Pogosto sem postavljen pred vprašanje, kako na enostaven način razložiti, zakaj je varovanje zasebnosti tako pomembno. Pirati ga še posebej radi izpostavljamo, saj menimo, da je pravica do zasebnosti človekova pravica in je kot taka preprosto nedotakljiva. Tako jo v 35. členu tudi definira ustava Republike Slovenije, na kar se pogosto pozabi. Kot je Rok Andrée lepo povedal:
Naše telo in um smatramo za nekaj, o čemer lahko le mi odločamo. Nihče drug nima pravice v to posegati. Vprašanja kot kaj mi je všeč, katera punca mi je všeč, kaj rad jem, kaj znam, kam hodim, kaj rad delam, kje sem itd., so del posameznika in le posameznik sam ima pravico določiti koliko in kam se lahko širijo te informacije.
Vendar se danes v zasebnost grobo posega. Živimo v časih, ki po eni strani omogočajo enostavno zbiranje podatkov o posamezniki, hkrati se pa uporabnike spodbuja, da delijo svoje želje, hotenja, navade in zgodbe na različnih družabnih omrežjih, od forumov do facebookov, do nagradnih iger. Prav tako smo zaradi domnevne varnosti pod vedno večjim nadzorom in po nekaterih letališčih že uporabljajo skenerje, ki vas tako rekoč slečejo do nagega. Problem je, ker naši zasebni podatki postajajo tržno blago ali varnostno vprašanje.
Ampak k temu še pridemo. Ljudje pogosto rečejo: „Kakšna zasebnost, saj nimam kaj za skrivat!” Stvar je v tem, da imamo vsi nekaj takega, kar hočemo obdržati zase. Čisto vsak od nas ima nekaj „za skrivat”, del sebe, ki ga noče deliti z nikomer. Kot se je lepo izrazil Stavros Lambrinidis, sedaj bivši podpredsednik Evropskega parlamenta: „If you have nothing to hide, you don’t have a life!”. Sodobna tehnologija pa omogoča, da se lahko v našo zasebnost posega bolj kot kadarkoli prej. Povedal bom tri zgodbe.
V novembru 2011 se je znancu Almirju zgodil neprijeten pripetljaj, ko mu je bila po zmagi na nagradni igri nagrada sprva odvzeta zato, ker je na Facebooku lajkal Piratsko stranko. Problem zgodbe je predvsem v tem, da je bil Almir preprosto diskriminiran zaradi svojih prepričanj. To ni osamljen primer. Danes lahko že skoraj vsakdo naredi „background check,” pregled zgodovine vsakogar, kar je lahko zelo nevarno.
Predstavljajte si, da si neizmerno želite iti z družino na celomesečno potovanje po Kubi. Pridno ste varčevali celo leto, celo dopustom ste se odpovedali. Nastopi dan odhoda. V službi ste se poslovili od sodelavcev, sosedom naročili naj zalijejo rože, ter mimogrede še na Facebook zapisali, da koooončno odhajate na Kubo. Ko pa pridete nazaj, vas čaka neprijetno spoznanje, da so bili na obisku vlomilci. Nedolžno sporočilce na Facebooku je bilo za vlomilce dovolj jasen znak kdaj vas lahko neovirano okradejo.
Predpostavimo, da ste zboleli za AIDS-om. Ravno ste dobili izvide. Približno mesec prej ste pa izgubili službo. Že bolezen sama je zelo neprijetna, sedaj pa morate iti v boj za novo delovno mesto. Po kar nekaj poskusih ste končno dobili vabilo na intervju. Imate primerno izobrazbo, potrebne izkušnje in mislite, da boste delovno mesto dobili. Intervju gre krasno. Vendar je delodajalec po izčrpnem pregledu ugotovil, da ste HIV pozitivni in se vam je le še zahvalil. „Raje biti preveč kot premalo previden,” je rekel, čeprav je jasno, da bolezen ni nalezljiva. Mimogrede, ljudje niso dobili služb že zaradi manjših stvari iz svoje preteklosti. Za vse pa je bilo jasno, da ne bi nikakor vplivale na vaše delo.
Tisti „saj nimam nič za skrivat” postane kar naenkrat zelo zagoneten. Res je, da je varovanje zasebnosti predvsem naloga vsakega posameznika, vendar ne smemo pozabiti, da so naši osebni podatki danes postali tržno blago. Tržno blago! Najbolj osebne, intimne podatke o nas čisto lahkotno prepuščamo oglaševalcem, različnim podjetjem, varnostnim organizacijam in vladam. Res je, ljudje imamo močno notranjo potrebo, da delimo informacije, čustva, občutja, podobe in zgodbe. Pri tem smo pa spregledali, da lahko nekdo te podatke v ozadju zbira in jih obrne proti nam. Nehali smo biti previdni.
Ampak ali je res naša naloga, da smo sedaj ves čas na preži in se samo-discipliniramo ter pazimo, da ne bi kaj preveč rekli? Da smo stalno v krču, da nam ne bi kaj zbežalo? Kaj pa če bi morala bila dolžnost zbirateljev informacij, da naših osebnih podatkov ne razkrijejo nikomur? Da tega preprosto ne smejo narediti? Kot pravi Andrej Čremožnik:
Vsaka storitev bi se morala obnašati, kot da uporabnik informacij, ki jih je vnesel v to storitev, ne želi deliti z nikomer. Storitev mora ponujati možnost filtriranja, odgovornost uporabnikov pa je, da filtre uporabljajo. Ponudniki storitev bi se morali obvezati, da informacij ne bodo delili s tretjimi osebami (če vsebuje oglase, ti oglasi ne morejo biti personalizirani). Ponudniki storitev bi morali skrbeti za tehnično varovanje podatkov – da so le ti v primeru kompromitiranja storitve neuporabni – irevirzibilno šifrirani.
Ljudje radi delimo podatke o sebi, saj je to del naše narave. To pač radi počnemo. A sistem ne bi smel tega zlorabljati proti nam.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
