Iz tekmovanja v sodelovanje

Če se spominjam za nazaj, se je vse vrtelo okoli denarja. Pred desetimi leti je veljala logika dobička, glavna tema pogovorov so bili zaslužki, borze in investicije. Glavna mantra v življenju je bilo biti vsak dan boljši. Vse je bilo le jaz, jaz, jaz, vsi drugi so le sovražniki ali ovire. Vendar se v zadnjih nekaj letih že kažejo spremembe. Kot zgleda, se družbena paradigma počasi premika iz družbe tekmovanja v družbo sodelovanja.

Garažna razprodaja

Nekaj dni nazaj sva šla s staro prijateljico pogledat garažno razprodajo v park Tabor v Ljubljani. Dolgo časa se že nisva videla in predlog mi je bil všeč. Nisem si pa mislil, da bom ta dan prišel do toliko spoznanj. Lepo vreme je pritegnilo v park veliko ljudi, med njimi tudi kar nekaj prijateljev in znancev, s katerimi smo se lepo zaklepetali. Pogovor je tekel o vsakdanjih malenkostih, pa tudi o naših stanjih, upih in prihodnostih.

Ljudje mojih let (pozna dvajseta), lahko bi rekli tudi kar celotna mlada generacija, smo dandanes v zares nezavidljivem položaju. Brez preveč svetlih obetov o prihodnosti. Ampak ne obnašamo se tako, kot bi pričakoval, glede na to v kakšnem svetu smo bili vzgojeni. V zraku ni bilo napetosti, borbe sam proti vsem za tistih nekaj prostih delovnih mest. Ne, v zraku je bila sproščenost, predvsem pa duh po povezanosti. Ko si se ozrl po prizorišču (v parku Tabor se mimogrede mesečno odvije kar nekaj zanimivih kulturnih in share dogodkov) si lahko opazil vse te interakcije med ljudmi, iskrenost in zaupanje na odnosu prodajalec/kupec in do drugih soljudi, predvsem pa močen duh povezanosti.

Sprememba paradigme

Ob tem se vprašal ali je to le osamljen dogodek, ali pa gre za kazalec določenega trenda. Težko je o tem soditi že zdaj. Res pa je, da je vedno več takih pobud. Ljudje se združujejo in izmenjujejo dobrine, pa naj gre za umetniške izdelke (Artish festival) delovne prostore (coworking), obleke (fashion swap party), hrano, znanje (borza znanja), itd. Res je, da smo to že videli nekoč, pred deseteletji v Jugoslaviji. Vendar ali je res isto? Možno je, da je kriza zbližala ljudi predvsem zato, da si v času, ko si ne moreš privoščiti dobrin, te pogosteje izposodiš.

Vendar mislim, da gre za nekaj več. Tisti ljudje v parku niso bili tam, ker bi morali, ampak zato, ker so hoteli. Bili so večinoma mladi, ki niso bili eksistenčno ogroženi. Njihovo preživetje ni bilo odvisno od tega, koliko bodo prodali tisti dan. Večinoma so hoteli le, da bi stvari, ki jih več ne rabijo, služile še komu. Mogoče smo pa res že stopili v ekonomijo izobilja (economy of abundance, kot napoveduje Chris Anderson, avtor Dolgega repa), ko je vsega dovolj za vse Poleg tega so zrasli v sistemu, kjer pa res vsega v izobilju – v digitalnem svetu.

Digitalna revolucija

Ko sta se približno dvajset let nazaj začeli digitalna in informacijska revolucija, sta zelo verjetno bolj zarezali v družbeno ureditev, kot bi so pričakovali. Digitalni svet je odprl novo polje ustvarjanja, komunikacije in priložnosti, ki pa je igralo po drugačnih pravilih kot materialni svet. Za razliko od resničnosti raje “materialnega sveta” <Andro> je bil virtualni svet zares že skorajda od začetka polje obilja in ne pomanjkanja. Obilja informacij, priložnosti in možnosti.

Že njegovi prvi uporabniki so se začeli povezovati. Kot ugotavlja Femke Wolting v dokumentarcu Another perfect world (2009), da nam mora biti povezovanje prirojeno. Ljudje razvijamo nove tehnologije zato, da se združujemo. Včasih se z njimi tudi vojskujemo, a uporabljamo jih predvsem za to, da se povezujemo z drugimi ljudmi.

Prvi spletni zanesenjaki so začeli delati ravno to. Povezali so se in začeli sodelovati na skupnih projektih, ki se verjetno prej niso zdeli možni, od Linuxa do IRC-ev in Mozzil naprej. Enajst let nazaj je tako na primer Jimmy Wales začel razvijati idejo, da bi v spletni enciklopediji povezali znanje vseh ljudi, ki bi bila na voljo v vsakem trenutku vsem. Verjel je, da lahko vsak prispeva svoj delček v skupen mozaik znanja. Prav tako je dovolil vsakemu, da lahko tudi popravlja in izboljšuje članke ter jih nadgrajuje z novimi spoznanji. Danes je Wikipedia največja zakladnica znanja na svetu in peta najbolj obiskana spletna stran. Nastala pa iz osnovnega koncepta sodelovanja. Kot pravi Joseph Reagle:

“Wikipedia encourages and is dependent upon people collaborating in good faith.”

Zelo zgodaj se je na spletu pojavil file sharing – spletna izmenjava datotek. Od konca devetdesetih je z Napsterjem postala izmenjava množična. Uporabniki so si začeli v velikih količinah izmenjevati najrazličnejše gradivo, od glasbe in filmov do programja in drugih datotek. Pri tem je zelo pomembno, da so si jih izmenjevali in v tem v splošnem niso iskali nobenega osebnega interesa. Spoznanje, da lahko nekatere datoteke preprosto deliš z ostalimi, se je mladim verjetno vsidralo v podzavest.

Cris Anderson v knjigi Dolgi rep opozarja na dostopnost dobrin na spletu. V digitalnih prodajalnah in bolšjakih so kupcem na voljo tudi zelo obskurni artikli, raritete, ki jih sicer v trgovinah verjetno ne bi nikoli našli. Na internetu preprosto so, saj je zanje vedno dovolj prostora na digitalnih policah.

Kam naprej?

Ali je možno, da je digitalni svet sprožil širšo spremembo miselnosti in usmeril družbo v smer sodelovanja? Čisto verjetno. V zadnjih dvajsetih letih je odrasla prva prava digitalna generacija. Mladi zelo dobro poznajo digitalni svet in se zavedajo, da je na spletu tekmovanje zelo oteženo in večina stvari na spletu temelji na povezovanju/sodelovanju/izmenjavi. Možno je, da so začeli prenašati te vzorce v realni svet.

Mislim, da je zelo pomembna izkušnja, da je to mogoče. Da se da razviti projekte, ki temeljijo na principu sodelovanja tudi v fizičnem svetu, ne le digitalnem, in da kljub krizi živimo v času obilja. Verjetno je zadnja gospodarska kriza le povod za vstop v družbo sodelovanja. Vzroki so se razvili že prej in se postopno izgradili v prejšnjem desetletju. Želel bi si, da so projekti, kot je garažna razprodaja, znanilec sprememb v družbi, da bomo postali spet bolj skupnost.