Korupcija v politiki je stalnica vseh političnih sistemov. Imuna ni nobena država in noben sistem. To seveda ne pomeni, da je korupcija sprejemljiva in da jo moramo tolerirati. Bolj kot dejstvo, da korupcija obstaja, je pomembno, v kolikšni meri je prisotna. Mednarodni indeks korupcije države razvršča na lestvici od nič do sto. Oceno nič dobijo najbolj koruptivne države, oceno 100 najmanj koruptivne države. V letu 2012 so po podatkih Transparency International najmanj koruptivne države, ki zasedajo vrh lestvice: Nova Zelandija, Danska in Finska. Nemčija zaseda 13. mesto, Velika Britanija 17. in Združene države Amerike 18. mesto. Slovenija na lestvici zaseda 37. mesto z 61. točkami ocenjene korupcije. Ob tem je zaskrbljujoče, da je v zadnjem letu Slovenija na lestvici padla za dve mesti.
Za majhne države, kot je Slovenija, je značilno, da je dobršen del korupcije povezan s politiko. Kot po pravilu se korupcija pojavlja pri vseh poslih, kjer se obračajo večje količine denarja. Pri tem denar večinoma izvira iz bančnih posojil ali javnih sredstev. Tovrstna korupcija poteka dogovorno med politiko in prijateljskimi podjetji. Še večji problem je sistemska korupcija. Ta je je ponavadi skrbno načrtovana in vgrajena v zakonodajo v obliki slabih ali dvoumnih zakonskih določb.
Nobena skrivnost ni, da v preteklosti ni bilo mogoče dobiti ugodnih bančnih posojil brez dobrih političnih poznanstev. V času gospodarskega razcveta je bilo na tak način podeljenih za nekaj milijard posojil, in to brez ustreznih zavarovanj. Kolikšen del tega denarja se je prelil v korupcijo, lahko le ugibamo. V obliki slabih terjatev in večmilijardne finančne luknje se je z gospodarsko krizo pokazala vsa beda tovrstnega početja. Dokapitalizacija ali tako imenovana slaba banka in s tem posledično državni odkup terjatev od poslovnih bank je neupravičeno darilo špekulantom. V slabi banki bo koncentracija podatkov o slabih terjatvah dostopna le omejenemu krogu ljudi znotraj političnih elit, kar bo še dodatno okrepilo njihovo moč.
Drugi vir korupcije so javna naročila. Država je v času konjukture v letu 2007, po podatkih iz Statističnega poročila o oddanih javnih naročilih v letu 2007 Ministrstva za finance, z javnimi naročili po odprtem postopku, oddala dobre 1,3 milijarde evrov brez DDV-ja. Po odprtem postopku je oddala 51,47 % vseh naročil. Skupaj je država v letu 2007 oddala za dobre 4 milijarde evrov javnih naročil. Iz zadnjega dostopnega statističnega poročila za leto 2009 je razvidno, da je država z javnimi naročili po odprtem postopku oddala dobrih 1,3 milijarde evrov brez DDV-ja oziroma da je na tak način oddala 65,76 % vseh naročil. Skupaj je država v letu 2009 oddala za dobri 2 milijardi evrov javnih naročil. Iz statističnih poročil je tudi razvidno, da so največji prihranki javnih sredstev, upoštevajoč razliko med načrtovanimi in dejansko porabljenimi sredstvi, pri odprtih postopkih javnih naročil, ki tudi drugače veljajo za najmanj koruptivne.
Tudi v primeru javnih naročil poteka korupcija prek poslov, ki jih dobijo prijateljska podjetja. Naročniki prilagajajo razpisne pogoje enemu samemu ponudniku, večja naročila nezakonito razdelijo na več manjših in jih oddajo brez javnega razpisa, o razpisih obveščajo le prijateljska podjetja, neizbranim ponudnikom otežujejo ali onemogočajo vpogled v ponudbe konkurentov, prirejajo ali ponarejajo posamezne listine in drugo. Niso tudi osamljeni primeri, ko se več ponudnikov med seboj in z naročnikom dogovori o oddaji ponudb, tako da se dobi vtis, da je naročnik dobil več neodvisnih ponudb. Zaradi vsega naštetega so cene, ki jih dosegajo ponudniki, višje, kot bi jih bilo v normalnih razmerah mogoče doseči na trgu. Ravno ta razlika predstavlja vir sredstev za korupcijo. V preteklosti so bili korupciji podvrženi samo večji posli. Zaradi zmanjšanega priliva korupcijskih sredstev iz bank in znižanja proračunskih sredstev so tudi naročila manjše vrednosti postala tarča korupcije. Tudi to je lahko eden od razlogov za zdrs Slovenije na lestvici korupcije za dve mesti.
Dobičkonosnost politike kot posledica politične korupcije je v povezavi s splošno družbeno sprejemljivostjo tovrstnega početja največja grožnja demokracije. V Sloveniji smo tudi po zaslugi krize prišli do točke, ko se je ljudem začelo tovrstno početje vse bolj upirati. Zavedati smo se začeli, da politična korupcija ne povzroča zgolj velike materialne škode, temveč vodi v popolni moralni razkroj družbe. Ključ ponovne demokratizacije Slovenije je v prekinitvi vseh koruptivnih finančnih tokov, ki tečejo v smeri političnih elit.
Nujni so ukrepi na področju javnih naročil:
Zagotoviti je potrebno popolno transparentnost javnih naročil, tako da se obveže vsa ministrstva, občine in druge, ki poslujejo z javnimi sredstvi, da na svojih spletnih portalih sproti in brez omejitve objavljajo vso dokumentacijo v zvezi s pripravo javnih naročil ter vse prispele ponudbe in odločitve o izboru najugodnejših ponudnikov.
Nadgraditi je potrebno aplikacijo Supervizor, da bo vsebovala vse podatke o javnih naročilih in povezave do celotne dokumentacije v zvezi z javnimi naročili.
V aplikacijo Supervizor je potrebno vključiti vse podatke o naročilih, donacijah in drugih finančnih transakcijah podjetij v večinski državni lasti.
Potrebno je ustanoviti neodvisno komisijo, sestavljeno iz predstavnikov civilne družbe, ki bo imela vpogled v javna naročila, pri katerih so postopki skladno z zakoni tajni.
Za izvedbo postopkov javnih naročil je potrebno pooblastiti odgovorne strokovne delavce, ki naj prevzamejo vso kazensko in odškodninsko odgovornost za zakonitost postopkov. Poenostaviti je potrebno postopke nadzora računskega sodišča. Vse funkcionarje (ministre, državne sekretarje) in vodje različnih služb je potrebno v celoti izključiti iz postopkov javnih naročil.
Ključno vlogo pri zaustavitvi koruptivnih finančnih tokov mora odigrati Internet. Ne zgolj kot medij za osveščanje ljudi, da prepoznajo tovrstna početja, temveč kot medij za neposredni nadzor nad vsemi postopki javnih naročil. Tudi v tej luči so enakopravna dostopnost, odprtost in svoboda Interneta še kako pomembni.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
