Živimo v svetu, ki spodbuja zmagovalce, ki od nas zahteva stalne borbe. Na nas se ustvarja pritisk, da stalno prehajamo med različnimi preizkušnjami, v svetu, ki nagrajuje zmagovalce in na nas pritiska, da moramo biti najboljši, najlepši, ipd. Pozabimo pa, da ni zmagovalcev brez poražencev. Nihče ne more zmagati, če ob tem nekdo ne izgubi. In vsak od nas se lahko znajde v vlogi poraženca. Sam sem tudi rad zmagoval, in veliko tudi sem, porazov pa, tako kot večina, nisem prenašal.
Ti zagonetni porazi, ko ob neuspehu doživiš zagrenjenost, nemoč, neuspeh. Šele pred kratkim sem spoznal, kako pomembno se je naučiti pravilno izgubiti. Kako izgubiti ponosno. To me je naučil dober prijatelj in sem mu zato zelo hvaležen. Sprva sem si mislil, peh, kdo si pa želi biti poraženec, vendar sem kasneje spremenil mnenje. To je narobe, zelo narobe. Kdaj moraš pa tudi sprejet udarec. Tudi Napoleon je izgubil kar polovico svojih bitk.
Dolgo let se že ukvarjam s športom. V enem obdobju sem z ekipo večkrat igrali proti timu, ki je bil veliko boljši od nas, toda kljub temu smo si želeli na vsak način zmagati. V preveliki želji po zmagi smo pričeli škodovati nasprotniku s podlimi triki, grobostjo in goljufanjem. V zaključku je bilo vse skupaj zapolnjeno z zagrenjenostjo in slabo voljo. Sam sem bil razočaran, ker nam ni uspelo, nasprotniki pa, ker nismo bili spoštljivi. Po tekmi je do mene stopil kapetan druge ekipe in sva se pogovorila. Dal mi je pomembno lekcijo – ko veš, da si v situaciji, da boš izgubil, lahko vedno izgubiš na dva načina: lahko goljufaš, si zagrenjen in škoduješ nasprotniku, ter končaš tekmo v slabem duhu. Lahko pa se usmeriš vase in odigraš najboljšo partijo svojega življena, tako da lahko na koncu greš z igrišča z dvignjeno glavo.
Čez nekaj časa smo spet igrali skupaj in tekma se je odvila čisto drugače. Čeprav smo spet izgubili, smo igrali z močnim pozitivnim duhom v sebi. Igrali smo zase, svojo bitko, neobremenjeni z rezultatom, se veselili vsakega našega gola, vsake lepe poteze.
Živimo v svetu, ki nas v obremenjeno zaradi zmag, kar je narobe. Zmaga je le kratek blisk ekstaze, veselja, sreče, ki pa hitro mine. Prepogosto zmagujemo zaradi drugih, v iskanju družbene potrditve. Ker pa nam to zmeraj ne uspe, nas ne osrečuje. Zares bi se morali več posvečati načinu igre v življenju in ne načinu zmage, saj le-te so kratkotrajne in nepomembne proti tistemu, kar ostane. In kar ostane, smo mi sami. Karkoli že počnemo, moramo početi zase, za lastno veselje in integriteto. Če to pomeni, da bomo na koncu izgubili, se ne smemo ustrašiti. In Pirati se ne bojimo porazov.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
