Prodaja Telekoma ni zgolj ekonomsko vprašanje

Državna varnost, mir in lastnina so univerzalne skrbi, le metode za njihovo obravnavo se skozi čas razlikujejo.
– Uroš Svete, Varnost v informacijski družbi

Pri obravnavi razprodaje Telekoma (ki vključuje tudi nekdanji Mobitel) se pojavljajo vprašanja nadaljnjega razvoja podjetja, ki ima pomembno vlogo pri zagotavljanju telekomunikacijske infrastrukture za potrebe nacionalne varnosti (t.i. kritične infrastrukture). Pirati se sprašujemo o smotrnosti prodaje uspešnega telekomunikacijskega podjetja tuji družbi in kaj to pomeni pri zagotavljanju človeške in nacionalne varnosti tudi v luči razkritij Edwarda Snowdena.

O današnji družbi lahko govorimo tudi kot o informacijski družbi. Današnja družba je vse bolj odvisna od zanesljivega delovanja raznih komunikacijskih omrežij. Povečana prepletenost, uporaba in odvisnost od delovanja družbenih in informacijsko-komunikacijskih sistemov predstavlja novo varnostno vprašanje za državo in njene podsisteme, predvsem za gospodarstvo. Spremenjeno varnostno okolje, pojav terorizma in mednarodnih oblik ogrožanja državne varnosti ter odvisnost sodobnih družb od informacij predstavljajo nov izziv na področju informacijske varnosti in zaščite kritične informacijske infrastrukture.

Vlada je pri prodaji Telekoma očitno pozabila na kritično infrastrukturo, ki jo ta upravlja. Prav tako še ni sprejela ustreznega zakona za njeno zaščito.

V Sloveniji bi se morali sestati Svet za nacionalno varnost, Vlada in predstavniki Telekoma in doreči, kaj pomeni popolna odprodaja tako pomembnega podjetja tuji korporaciji. Ne gre pozabiti, da si druge države večinoma puščajo vsaj kontrolni lastniški delež ob prodaji nacionalnega telekoma. Nacionalni interesi vsake države so v osnovi tudi varnostni interesi.
Na ravni države se namreč pojavljajo vprašanja, ki pri obravnavani temi zelo močno vplivajo na njeno delovanje v procesih oblikovanja informacijske varnosti. Informacijska varnost je namreč zaščita informacijskih sistemov pred nepooblaščenimi dostopi ali modifikacijami informacij v shranjeni obliki, v procesu ali prenosu, pred zatajitvijo delovanja pooblaščenim uporabnikom in zagotovitvijo delovanja nepooblaščenim uporabnikom, vključno z vsemi ukrepi za odkrivanje, dokumentiranje in zavračanje tovrstnih groženj.

Snowden nam je razkril, da je v veliki večini do nepooblaščenih dostopov s strani varnostnih organov prihajalo preko povezanih družb v lasti ameriških korporacij in varnostnih služb z namenom pridobivanja podatkov o državah, poslovanju podjetij in o njihovem razvojnem potencialu. Industrijsko vohljanje je danes največja grožnja privatnim in državnim podjetjem, ki želijo svoja dognanja skriti pred konkurenco. Da o zasebnosti posameznikov ne govorimo! Celoten nabor informacij se bo iz Telekoma prenašal v državo, iz katere bo sedež kupca. Seveda si želimo dobrega sodelovanja varnostnih organov v EU, vendar ne tako, da preprosto predamo informacije s podjetji vred. Prav tako ne smemo prezreti dejstva, da večina državnih komunikacij teče prek omrežij Telekoma Slovenije, kar vključuje tudi službe s področja nacionalne varnosti, kot so policija, vojska in sile za zaščito, reševanje in pomoč. Če gre pri prvih dveh za problem varovanja podatkov, gre pri zadnji predvsem za problem zagotavljanja kakovostnih storitev, saj morajo nekatere delovati tudi ob velikih naravnih in drugih nesrečah.

