Ker že od same ustanovitve evrocone, ta nikoli ni bila načrtovana kot skupina, ki bi ob monetarni, predstavljala tudi fiskalno, še manj pa socialno unijo.
Sistem, v katerem imajo države zgolj isto valuto brez uravnalnih mehanizmov, je na dolgi rok obsojen na propad: države, ki beležijo zunanjetrgovinski primanjkljaj v trgovini z drugimi državami monetarne unije, začnejo vse bolj zaostajati v rasti, v kolikor se denar ne vrača nazaj v obliki investicij iz tujine, kot tudi v obliki razvojne pomoči in socialnih korektivov. Ne gre spregledati, da takšni mehanizmi že delujejo v okviru posameznih držav. Nekdanja Zahodna Nemčija že ves čas združitve finančno podpira nekdanjo Vzhodno Nemčijo.
Gre za problem, ki ga je John Maynard Keynes izpostavil že leta 1944 na Bretton Woods konferenci, ko je prvič predlagal vzpostavitev sistema svetovne valute, ki bi razlike v zunanji trgovini uravnaval z medsebojnimi posojili držav. Vendar so njegove ideje bile zavrnjene, s konvencijo pa smo takrat dobili zgolj ameriški dolar kot svetovno valuto, ter temelje za ustanovitev Svetovne banke.
Omenjene razlike v zunanjetrgovinskih bilancah v času konjunkture niso politično problematične, saj vse države beležijo gospodarsko rast. Razlike postanejo zares očitne šele, ko pride do večjih gospodarskih šokov, kot je bila finančna kriza 2008, ali pa trenutna kriza zaradi epidemije koronavirusa.
Zaradi višje cene zadolževanja in večletne podhranjenosti vlaganj se v takšnih državah gospodarska škoda zaradi nenadnih šokov še toliko bolj poveča. Upad BDP zaradi odlivanja denarja v tujino zavre gospodarsko okrevanje, medtem ko je okrevanje v državah z zunanjetrgovinskim presežkom pospešeno na njihov račun.
Z vsako naslednjo krizo se tako razlike med evropskimi državami povečujejo, monetarna unija pa je vedno bolj ogrožena in vse bližje svojemu propadu.
Nemčija in nekatere druge države krivdo za povečevanje razlik valijo na slab finančni sistem držav evropskega juga, brez omembe deleža krivde, ki jo za to nestabilnost nosijo tudi same. Zaradi enotne valute imajo države, kot so Nemčija, Nizozemska in Avstrija zagotovljeno konkurenčnost na trgu, ki jo v primeru nacionalnih valut ne bi imele, saj bi bili njihovi izdelki preprosto predragi.
Nemci, Avstrijci in Nizozemci se bodo počasi morali začeti zavedati, da bo, v kolikor si Španci, Grki in Italijani ne bodo več mogli privoščiti kupovanja nemških avtomobilov, to pomenilo katastrofo tudi za njihova gospodarstva.
Postavlja se vprašanje, ali bo skoraj polovica držav evrocone sploh še želela sodelovati v takšni uniji po koncu trenutne krize. Odločitev o izdaji skupnih evrskih obveznic in splošnoevropski solidarnosti je prelomen korak za usodo evrocone, ki bo odločil prihodnost njenega obstoja.
