Od leta 1990 se je v okviru javne debate o souporabi datotek in monopolu nad avtorskimi pravicami pojavilo pet napačnih predpostavk. Kljub temu da so očitno zgrešene, ostajajo na sceni že 25 let. Namen tega članka je, da bralca usmeri in opozori na takšne trditve vsakič, ko se kakšna spet pojavi.
Marsikomu vzame voljo, ko sliši, da se dejanske neresnice – zgrešene za 180 stopinj; preberite besedilo, pa boste videli – širijo že četrt stoletja, to pa zato, ker se v ozadju pretaka veliko denarja. Če ste nasedli kateri od njih, niste edini. Prvi korak v nasprotovanju monopolu nad avtorskimi pravicami je, da razumete, za kaj gre.
Med razkrivanjem napačnih trditev odkrivamo tudi pravno naravo monopola nad avtorskimi pravicami. (V članku kot primer služi pravo ZDA. Drugod je zakonodaja podobna.)
1. Monopol nad avtorskimi pravicami je prav to – monopol.
Prvo dejstvo je, da pri monopolu nad avtorskimi pravicami ne gre za lastnino, ampak za monopol. Monopole in druge oblike kartelov navadno preziramo, nanje pošiljamo policijo in jih tožimo na sodišču zaradi cenovnega dogovarjanja. Lastninske pravice so po drugi strani osnova vsega gospodarstva. Nič čudnega, da svoje dejavnosti raje označujemo z »lastnino« kot z »monopolom«.
Monopol nad avtorskimi pravicami dovoljuje ameriška ustava. V 8. oddelku 1. člena lahko preberemo, da sme kongres avtorjem in izumiteljem podeliti »izključno pravico«. To je pravni termin, ki mu v vsakdanjem jeziku pravimo »monopol«. Izraz slišimo pri odvetnikih monopola nad avtorskimi pravicami, medtem ko njegovi uradni govorniki in lobisti uporabljajo zavajajoče napačne besede, kot je »lastnina«. Pravniki so v jeziku natančni in rečejo, »imamo izključne pravice«.
Ustava ZDA: Kongres ima pristojnost … spodbujati napredek znanosti in koristnih umetnosti, tako da avtorjem in izumiteljem za določen čas podeli izključno pravico do njihovih lastnih del in izumov.
(Nekateri tej ugotovitvi oporekajo, češ da so izključne tudi lastninske pravice, zato naj bi se odlomek nanašal na pravico do lastnine. To je zavajajoče in napačno zaradi banalnega dejstva, da ameriška ustava omenja lastnino, ko govori o njej, denimo v petem amandmaju.)
Kot primer služi ustava ZDA. Druge ustave so podobne.
Poleg tega je treba omeniti, da zakon o monopolu nad avtorskimi pravicami sploh ne bi bil potreben, če bi bil monopol enak lastnini, saj bi zadoščal zakon o lastninskih pravicah. Ker pa ima monopolni zakon svoje mesto v ustavi, očitno ne opredeljuje lastnine.
Pri monopolu nad avtorskimi pravicami gre dejansko za štiri različne pojme: materialna monopola nad kopiranjem in javnim predvajanjem svojega dela ter moralni pravici avtorstva in preprečevanja zlorabe svojega dela. To so štirje precej raznoliki mehanizmi.
Razumevanje prave narave monopola nad avtorskimi pravicami lahko pomagate širiti tako, da ga vedno in povsod imenujete s tem izrazom, tako kot to počnemo mi in tudi drugi.
Zagovorniki monopola nenehno zatrjujejo, da je monopol nad avtorskimi pravicami oblika lastnine. Se motijo? Še več kot to. Industrija skuša svoj monopol olepšati tako, da mu pravi »lastnina«, kjer koli in kadar koli more, zato da bi zvenel bolj všečno in upravičeno. A propagandistične besede ne spremenijo stvarnosti. To še posebej velja za pogosto slišano olepševalnico »intelektualna lastnina«, ki je ne bi smeli nikoli uporabljati, razen če sledi razlaga (tako kot v tem članku), zakaj je povsem zgrešena. To, na kar se nanaša, ni ne intelektualno ne lastnina, pač pa v najboljšem primeru protekcionizem iz industrijske dobe. (Če pasjemu dreku prek intenzivnega lobiranja rečemo »dišeča cvetlica«, še ne pomeni, da je cvetlica ali da lepo diši. Nikar ne ponavljajte besednjaka lobistov kot papagaji.)
Monopol nad avtorskimi pravicami je s strani države pooblaščen zasebni monopol, ki se vmešava v lastninske pravice in jih omejuje.
2. Kršitev monopola nad kopiranjem ni kraja.
Drugo dejstvo je, da kršitev monopola nad avtorskimi pravicami ni kraja, ne dejansko ne pravno ne s katerega koli filozofskega vidika. Če bi bila takšna kršitev kraja, ne bi potrebovali zakona o monopolu, ampak bi zadoščal navaden zakon o pravici do lastnine.
To banalno ugotovitev potrjuje švedska zakonodaja, ki navaja pojme različnih pomenskih odtenkov. Švedski izraz za kršitev monopola je intrång. Isti izraz se uporablja za vstop na tujo posest brez dovoljenja, pa tudi pravne posledice so iste. (Če na tuji posesti vzamete jabolko in ga pojeste, je to tatvina, stöld. Če si prisvojite tudi nezaklenjeno kolo, se odpeljete v mesto in ga pustite tam, pa gre za nekaj vmesnega, tillgrepp.) Pravni pojem kršitve monopola je vsaj za dve stopnji oddaljen od resnejšega pojma tatvine, pri čemer je vprašljivo, ali ju je sploh mogoče primerjati.