Razprava, ki se je razvnela med nasprotniki in zagovorniki prodaje Telekoma Slovenije, se večinoma vrti okoli ekonomskih vprašanj. Čas je, da odpremo tudi druga vprašanja. Strategije, ki jih sprejemajo evropske države, sledijo ciljem Digitalne agende, s katero želi Evropska zveza zmanjšati zaostanek na področju informatike in telekomunikacij. V Sloveniji zato želimo do leta 2020 zagotoviti večini gospodinjstev internetni priključek s hitrostjo 100 Mbit/s. Poleg tega si že leta prizadevamo zagotoviti čim večjo varnost ljudi prek številke za klic v sili 112. Dosedanje velike uspehe na tem področju smo dosegli tudi po zaslugi Telekoma Slovenije. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Za zgled si vzemimo makedonski in hrvaški Telekom, ki ju je pred leti v večinskem deležu prevzel nemški Telekom.

Makedonski Telekom, ki je od leta 2001 v lasti nemškega Telekoma, je imel pred prevzemom kakovostno telekomunikacijsko omrežje z 20 modernimi telefonskimi centralami. Kakovost telefonije je bila na visoki ravni, saj je bil v povprečju izpad manjši od 5 minut na leto, kar povprečno na dan znese manj kot 1 sekundo. Zaradi znižanja stroškov je novi lastnik zamenjal obstoječih dvajset telefonskih central z dvema multimedijskima centralama, ki ju upravlja iz tujine. Kakovost telefonije se je poslabšala, saj je v povprečju izpad na leto večji od 30 ur, kar povprečno na dan znese okoli 5 minut. V praksi je izpadov več, saj telefoni ne delujejo tudi v primeru izpada električne energije. Investicije so se drastično zmanjšale. Glavni kriterij investicij je enoletna povrnitev vloženega denarja. V celoti so ustavili vlaganja v infrastrukturo na podeželju in v optična omrežja. Mobilna omrežja gradijo na območjih, kjer je gradnja ekonomsko upravičena torej predvsem v urbanih centrih. Od prevzema do danes so zmanjšali število zaposlenih za okoli dve tretjini. Namesto domačih strokovnjakov najemajo strokovnjake iz tujine. Vsa telekomunikacijska oprema je poenotena in jo morajo kupovati pri matični firmi v Nemčiji po transfernih cenah.

Situacija na Hrvaškem je podobna. Do leta 2012 so imeli 69 javnih telefonskih central. S postopnim ukinjanjem po posameznih županijah uporabnike preusmerjajo na dve multimedijski centrali. Z njima imajo veliko težav, zato so izpadi zelo pogosti. Težave imajo tudi pri zagotavljanju tehnične podpore, saj namesto domačih strokovnjakov najemajo strokovnjake iz tujine. Majhna so tudi vlaganja v omrežja na podeželju.

Ob verodostojni prodaji Telekoma d.d. bi bilo smotrno izpostaviti tudi t.i. zlato delnico oziroma možnost veta ter soodločanja pri strateško pomembnih vprašanjih razvoja in varovanja omrežij in storitev. Vendar je že to prevelik zalogaj za določene ekonomiste, ki vidijo prodajo kot edini način, da se v podjetju Telekom d.d. za vselej znebijo političnega kadrovanja, ki ga vidijo kot največji problem v Sloveniji. Brez pomote, to je vsekakor problem! Vendar pravilna in dolgoročna rešitev tega problema zahteva veliko več kot le dvig rok iz obupa in razprodaja vseh slovenskih podjetij, dobrih ali slabih.

Literatura

1. Kocjan, Marko, Informacijska varnost v Republiki Sloveniji, Univerza v Ljubljani
2. EC-RRG Resilience Guidelines for Providers of Critical National Telecommunications Infrastructure
3. Zaščita kritične infrastrukture, Ministrstvo za obrambo