Vlada z novim poroštvenim zakonom ne namerava kompenzirati stroškov podjetij, ki so že mesec in pol zaprta zaradi ukrepov za zajezitev epidemije. Obveznosti do dobaviteljev, fiksni stroški, plačila obrokov posojil ter amortizacija so stroški, ki v nekaterih panogah predstavljajo tudi do dve tretjini vseh stroškov poslovanja. Zgolj financiranje nadomestil delavcem na čakanju tako krije le del njihove izgube.
Zagotavljanje likvidnosti s poroštvi za kredite s strani bank je za tista podjetja, ki so ostala popolnoma brez prihodkov, povsem brezpredmetno, saj so po kriterijih za pridobitev kreditov do teh neupravičena.
Zakon se sprejema skoraj mesec dni prepozno glede na druge države EU in nudi pomoč, ki je za nekatera mikro, mala in srednje velika podjetja v tem času postala nedosegljiva. Zakon tako ni zares namenjen tistim podjetjem, ki bi pomoč najbolj potrebovala.
Sistem državnih jamstvenih shem se je sicer izkazal za problematičnega že ob reševanju pretekle gospodarske krize. Zaradi povsem nepremišljenih jamstev podjetjem s sumljivimi ozadji se je tem zgolj začasno podaljšala možnost nadaljnjega špekulativnega poslovanja. Država je takrat izgubila skupno 62 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, oziroma 20% od skupno 310 milijonov evrov izdanih poroštev.
Glede na kar 2,7 milijarde evrov težak paket državnih poroštev, bi tovrstna izguba lahko tokrat znašala tudi do 540 milijonov evrov.
Odpira pa se tudi nevarnost odtekanja denarne pomoči v davčne oaze, saj že kar nekaj zaporednih vlad ni storilo nič, da bi poslovanje naših podjetij z njimi omejilo. Delež utaj v davčnih oazah naj bi se po podatkih institucij EU od zadnje gospodarske krize zgolj povečeval.
Zato bi se po zgledu drugih držav EU moralo onemogočiti prejemanje kakršnekoli pomoči podjetjem, ki se izogibajo davkom s poslovanjem preko davčnih oaz.
Vsakršna pomoč podjetjem, ki so tako ali drugače povezana z vladnimi funkcionarji, pa bi morala pred izplačilom biti obravnavana s strani KPK.
