Zgodbice, ki trdijo, da se je stranka razvila iz racije proti Piratskemu zalivu, pa kljub temu vsebujejo zrno modrosti. Če dogodke postavimo v časovno sosledje, postane jasno, da so starejši dogodki potencialni razlogi za kasnejše.
A postavitev reči na časovno premico in iskanje časovne bližine v njihovem sosledju ni dovolj. Ne smemo poiskati zgolj enega dogodka in trditi, da se je iz njega čez dva dni rodilo novo globalno politično gibanje. Za nastanek česa takega so potrebni meseci in meseci razmišljanja in načrtovanja. Ko pa je razmišljanja dovolj, lahko samo utelesitev sproži tovrstni dogodek. In to se je tudi zgodilo.
Piratska stranka se je razvila iz treh ločenih dogodkov (le eden od njih se odraža v imenu). Vsi so se zgodili leta 2005.
Prvi dogodek je bil boj proti patentom programske opreme v Evropskem parlamentu, kjer so korporacije poskušale kupiti monopolne zakone, s katerimi bi uničile inovativna start-up podjetja, ki so ogrožala utečeno stanje. Čeprav je glasovanje julija 2005 odločilo proti lobiju patentov programske opreme, pa je bila razlika v številu glasov za in proti zelo majhna. Ta boj je izčrpal sredstva evropskih aktivistov, zato sem začel razmišljati, ali nismo tokrat imeli zgolj sreče. Razmišljal sem, da gotovo obstaja boljši način za dosego naših ciljev, boljši način za zagotovitev razmer, v katerih inovativnosti ne bodo ovirali gigantski fosili, ki za tržno prevlado raje posežejo po odvetnikih kot po inženirjih.
Drugi dogodek je bila kriminalizacija kršitev avtorskopravnega monopola s snemanjem s spleta na Švedskem poleti leta 2005. Uporabnike, ki so delili datoteke – takrat jih je bilo okoli 1,2 milijona – so z združenimi močmi demonizirali politiki na višjih položajih in predstavniki avtorskopravne industrije. Kot običajno so diskriminirali proti neodvisnim umetnikom, ki so bili odvisni od novih načinov distribucije. Snemanje s spleta naj bi postalo nezakonito, razen če je izvor datotek “zakonita kopija”. Kako bi naj na Piratskem zalivu preverili zakonitost kopije? Nemogoče. To je praktično ubilo neodvisno in alternativno umetnost ter ju potisnilo nazaj v roke starih distribucijskih monopolov. To torej ni bil napad zgolj na spletni način življenja, ampak tudi na naslednjo generacijo umetnikov.
Omembe vredno je, da se ti višji politiki niti malo niso zavedali, da vsi govorijo o poostritvi monopola avtorskih pravic. Na fakultetah, ob kavah v službi, celo ob večerjah doma. To dogajanje je bilo pomembno za vse, razen za politike, ki se te splošne pomembnosti za ljudi niti niso zavedali.
To mi je dalo misliti – enačba za novo politično stranko se je izšla. Že v primeru, da je vsak peti pripadnik omrežne generacije sit tega, da politiki in monopolne organizacije kriminalizirajo njegov življenjski slog in njega samega, bo nova stranka prišla v parlament. Za to bi potrebovala 225.000 glasov. To bi prisililo politike, da prisluhnejo. S to zamislijo sem se poigraval jeseni 2005 in zdelo se mi je, da se dejansko lahko izide. Matematika ne laže. Glasovi so navsezadnje zgolj kvantiteta in ne kvaliteta.
A tretji dogodek, katalizator potrebne jeze in energije, da se je zadeva dejansko začela odvijati, je bil nekaj drugega in ne avtorskopravni in patentni monopol. Ta dogodek je jasno viden na časovnem traku. Piratpartiet.se – domena prve piratske stranke – je bila registrirana 16. decembra 2005. Kaj se je dogajalo v dneh tik pred tem? Odgovor se skriva v zapisnikih glasovanj Evropskega parlamenta.
Dva dni prej, zjutraj 14. decembra 2005, je Evropski parlament sprejel Direktivo o hrambi podatkov. To je bil poglavitni neposredni sprožilec za oblikovanje Piratske stranke pol leta po prvem razmisleku o možnostih za njen nastanek.
Eden vodilnih ljudi, ki so proizvedli Direktivo o hrambi podatkov, je bil Šved Thomas Bodström, ki je tudi glasno izražal svojo podporo poostritvi avtorskopravnih monopolov poleti leta 2005. Bil je tako močna gonilna sila represivne zakonodaje na vseh področjih, da so švedski blogerji začeli uporabljati izraz Bodströmova družba namesto družba velikega brata.
V večini prvih intervjujev sem poskušal razložiti, da hramba podatkov – sprememba zakonitosti beleženja vseh komunikacij iz prepovedano na obvezno – sega veliko dlje od metod, ki jih je kadarkoli uporabljala vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi. Hkrati sem ljudi poskušal osvestiti o tem, kako hitro se stanje spreminja. Takrat me niso jemali resno (“Mi smo zahod, mi tega ne počnemo!”), a danes, šest let kasneje, vse več ljudi sprevidi. Prvi osnutek programa stranke je vključeval celo posebni del posebej za G. Bodströma:
Thomas Bodström je dobil svoj posebni odsek v programu stranke. Ker se je izkazal za grožnjo civilnim svoboščinam, se bomo zavzemali za to, da ta človek ne bo dobil nobenega javnega dela, razen prodaje sendvičev pred parlamentom. To utemeljujemo z dejstvom, da v taki vlogi vsaj ne more povzročati škode.
To nam je do takrat priskrbelo nekaj medijske pozornosti. Kar pa je pomembneje, to vam pove nekaj o stališčih Piratske stranke.
Upoštevajoč te tri dejavnike, ki so povzročili naš nastanek, ni nič čudnega, da so trije stebri Švedske piratske stranke bili – in še zmeraj so – zasebnost, kultura in znanje.
Stranka je uradno začela z delovanjem 1. januarja 2006 ob 20.30 po srednjeevropskem času. Racija proti Piratskemu zalivu je sledila dan manj kot pet mesecev kasneje, ko je infrastruktura stranke bila že utečena.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
