Kakšno vrednost ima zasebnost? Bi jo prodali za par centov, kot to počne Facebook in marsikatera druga korporacija, ali vam je zasebnost, tako kot Piratom, neprecenljiva? V kolikor za vas slednje drži, vam svetujemo, da pregledate vsa svoja družabna omrežja ter podatke, katere navajate na njih.
V javnost je namreč pricurljala novica, da Facebook že od leta 2015 prikriva zlorabo osebnih podatkov več kot 50 milijonov uporabnikov, ki jih je raziskovalec Aleksander Kogan, profesor psihologije na Univerzi v Cambridgeu, uporabil v svoji aplikaciji. Leta 2013 mu je uporabo osebnih podatkov za namene te aplikacije dovolilo okoli 265.000 ljudi, s temi pa je dosegal še do podatkov vseh njihovih prijateljev na Facebooku, kar je to omrežje dovoljevalo do leta 2015.
Kogan, ki je to sprva počel povsem v zasebne namene, ne v sklopu univerze, je nato podatke prodal podjetju Cambridge Analytica, kar je sicer v nasprotju s pravili Facebooka (ampak samo, če zato izve širša javnost, očitno.).
Po toči zvoniti je prepozno
Sicer se Facebook sedaj, ko podjetje beleži hude padce na borzi, mudi zanikati očitke o malomarnosti in slabi skrbi za osebne podatke svojih uporabnikov, saj Facebook zagotavlja, da je že leta 2015 bojda dobil zagotovila s strani Aleksandra Kogana, da so podatki uničeni, kajpak.
Kapital ne prizna spodobnosti, če nanjo ne uspe pripeti cenika. Podobno velja za našo zasebnost: zakaj se ne bi podjetje poslužilo dodatnega vira zaslužka, če se s podatki ne dela nič koristnega?
Pa jim vrnimo žogico: če imajo naši podatki ceno in s tem vrednost, naj zlorabljenim povrnejo škodo na dogovorjen in sorazmeren način. V kolikor jim zasebnost uporabnikov karkoli pomeni, bi bil tak korak najmanjša težava, morda celo samoumeven. Napake namreč na koncu dneva ogrožajo prav obstoj podjetja, toliko bolj, če ostanejo nepopravljene v očeh uporabnikov.
Kdo je odgovoren za našo zasebnost?
Tukaj mora poglavitno vlogo prevzeti politika in odgovorna ministrstva oziroma službe (za kar bi nam že hudičevo prav prišel neodvisen organ za informacijsko družbo), saj slepa vera v korporacije, ki, v lastno korist, le brezbrižno iščejo nove vire dohodkov, preprosto ni upravičena.
Nikakor pa niso za izdajo osebnih podatkov krive izključno tretje osebe, tudi sami moramo biti bolj skrbni, katere, kako, kje in zakaj podatke delimo na spletu. A tudi najbolj skrbna oseba ne more preprečiti zlorabe s strani družabnih omrežij, če podjetja, ki sedijo za temi omrežji, ne spoštujejo pravilnikov, ki naj bi veljali tako za njih kot tudi za uporabnike.
Popoln umik s takih omrežij je dandanes, ko hočeš nočeš krojijo velik del našega življenja, utopičen, saj jih ne uporabljamo zgolj fizične osebe, ampak tudi podjetja, državne ustanove, nenazadnje smo tukaj tudi Pirati. Tudi telefona nismo prenehali uporabljati, ko je javnost ugotovila, da ji prisluškujejo, ampak smo taka dejanja prepovedali oziroma zakonsko omejili. Zakaj bi bila družabna omrežja oziroma kar široki svetovni splet izjema, ko pride do spoštovanja zasebnosti posameznika, zaščite svobode in demokracije?
Pirati
