V prihodnjih nekaj letih nam, v kolikor ne pride do vseevropske solidarnosti in vzajemnosti pri reševanju visokih državnih dolgov, ki se državam evropskega juga in Sloveniji z vsako gospodarsko krizo vedno bolj kopičijo, grozi razpad evra.
Slovenski vladi gre pohvala, da se je skupaj z osmimi članicami evroobmočja zavzemala za izdajo skupnih evroobveznic, s čimer bi dolg solidarno prerazporedili na evrocono kot celoto in vsem državam zagotovili nizke obrestne mere za reševanje krize.
Nemčija, Avstrija in Nizozemska so poskus kljub široki podpori evropskih institucij blokirale in ga na sestankih evroskupine tudi uspešno spodkopavale.
Da gre pri nemškem vztrajanju pri individualnem reševanju zadolženosti držav, zgolj za branjenje interesov lastnih bank, ki na visokih obrestih španskih, italijanskih, grških in naših obveznic mastno služijo, je bilo jasno že med zadnjo bančno krizo.
Proračunski primanjkljaj zaradi zadolževanja za reševanje ekonomskih posledic virusa bo v nekaterih članicah evrocone presegal 10% BDP, pri nas pa bo zagotovo presegel 7%. Delež našega skupnega dolga bo narasel na 82%, kar je nad kriterijem Maastrichtske konvencije, ki postavlja mejo na 60%.
Iz Bruslja bodo zato po začetku gospodarskega okrevanja najverjetneje ponovno prišle zahteve po varčevalnih ukrepih in privatizacijah, nad nami pa bo morda znova bdela grožnja trojke.
Razočarani smo, da je podpora skupnim evroobveznicam ob pritisku severnih držav nenadoma skopnela. Gre za rešitev, ki bi olajšala reševanje krize in dodatno utrdila povezanost Evropske Unije, zato vlada ne bi smela popustiti, temveč neomajno vztrajati pri zahtevi po skupnih obveznicah.
