Tokrat bomo v sklopu serije člankov o argumentih, ki jih navajajo monopolisti nad avtorskimi pravicami, in o tem, zakaj ne zdržijo tehtne presoje, obravnavali idejo, da monopol nad avtorskimi pravicami ni nič drugačen od ostalih omejitev lastninske pravice. Nekateri trdijo, da je tovrstni monopol ravno toliko legitimen kot reguliranje lastništva posesti. Tako mnenje je zgrešeno, saj je monopol nad avtorskimi pravicami legitimen le z vidika ideologij protekcionizma in korporativizma.
Več člankov smo posvetili razlagi, kako monopol nad avtorskimi pravicami – kot s strani države pooblaščen zasebni monopol – nasprotuje pravici do lastnine. Omenili smo glavne očitke pogledom tistih, ki monopol nad avtorskimi pravicami razglašajo za legitimen, in razložili, zakaj ti pogledi pogorijo, ko jih soočimo z osnovnimi dejstvi o monopolih.
Tokrat bo govora o bolj zapleteni stvari. Nekateri namreč odkrito priznavajo, da monopol nad avtorskimi pravicami pomeni omejevanje lastninske pravice, ki pa se ne razlikuje od ostalih tovrstnih omejitev. Pravijo, da je enako legitimna prepoved onesnaževanja zemlje z radioaktivnimi odpadki ali podobno reguliranje pravice do lastnine.
(Seveda se najdejo tudi slabši in manj zgovorni primeri, ki so včasih naravnost neprimerni – denimo, da ne smeš uporabiti kladiva, da bi nekoga ubil. To seveda ni omejitev pravice lastiti si kladivo, temveč prepoved moriti.)
Na koncu gre za legitimnost – legitimnost monopola nad avtorskimi pravicami in legitimnost omejevanja naše pravice lastiti si kopije, ki smo jih ustvarili z lastnimi rokami in pripomočki ter so zato naše. Na prvi pogled se zdi, da je monopol nad avtorskimi pravicami res enak ostalim omejitvam pravice do lastnine. Da bi razumeli, zakaj argument ne drži in ne daje legitimnosti omenjenemu monopolu, se moramo poglobiti v filozofijo lastninskih pravic in razložiti, kakšna je njihova narava ter od kod izvirajo.
Pojem lastnine je obstajal, še preden so nastale države z lastno policijo, ki je zakone uveljavljala s silo. V osnovi si lahko za »svojo last« razglasil vse, kar si uspel sam zaščititi. To je jasno razvidno tudi v živalskem kraljestvu. Lastnina je bila razdeljena v tri kategorije: predmete, ozemlje in ostala bitja.
V naravi lahko opazujemo, kako ti zametki zakonov o lastnini vodijo živa bitja. Ni težko najti živali, katere vedenje nakazuje, da ima nek predmet, ozemlje ali drugo žival za svojo last.
Z nastankom držav in zakonov je zaščita lastnine postala deloma institucionalizirana. Ni ti bilo več treba ščititi vse svoje lastnine. Za to je poskrbela država, a le, če si spoštoval njena pravila. Žal si z državo včasih prišel navzkriž glede tega, kaj je tvoja last, in spor navadno izgubil, čemur je sledila izguba poprejšnje lastninske pravice. (To je denimo očitno pri pobiranju davkov.)
Z izumom države in njene velike »ognjene moči« je pravica lastiti si druga živa bitja počasi začela izginjati. Pojavila se je nova oblika lastninske pravice, in sicer do lastnega telesa (kar je pomenilo, da si ga ne more hkrati lastiti nihče drug). Postopoma si ni bilo več mogoče lastiti niti ljudi z napačnimi deli telesa ali drugačno barvo kože.
(Ostanke časov, ko so ženske veljale za lastnino, lahko opazimo med krščanskim obredom poroke. Nevesta preide iz rok enega lastnika, očeta, v roke drugega, ženina, kar je v osnovi spominjalo na prenos lastnine. Ne gre ravno za del obreda, ki bi bil lep in na katerega bi veljalo biti ponosen.)
Vse bliže smo zaključku, da je obstoj države predpogoj za enotno omejitev pravice do lastnine. Ta omejitev je sicer obstajala že prej, predvsem v obliki neenotne uporabe sile s strani posameznikov. Kam potem sodi monopol nad avtorskimi pravicami? Za razliko od pravice do lastnine ne more obstati brez države, saj možnost omejevanja sleherne lastninske pravice jemlje državi in jo daje v roke zasebnim interesom.
