Pred petimi leti, ko sem ustanovil švedsko in obenem prvo piratsko stranko, smo določili tri osnovne stebre naše politike: sokulturo, brezplačno znanje in temeljno zasebnost. Te tri teme so v uglednih aktivističnih krogih predstavljale ideale. Slutil sem, da so na nek način povezane, vendar sem potreboval kar nekaj mesecev, preden sem doumel razmerje med pravico do temeljne svobode in pravico do sokulture.
Ko sem povezavo naposled le odkril, se je zdela popolnoma samoumevna, še danes pa predstavlja eno izmed naših najboljših točk:
Današnja stopnja avtorske zaščite ne more obstajati skupaj s pravico do zasebne komunikacije.
Če vam pošljem elektronsko sporočilo, lahko že ta vsebuje odlomek glasbe. Če se pogovarjava prek videoklepeta, lahko posredujem posnetek, ki je zaščiten z avtorskimi pravicami, da bi si ga pogledala skupaj. Edini način zaznavanja takšnega početja, s katerim bi uveljavili dandanašnjo stopnjo avtorske zaščite, je, da odpravimo pravico do zasebne korespondence. To pomeni, da bi prisluškovali vsem enkam in ničlam, ki se pretakajo med računalniki.
Rešitev, da bi pravico do zasebne korespondence omejili samo na določeno vsebino, ne pride v poštev: zlomiti moraš pečat in analizirati vsebino, da jo lahko uvrstiš med dovoljeno ali nedovoljeno. Takrat pa je pečat že zlomljen. Obstajata dve možnosti, pečat na vsem ali na ničemer.
Tako se znajdemo na razpotju. Mi kot družba lahko trdimo, da so avtorske pravice naša najpomembnejša stvar in se tako odpovemo pravici do zasebnih pogovorov. Lahko pa na drugi strani trdimo, da ima zasebna korespondenca večjo vrednost, kar pa pomeni, da ta način komunikacije uporabljamo za prenos avtorsko zaščitenih del. Sivega območja ni.
Ko enkrat priznaš, da je avtorske pravice potrebno zmanjšati, se pojavi cela paleta prednosti. Dve milijardi ljudi bi lahko 24 ur na dan in sedem dni v tednu dostopalo do skupnega znanja in kulture človeštva. To je veliko večji napredek za civilizacijo kot pojav javnih knjižnic leta 1850. Za to niso potrebni novi javni stroški ali davki, vsa infrastruktura že obstaja.
Tehnologija se je že razvila, orodja so nameščena, odstraniti moramo le prepoved za njihovo uporabo.
Pred kratkim me je presenetilo, kako dobro to temo poznajo industrije, ki temeljijo na avtorskih pravicah, in kako se vztrajno trudijo izkoreniniti zasebno korespondenco, da bi zaščitili trenutne sporne stopnje avtorske zaščite.
Novica, ki jo je pred božičem posredovala organizacija WikiLeaks, je vsebovala seznam zahtev, ki jih je ameriška industrija, ki temelji na avtorskih pravicah (IIPA), naslovila na švedsko vlado. Ameriška ambasada je bila hvaležna, da se je švedsko pravosodno ministrstvo z njimi strinjalo in je na področju zahtev proti svojim lastnim prebivalcem in v prid ameriški industriji, ki temelji na avtorskih pravicah, naredilo velik napredek.
V zahtevah se je skrival vsak zakon v stilu Velikega brata, ki je bil sprejet v zadnjih letih. Vključevali so vse: zadrževanje podatkov, IPRED, policijski dostop do IP zapisnikov za prekrške, ukinitev mere conduit imunitete kurirjev.
Jasno je, da industrija, ki temelji na avtorskih pravicah, upravlja družbo v slogu Velikega brata, saj ve, da je to edini način za zaščito avtorskih pravic.
Sam pa sem prepričan, da je napočil čas, da se to industrijo izloči iz zakonodajnih procesov.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
