Osebno mi gre kompliciranje in neprestano prerekanje okoli teh vprašanj že pošteno na jetra.
Ena in druga stran pišeta elaborate o razlogih pro et contra, ena in druga stran se ne moreta popolnoma otresti ideološkega stališča, obe strani trdita, da zastopata najbolj razumno stališče, pri čemer obe strani pogrneta pri najbolj osnovnem vprašanju, ki je pravzaprav tako preprosto, da bi ga, kljub mojemu odporu do uporabe te besedne zveze, lahko označili že kar za »zdravo kmečko pamet«.
Kar bi se ljudje – zagovorniki in nasprotniki privatizacije – morali vprašati, preden začnejo iskati bakle in vile, je preprosto:
»Ali se nam to splača?«
Niti najbolj zagrizen komunist, niti najbolj skrajen neoliberalec ne bi prodajal svoje lastnine pod ceno, dokler se mu ne bi šlo za preživetje. Ne glede na to, ali gre za hišo, avto, ali zbirko znamk, cena je eno najbolj ključnih in običajno prvih vprašanj, ki si jih zastavimo, ko razmišljamo o prodaji svoje lastnine.
Težava (ne)privatizacije, kot jo vidim jaz osebno, ni v tem, ali bomo zadeve prodali ali ne. Niti v tem, ali bomo prodali infrastrukturo ali ne …
Težava je v tem, da se prerekamo okoli vsega drugega, samo okoli tega ne, ali se nam privatizacija splača.
Vse ima svojo ceno, za katero se splača nekaj prodati. Da, tudi t. i. infrastrukturna podjetja. Je pa to cena, ki ustrezno odtehta oz. omogoči nadomestitev prodanega. Da, tudi Telekom z vsemi kabli vred lahko prodamo če:
- imamo izdelano strategijo za nadomestitev za državno varnost ključne infrastrukture in rednega letnega dobička ter vlaganje v dobičkonosne povezane in nepovezane projekte (kar nikakor ne vključuje krpanja proračunskih lukenj) v razumnem roku, in
- s prodajo dobimo dovolj sredstev za izvedbo strategije iz točke a.
Če gledamo na stvar z vidika socialne države, je odločitev preprosta – za vzdrževanje socialne države potrebujemo sredstva. Sredstva prinašajo dobičkonosna podjetja v državni lasti ter davki nastavljeni na optimalno višino, ki zagotavlja največji mogoči izplen ob najmanjši mogoči obremenitvi gospodarstva.
Če gledamo na stvar z vidika dobičkonosnega gospodarstva, je odločitev preprosta – dobičkonosnih podjetij se ne prodaja pod ceno, samo zato, ker nekdo dá ponudbo. Karkoli drugega je preprosto »bad business«. Realna vrednost je tista, o kateri se sporazumeta tako kupec kot prodajalec, in dokler nas nihče ne more prisiliti, da pristanemo na zase škodljivo ponudbo, ni razloga, da bi tako ponudbo prostovoljno sprejeli.
Osebno sem mnenja, da bi državna podjetja v zasebni lasti delovala bolj učinkovito. Nasprotovati tej trditvi je kratko in malo smešno. A naloga države ni zgolj učinkovitost za vsako ceno, temveč v negotovem gospodarskem ozračju tudi skrb za tiste državljane, ki morda niso podjetniški tip človeka ali top-strokovnjaki v svoji panogi, ki dnevno prejemajo ponudbe za službe z vsega sveta.
Državno podjetje, ki posluje na pozitivni ničli (brez proračunskih sredstev, seveda) in zaposluje ljudi je pod črto bonus, saj efektivno državi prinaša dobiček v višini socialnih transferjev, ki bi jih sicer morala izplačevati brezposelnim delavcem tega podjetja. Tudi če gre za podjetje, ki deluje zelo neoptimalno in zaposluje »preveč« ljudi, to samo po sebi ni problem, saj po sami kapitalistični teoriji ljudem zagotavlja sredstva, ki jih lahko nato vlagajo v tržni cikel, ki spodbuja gospodarstvo. Če tako podjetje prinese še težke milijone dobička, pa argument »zasebni lastniki so boljši lastniki« nikakor ne zadostuje za prodajo, če tudi iztržen mošnjiček ne zadostuje za nadomestitev vseh »bonusov«, ki jih je to podjetje prinašalo.
Vsak, ki je bral moje bloge in ki me pozna, ve, da se osebno označujem za socialnega kapitalista. Navijam za »sweet-spot« davčne obremenitve, debirokratizacijo gospodarstva, socialno varnost in prožnost trga dela, kar so štirje stebri, ki po mojem mnenju držijo streho uspešnega gospodarstva, saj njih uspešna izvedba in kombinacija praktično onemogoča molzenje tako ljudi kot podjetij, omogoča preživetje tudi tistim, ki so začasno nezaposleni, hkrati pa nikakor ne zavira oz. zatira poslovne uspešnosti kogarkoli.
Tako mi moj dragi možgan preprosto ne dopušča, da bi kar na splošno podpiral privatizacijo. Če pa kdo ponudi ček z dovolj ničlami, da bomo z njimi lahko trajno in v celoti preprečili ali izravnali vse negativne posledice prodaje zadevnega podjetja, za kar bomo že imeli izdelan podroben in obvezujoč načrt, bom v prvi vrsti navijačev za privatizacijo. Kot zmeraj je tudi pri tej zadevi moja mantra: »Razum, ne ideologija!«
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
