Mikavno je zasmehovati industrijo avtorskih pravic, ker ni zmožna razumeti medmrežja. Sprašujemo se, zakaj vlagajo tožbe proti svojim odjemalcem, udrihajo po torrent straneh in zagovarjajo omejevalno spletno zakonodajo, ki jo vešči uporabniki zlahka zaobidejo. Zakaj preprosto ne spremenijo poslovnega modela? Vprašanj ne zastavljamo v pričakovanju odgovora, pač pa zato, ker se radi smejimo njihovi neumnosti. A morda sploh niso neumni. Mogoče jim je povsem jasno, kaj delajo.
Pravijo, da »nikoli ne pripisuj zlobi tistega, kar lahko zadovoljivo razložiš z neumnostjo«. Za dejanja industrije avtorskih pravic neumnost ni zadovoljiva razlaga. Njeni uslužbenci niso tako neumni, da se zjutraj ne bi znali obleči. Njeni načrtovalci, računovodje in odvetniki so izobraženi. Znajo uporabljati računalnik. Berejo strani, kot sta Techdirt in TorrentFreak. Poznajo naše argumente v debati.
Industrija je že pomislila na spremembo poslovnega modela. Naredili so izračun, verjemite. In ta se ne izide. Nemogoče je, da bi Viacom, Warner Brothers in Disney lahko sobivali s svobodnim in odprtim medmrežjem.
Industriji ni treba praviti, da piratstvo ni problem. To vedo. Ni jih treba opozarjati, da bodo ljudje še vedno obiskovali koncerte in kino predstave, tudi če jim bodo na voljo doma zastonj. Njihovi glasnogovorci lažejo, ko pravijo, da o tem ne vedo nič.
Ne skrbi jih to, da je na The Pirate Bayu film The Avengers. Skrbi jih, da sta tam programa Adobe Premiere in Final Cut Pro. Ne skrbi jih, da ljudje na YouTubu objavljajo filmčke s popularno glasbo, za katero niso plačali licenčnine. Skrbi jih, da ljudje ustvarjajo filmčke, pika. Ne skrbi jih, da je njihova glasba na SoundCloudu. Skrbi jih, da je tam vaša glasba. Skrbi jih, da lahko album zmiksate s programom, ki je standarden na vsakem novem Macu. Skrbi jih, da lahko za ceno boljšega prenosnika kupite videokamero, ki je v kakovosti slike, če že ne v ločljivosti, na ravni 100.000 $ vrednih hollywoodskih kamer. Boga prosijo, da ne boste nikdar usvojili Blenderja, Kickstarterja pa se bojijo kot hudič križa.
Če gremo globlje, ugotovimo, da industrije avtorskih pravic ne zanima toliko monopol nad proizvodi, temveč nad pozornostjo. Velikost in struktura korporacij ne bosta dolgo nedotaknjeni, če bodo morali za naša srca in duše tekmovati z nekom tretjim iz Stockholma. Za velike filme, albume, knjige ali igre konkurenca ni piratstvo, pač pa mali filmi, albumi, knjige in igre.
Na veliko žalost industrije avtorskih pravic neodvisnega izdajanja del ni mogoče prepovedati. Za kaj takega bi bilo najbrž treba v celoti ukiniti svobodo govora, stroški takšne lobistične kampanje pa bi bili ogromni. Kar lahko naredijo, je, da ohromijo medmrežje.
Zakon SOPA se je znašel pod plazom kritik, ker je skušal doseči prav to. YouTube, Facebook, Wikipedia, komentarji na blogih – novi zakon bi ohromil ali onemogočil vse. Morda to ni bilo naključno. Brez spletnih forumov in družbenih omrežij nihče ne bi izvedel za najnovejši neodvisni bend, film ali igro, ne bi bilo poceni in preprostega načina za njihovo distribucijo, industrija avtorskih pravic pa ne bi imela konkurence. »Podtalna« kultura bi ostala skrita pod zemljo in bi se med prevladujoči trend prebila samo, če bi jo kupila in ji to dovolila industrija avtorskih pravic.
Ali torej znotraj industrije mrgoli zlobnih genijev, ne pa zaostalih bedakov? Ne nujno. Možno je, da dejansko ne razmišljajo tako, kot sem pravkar opisal, in da res verjamejo, da jih bo piratstvo uničilo. Mogoče so se za tako pametno poslovno strategijo odločili po naključju. Uničiti svobodno in odprto medmrežje je namreč res bistroumen način, kako rešiti industrijo avtorskih pravic.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