Nekaj, kar damo ali delimo po svobodni volji, v nobeni filozofiji ne velja za tatvino. Isto velja za običajno souporabo datotek, ko nekdo prostovoljno deli svojo kopijo z nami, da mi naredimo svojo. To sicer res velja za kršitev s strani države pooblaščenega monopola nad kopiranjem, ki pa je povsem drugačna »žival« od pravice do lastnine.
3. Kopiranje zunaj kanalov monopola ni »jemanje brez plačila«, ampak lastna izdelava.
Tretje dejstvo je, da kršenje monopola nad avtorskimi pravicami ni enako kot »stopiti v trgovino in vzeti stvari brez plačila«. To trditev, ki ne bi mogla biti bolj napačna, 25 let po začetku javne debate še vedno slišimo, kar je nerazložljivo.
Izdelovanje kopij že v osnovi ni jemanje stvari. Ne gre za to, da nekaj vzamete, ne da bi plačali, ampak da nekaj izdelate, ne da bi plačali nosilcu monopola. To sta pojmovno in moralno povsem različni stvari.
Ko izdelate kopijo digitalnega nosilca, ki je zaščiten z avtorskimi pravicami, si ne prisvajate tuje lastnine. Uporabljate svojo lastnino – najverjetneje računalnik oz. elektronske naprave – da izdelate datotečno kopijo. To ni »jemanje«. To je izdelovanje, v katerega vlagate lasten čas in sredstva. To sta dva povsem različna pojma.
S tem si ne prisvajate stvari brez plačila, ampak izdelujete stvari brez plačila nadomestila nosilcu monopola, kar se sliši precej manj napačno kot »jemanje«. Ob uporabi pravega besednjaka postane jasno, zakaj je monopol nad avtorskimi pravicami v težavah, v kakršnih je.
4. Ko kupite knjigo ali DVD, postane v celoti vaša last.
Slišal sem trditve, da nakup knjige ali DVD-ja ne pomeni, da ste dejansko lastnik, ampak da kupite zgolj licenčne pravice do branja ali gledanja, ne pa tudi pravice do kopiranja. To je dejansko in pravno zgrešeno. Ko kupite nosilec, ga kupite v celoti. Postane vaša last v celoti, vključno z vsem, kar je v ali na njem.
Če gre za vašo last, zakaj je ne smete prosto kopirati? Ker se vmeša zakon o monopolu nad avtorskimi pravicami in izrecno odvzame pravico do kopiranja nečesa, kar si lastite. Zakonodaja ZDA (ki spet služi kot primer) konkretno opredeljuje šest dejavnosti, ki jih lastniki ne smejo izvajati, lahko pa jih izvaja nosilec monopola:
106. odstavek 1. poglavja 17. naslova Zakonika ZDA
[Nosilec monopola nad avtorskimi pravicami …] pod tem naslovom ima izključno pravico, da naredi oz. dovoli naslednje:
- da razmnoži pisne kopije ali zvočne posnetke avtorskega dela
- da ustvari izpeljana dela, ki izhajajo iz avtorskega dela
- da posreduje pisne kopije ali zvočne posnetke avtorskega dela javnosti prek prodaje ali drugega prenosa lastništva, najema, zakupa ali izposoje
- da izvede avtorsko delo v javnosti, če gre za literarno, glasbeno, dramsko, plesno delo, pantomimo, film ali drugo avdiovizualno delo
- da prikaže avtorsko delo v javnosti, če gre za literarno, glasbeno, dramsko, plesno delo, pantomimo, slikovno, grafično ali kiparsko delo, vključno s posameznimi slikami iz filma ali drugega avdiovizualnega dela
- da izvede avtorsko delo v javnosti prek digitalnega zvočnega predvajanja, če gre za zvočni posnetek.
Zelo, zelo jasno. Šest določenih dejanj, ki jih zakon pridržuje za nosilca monopola ne glede na to, kdo je lastnik.
Če se vrnemo k izvirni zgrešeni trditvi, da z nakupom knjige ali DVD-ja pridobimo le omejene pravice, ki ne vključujejo kopiranja, opazimo, da bi bil potemtakem zgornji odlomek povsem nepotreben in nesmiseln. Zaključek je banalen: izvirna predpostavka je že v osnovi napačna.
Ko kupite knjigo, DVD ali kaj podobnega, s tem pridobite vse lastninske pravice, vključno s pravico do izdelave kakršnega koli števila kopij v kakršni koli obliki. A nato se vmeša drug zakon – povzet v zgornjem besedilu – in vam, lastniku, odvzame omenjenih šest pravic.
To je pomembna razlika, saj gre za povsem običajne lastninske pravice, ki jih monopol nad avtorskimi pravicami izvzame in odvzame.
5. Monopol nad avtorskimi pravicami omejuje pravico do lastnine.
Peto dejstvo se navezuje na prvo, torej da pri monopolu ne gre za lastnino. V prejšnji točki smo ugotovili, da monopol nad avtorskimi pravicami omejuje lastninske pravice. Ta ugotovitev je sama po sebi tako pomembna, da jo navajamo posebej. Pravica do lastnine in monopol nad avtorskimi pravicami ne sobivata in ne moreta sobivati, ker drugi dejavno omejuje prvo.
Če ste torej varuh in zagovornik pravice do lastnine, ne morete hkrati zagovarjati monopola nad avtorskimi pravicami in omejevanja te pravice. To je enako, kot če bi zagovarjali smrtno kazen za umor zato, ker je sleherno življenje sveto. Obstajajo drugačne razlage, ta pač ne zdrži logične presoje.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
