na katero preostali svet nima vstopa. Vendar vam tega privilegija ni treba (in moralno gledano, tudi ne smete) zadržati zase. Vaša naloga je, da ga delite s svetom. To že počnete: menjate gesla s kolegi in sodelavci in snemate datoteke za prijatelje.
Tisti, ki nimate vstopa, ne počivajte! Plazite se skozi luknje in plezajte čez ograje, da bi osvobodili informacije izpod ključev založnikov in jih delili s svojimi prijatelji.
Celotna akcija pa se odvija v temi, skrita v podtalju. Reče se ji kraja oziroma piratstvo, kot da je deljenje zakladnice znanja na istem moralnem nivoju kot opleniti ladjo in pobiti njeno posadko. Deljenje ni nemoralno, je moralna nujnost. Le zaslepljeni s pohlepom ne bi prijatelju dovolili, da naredi kopijo.
Velike korporacije so seveda zaslepljene s pohlepom. Zakoni, pod katerimi delujejo, to od njih zahtevajo – delničarji bi se v nasprotnem primeru uprli. Podpirajo jih tudi podkupljeni politiki, in sicer tako, da sprejemajo zakone, s katerimi korporacije dobijo izključna pooblastila nad tem, kdo lahko ustvarja kopije.
Sledenje nepravičnim zakonom ne bo prineslo pravice. Čas je, da pridemo na plan in v skladu z mogočno tradicijo državljanske neposlušnosti izrazimo nasprotovanje tej zasebni kraji javne kulture.
Posezimo po informacijah, kjerkoli že so. Naredimo svoje kopije in jih delimo s svetom. Stvari, ki jim je avtorsko pravo že poteklo, spravimo v arhive. Odkupimo skrivne baze podatkov in jih dajmo na internet. Prenesimo znanstvene članke in jih naložimo na strani za izmenjavo datotek. Borimo se za prosti dostop po gverilsko.
Če nas bo po svetu dovolj, ne bomo poslali samo močnega sporočila proti privatizaciji znanja, takšno privatizacijo bomo pospravili v preteklost. Si z nami?
Aaron Swartz
Julij 2008, Eremo, Italija
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
