Pozivi gospodarstva državi za pomoč pri premagovanju posledic epidemije ponovno odpirajo vprašanje kako zagotoviti finančna sredstva za takšno pomoč. Država ima na voljo dve možnosti. Prva je, da pomoč podjetjem zagotovi v okviru monetarne politike neposredno iz primarne emisije denarja, povedano po domače s tiskanjem novega denarja. Druga možnost je, da jo financira iz fiskalne politike, t. j. z denarjem zbranim v proračunu. Glede na stanje proračuna, vsaj v večini držav, denarja ni na voljo, zato se mora država zadolžiti. Možnosti, da bi se zadolžila pri Evropski centralni banki nima, tako da ji ostane zgolj zadolževanje pri komercialnih bankah. Ne glede na obliko pomoči se moramo zavedati, da gre v vseh primerih za neke vrste posojila, ki ga mora na koncu nekdo vrniti. Kdo ga bo vrnil in na kakšen način pa je odvisno od številnih okoliščin in seveda vrste ukrepa.
Slovenija, kot članica Evroobmočja nima možnosti zagotavljanja svežih finančnih sredstev podjetjem prek monetarne politike s tiskanjem svežega denarja, saj le tega tiskajo v Bruslju. Takšen način pomoči si lahko privoščijo zgolj države z lastnim denarjem. Prednost tega ukrepa je, da se tovrstno »posojilo« poplača prek inflacije, tako da tisti, ki imajo več tudi več prispevajo. Inflacija po eni strani zniža standard vsem, po drugi pa povečuje konkurenčnost države navzven, kar pomaga pri okrevanju njenega gospodarstva. Kot rečeno: Slovenija te možnosti nima. Razen, če se za takšen način pomoči dogovorijo vse članice Evroobmočja, kar pa glede na nasprotovanja posameznih članic seveda ni verjetno.
Slovenija lahko pomaga gospodarstvu edino prek vzvodov fiskalne politike tako, da denar zagotovi iz proračuna, predvsem z zadolževanjem. Ob tem se odpirata dve vprašanji. Prvo, po kolikšni obrestni meri se lahko zadolži, to je kako ugodno lahko dobi posojilo in drugo, kako bo v prihodnje lahko vrnila izposojen denar. Naj za primer navedem, da je prvi tako imenovani Proti-korona zakon “težak” tri milijarde evrov, kar pomeni, da je država vsakega od nas zadolžila za okoli 1500 Evrov brez upoštevanja obresti. Koliko nas bo zadolžila z drugim Proti-korona zakonom, s katerim namerava zagotoviti denar za pomoč gospodarstvu, še ne vemo.
Pošteno bi bilo, da breme vračila pomoči gospodarstvu pade sorazmerno na prejemnike pomoči glede na višino prejetih sredstev, kar pa v praksi seveda ni mogoče zagotoviti. Izkušnje kažejo, da se breme vračila denarja vedno nesorazmerno porazdeli in ga večina pade na ljudi. Pri tem je potrebno spomniti na pobudo gospodarstva po znižanju stroškov dela, in s tem nižjih prilivov v državni proračun. To pobudo v luči sedanje krize lahko vidimo kot prelaganje bremena vračila kreditov na državo in s tem posredno na vse prebivalce. Od razbremenitve stroškov dela bodo imeli korist le podjetniki.
Osebno se zavedam, da so stroški dela previsoki, hočem pa poudariti, da tako imenovane strukturne reforme ne morejo biti le delne, to je v tistem delu, ki ustreza gospodarstvu, temveč morajo biti nujno celovite. Čim prej potrebujemo celovito reformo davčne politike.
Pandemija je v bistvu razgalila kritično napako sedanjega ekonomskega modela. Tudi regulacija trga zaradi togosti in nasprotujočih si interesov v tem primeru popolnoma odpove. Globalizacija in optimizacija dela in stroškov zagotavlja vzdrževanje rasti gospodarstva in s tem profitov, po drugi strani pa zmanjšuje sposobnost držav za ukrepanje, saj si le-te še niso opomogle in so po zadnji gospodarski krizi še vedno močno zadolžene. Na mestu je vprašanje kaj bi se zgodilo, če bi do epidemije prišlo nekaj let nazaj, ali celo v času prejšnje krize. Model strogega varčevanja v času takratne krize, ki ga je izvajala tako imenovana Trojka bi, če ga ne bi takoj opustili,povzročil katastrofo. Ker bi se s tem razblinil mit, da gre za edini možen model reševanja krize, ga sigurno ne bi opustili in bi raje tvegali katastrofo.
Kaj se lahko iz tega naučimo?
Predvsem to, da moramo zelo hitro sprejeti odločitev, kako v prihodnje obvladati krize kot je sedanja. Obstajata seveda dve možnosti. Prva je, da se ponovno okrepi moč države in s tem njena sposobnost obvladovanja kriz, za kar pa bomo vsi morali zagotoviti več denarja. S tem se bo mit o vitki državi dokončno razblinil, saj potrebujemo močno in učinkovito državo. Ob tem se seveda odpre vprašanje davkov in financiranja države. Kar se mene tiče, se lahko namesto financiranja izključno prek davkov začnemo pogovarjati tudi o neposrednemu zaračunavanju državnih storitev na posameznih področjih. S tem bodo uporabniki vedeli, kaj plačujejo, država pa bo vedela, kolikšna je tržna vrednost njenih storitev, pri čemer bodo seveda morali biti pokriti vsi stroški. Druga možnost je, da se gospodarstvo samo pripravi na bodoče krize, na način, da samo poskrbi za delavce in ohranjanje podjetij ter ob krizah ne prosi države za pomoč. Druga možnost je seveda precej nerealna.
Čas je, da kot družba sprejmemo nekaj ključnih strateških odločitev, zavedajoč se vseh posledic. Zato je o tem potrebno čim prej odpreti široko in odprto razpravo, brez ideoloških omejitev.
Boštjan Tavčar
Podpredsednik stranke
