Po ocenah Ministrstva za finance naj bi letošnji javnofinančni primanjkljaj znašal 4,2 milijarde evrov.¹ Državni zbor je tudi potrdil rebalans proračuna, prilagojenega tej napovedi.²
Če se bodo napovedi v takšnem obsegu tudi uresničile, kar je sicer odvisno od morebitnih nadaljnjih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa, bo šlo za drugi najvišji primanjkljaj v zgodovini samostojne države. Prekašalo ga bo zgolj leto 2013; leto krpanja bančne luknje.
Predviden primanjkljaj je posledica nižjih davčnih prilivov ter dodatnih izdatkov v sklopu protikoronskih paketov.
Vlada seveda ni kriva za prvoten pojav epidemije, ki je botrovala takšnemu stanju javnih financ, je pa odgovorna za ukrepe, ki jih je sprejela za njeno obvladovanje ter militev ekonomskih in družbenih posledic.
Vlada se je na epidemijo odzvala s posnemanjem drugih evropskih držav z nekaj odstopanji, saj se je ukrepe pripravljalo zamudno.³ V obsežne zakone, namenjene reševanju kriznih razmer, je okoljski minister dodajal člene, s katerimi je želel obračunati z okoljevarstvenimi organizacijami in zaobiti evropsko gradbeno zakonodajo.⁴ Veliko je bilo tudi nejasnosti in slabo izdelanih zakonskih podlag za nekatere ukrepe, na primer za poroštveno shemo ,katera še vedno ni zares zaživela,⁵ in aplikacijo za sledenje okužbam.⁶ Vse to je po nepotrebnem podaljševalo debate in preusmerjalo pozornost javnosti od ukrepov za pomoč ljudem in gospodarstvu.
K primanjkljaju pa so dodatno prispevale tudi za vsaj 50 milijonov evrov preplačane dobave zaščitnih sredstev.⁷
Povečanje državne potrošnje je sicer v času gospodarske recesije nujno potrebno, kar je prepoznala tudi Evropska komisija, ki je za razliko od pristopa h krizi 2008, ko se je skoraj izključno reševalo zgolj bankirje in vsiljevalo varčevalne ukrepe prebivalstvu, tokrat države pozvala k direktni intervenciji v gospodarstvo.⁸ A ves izposojen denar bomo v prihodnje morali vračati, zato je še kako pomembno, da so vsi epidemiološki ter ekonomski ukrepi smiselni in uravnoteženi ter da se njihovo dejansko učinkovitost spremlja neprestano.
Glede na izjave vladnih predstavnikov naj bi se reševanja ekonomskih posledic epidemije zares pričeli lotevati šele v letu 2021.⁹ A saniranje škode, namesto da bi jo vnaprej preprečevali, je za državljane mnogo bolj škodljivo. Z na začetku leta izposojenimi petimi milijardami evrov bi morali pogumno ukrepati in sicer z direktno pomočjo malim in srednje velikim podjetjem z neposrednim kritjem tekočih stroškov ter z direktnimi nakazili državljanom – kriznim temeljnim dohodkom, predlog katerega smo junija Vladi tudi poslali.¹⁰
Naslednje leto bodo na voljo sredstva iz sklada za okrevanje EU, a ta niti približno ni, kar bi lahko bil. Ko sredstva razdelimo na štiriletno obdobje kljub na prvi pogled veličastnemu znesku 750 milijard, predstavljajo fiskalno injekcijo, manjšo od 1% letnega BDP Evropske unije. To je ob napovedih 8,3% padca BDP na nivoju EU¹¹ premalo in bo zaradi obstoječih fiskalnih pravil skoraj zagotovo vodilo v varčevalne ukrepe.¹²
Vlada pa namesto vključitve širšega kroga deležnikov in javnosti pri oblikovanju dolgoročne nacionalne strategije razvoja in razvojnih prioritet, s katerimi bi se načrtovala kar se da najbolj učinkovita poraba evropskih sredstev, ki bo hkrati služila interesom vseh državljanov, predloge za izvedbo projektov nabira po principu “od spodaj navzgor”, če ti bežno ustrezajo dogovorjenim smernicam EU. Do zdaj naj bi se nabralo za vsaj 20 milijard projektov, ti pa bodo na koncu najverjetneje izbrani glede na parcialne interese vlade in na moč, ki jih na njeno odločanje imajo predlagatelji.¹³
Izvesti se da pogumne in bolj konkretne ukrepe tako, da bodo Slovenijo rešili pred farsično ponovitvijo ZUJF-a. Vlada bi nujno morala pripraviti novo razvojno strategijo.
¹⁰ prt.si/KTD2
