Evropski voditelji so po štirih dneh pogajanj navsezadnje dosegli dogovor o sedemletnem proračunu in skladu za okrevanje po pandemiji.
Po pričakovanjih je “varčni četverici” uspelo izsiliti zmanjšanje količine nepovratnih sredstev sklada iz prvotno predlaganih 500 na 360 milijard. Sklad za okrevanje bo tako sestavljen iz 390 milijard posojil in 360 milijard nepovratnih sredstev.¹
Kljub veličastnim napovedim pogajalcev o združeni in enotni Evropi, ki je končno dosegla neko vrsto solidarnega dogovora, je ta še vedno daleč od tistega, kar bi lahko bil.
Vrela kaša, okoli katere se kot mački smukajo evropski voditelji, je povratek zahtev iz Fiskalnega sporazuma, sprejetega leta 2012, ki članicam nalaga uravnoteženje javnih financ, ali drugače povedano – zategovanje pasu.² To se bo zgodilo takoj, ko bo izrednih razmer konec.³
Slovenija bo, v kolikor se bomo želeli izogniti novemu ZUJF, morala vlagati predvsem v razvoj in to v dovolj velikem obsegu, da bodo investicije lahko nato dovolj pognale rast BDP in prihodkov državne blagajne, da se bo razmerje javnofinančnega primanjkljaja in BDP zmanjšalo pod dovoljeno mejo.
Kakšen bo izpad javnih financ v primerjavi z BDP, je odvisno predvsem od samega padca BDP (napovedi se gibljejo med 7,6-15% in so odvisne predvsem od vladnih ukrepov in dodatnih ukrepov za zajezitev epidemije)⁴ in pa od rasti brezposelnosti, ki lahko državni proračun hitro potisne globoko v rdeče številke zaradi izpada dohodninskega davka na eni, ter rasti stroškov nadomestil za brezposelnost na drugi strani.
V primeru bolj pesimističnega scenarija visoke brezposelnosti se bodo močno povečali prav socialni transferji in nadomestila za brezposelnost, ki bodo v primeru novega ZUJF prvi na udaru. Še en vir možnega visokega izpada bi lahko bila slabo alocirana državna poroštva, ki po štirih mesecih od sprejetja v drugem protikoronskem paketu še vedno ne delujejo in bodo, v kolikor sploh stopijo v veljavo, na voljo šele finančno že precej izstradanemu gospodarstvu. V primeru slabe porazdelitve, primerljive s tisto iz leta 2009, bi lahko finančna izguba za državo iz tega naslova bila celo do 400 milijonov evrov.⁵
Slovensko gospodarstvo je preteklo krizo sicer prebrodilo bolje od nekaterih drugih držav EU. Zato smo na nastale razmere kljub zgoraj omenjenim pesimističnim napovedim še vedno mnogo bolje pripravljeni od nekaterih drugih držav (Grčija, Španija, Italija). Tem državam je skupno tudi to, da jih je močno prizadel izpad turizma zaradi zajezitvenih ukrepov.⁶ Kako bodo Grki reagirali na morebitne dodatne ostre reze po več letih katastrofalnih razmer, ki jim jih je prineslo preteklo varčevanja, si lahko le s težavo predstavljamo.
Zaradi tega je bila tako pomembna ideja skupnih Evroobveznic, saj bi se z njimi dolg držav mutualiziral, kar bi ublažilo potrebe po rezih, hkrati pa prezadolženim državam omogočil maneverski prostor, da s svežim denarjem povečajo obseg investicij in razvoja, ter nadoknadijo izgubljeno desetletje ekonomske stagnacije.⁷ Reševalni sklad v obliki posojil ima ravno nasprotni učinek. Skupne evropske obveznice bi hkrati predstavljale konkurenco obveznicam ZDA, saj bi z njimi lahko okrepili položaj EU v boju, ki poteka na svetovnih kapitalskih trgih.⁸
Sklad za okrevanje tako niti približno ni tisto, kar bi lahko bil. Prav tako pa sredstva kljub na prvi pogled megalomanskim številkam, ko jih razdelimo na štiriletno obdobje, predstavljajo fiskalno injekcijo manjšo od 1% letnega BDP Evropske Unije. To je ob napovedih 8,3% padca BDP na nivoju EU⁹ premalo in bo skoraj zagotovo vodilo v varčevalne ukrepe.
Od vlade zato pričakujemo bolj konkretne in pogumne ukrepe za preprečitev visokega upada BDP in rasti brezposelnosti v letu 2020 ter dobro naravnan razvojno-investicijski program, ki bo sredstva iz reševalnega sklada razporedil tako, da bo Slovenijo rešil pred potrebo po novem ZUJF.