Prav to je ključna razlika.
Dokaj nesporno je, da ima izvoljeno zakonodajno telo možnost omejiti pravico do lastnine. Ne smem denimo zliti strupene brozge v podtalnico, četudi na svoji posesti. Bolj ali manj nesporno je tudi, da zakonodajno telo lahko delegira pravico odpraviti tovrstne omejitve izvršilni veji oblasti. Če privzeta omejitev velja za vse, lahko zakonodajalec pooblasti za dodeljevanje izjem pooblasti kak organ znotraj vlade.
Ne gre za to, da omejitev velja za določene zasebne interese, za druge pa ne. Neenotna omejitev pravice do lastnine ni v neskladju s pravno državo. Primer: zasebni pogodbenik za področje obrambe Uporabne jedrske raziskave, d.o.o. sme zakonito pridobiti več ton litijevega devterida, jaz pa ne. O tem bi odločal Urad za radiologijo ali kaka podobna služba, ki bi dobila mandat od zakonodajalca.
Ko pa govorimo o tistem izvodu Maščevalcev, ki sem ga kupil in je moja last, ni zakonodajalec ali vladni organ tisti, ki omejuje moje lastniške pravice – omejiti jih skuša zasebni interes. (Pisali smo že o tem, da nakup Maščevalcev ni pogodbeni sporazum. Monopol nad avtorskimi pravicami nasprotuje tako pogodbenim kot lastniškim pravicam. Gre za odkrito omejevanje pravice do lastnine s strani zasebnikov.)
Vsakdo mora torej priznati, da monopol nad avtorskimi pravicami res pomeni omejitev pravice do lastnine. A kot smo ugotovili, je ključna razlika v primerjavi z ostalimi omejitvami lastninske pravice ta, da je omenjeni monopol v službi zasebnih interesov. Kaj to potem pomeni za njegovo legitimnost?
Odvisno od tega, kakšna očala uporabljamo, ko ocenjujemo legitimnost. Na tem mestu moramo razložiti, katere ideologije podpirajo tak pogled in katere ne.
Idejo, da država lahko omeji pravico do lastnine prek izvoljenega zakonodajnega telesa ali izjemoma prek izvršilne oblasti, poznajo socializem, konservativizem, liberalizem in zelena politika – vse dandanes glavne politične ideologije. Nekateri radikalni libertarci bi sicer trdili, da nihče nima pravice kaznovati posameznika, ki zastrupi podtalnico na lastni posesti. Razen tega je mnenje dokaj enotno.
Nobena od omenjenih ideologij pa ne podpira ideje, da zakonodajalec za omejevanje lastninske pravice lahko pooblasti zasebne interese oz. da pristojnost nadzora nad državljansko pravico do lastnine delegira nekomu zunaj državne oblasti. To bi pomenilo zasebni monopol, pooblaščen s strani države, taka ideja pa je vsem ideologijam tuja in nepojmljiva.
- Tuja je socializmu, saj zasebni monopoli ne smejo obstajati.
- Tuja je konservativizmu, saj s strani države pooblaščeni monopoli ne smejo omejiti lastninske pravice.
- Tuja je liberalizmu, saj konkurenčni zasebni interesi ne smejo omejiti trgovanja.
- Tuja je zeleni politiki, iz istih razlogov kot pri socializmu in liberalizmu.
Edini ideologiji, ki podpirata omenjeno idejo, sta korporativizem (v smislu vladavine korporacij) in protekcionizem.
- Korporativizem: kar je dobro za trenutno vodilna podjetja, je dobro za družbo; korporativna in zakonodajna moč bi se idealno morali združiti.
- Protekcionizem: največja prioriteta je zaščititi trenutno industrijo in delovna mesta pred vplivi in dogodki, ki jih ogrožajo. Vse drugo je drugotnega pomena.
Zaključimo torej lahko, da je monopol nad avtorskimi pravicami legitimen le v okviru ideologije korporativizma ali protekcionizma. S socialističnega, liberalnega, konservativnega ali zelenega vidika je ideja sprevržena.
Zato je monopol nad avtorskimi pravicami drugačen od ostalih oblik omejevanja pravice do lastnine. Te imajo domovinsko pravico v vseh osrednjih političnih ideologijah. Omenjeni monopol pač ne.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
