Potovati nazaj v čas

Pirati pogosto govorimo o nevarnostih, ki jih lahko prinese povečan nadzor nad spletom. Ker je Slovenija v tem smislu relativno varna država, se nam te grožnje morda zdijo abstraktne in jih pogosto tudi ne razumemo popolnoma. Včasih moraš iti ven iz naše dežele, da spoznaš, da marsikje črni scenariji že postajajo resničnost, da so vdori v zasebnost in spletni nadzor že del vsakdana.

Nemčija

Naj vam povem zgodbo. Pred kakšnim mesecem sem se za eno leto preselil v Nemčijo. Čeprav bi marsikdo iz moje generacije rekel, da sem prispel v raj, moram povedati, da zares ni tako. V nekaterih pogledih je Slovenija bolje urejena in ..hm… napredna. V zadnjih letih sem se resnično razvadil na določene servise, ki ti jih ponuja svetovni splet. Ko sem se jim moral odpovedat, je bilo nekako, kot da bi šel nazaj v čas. Vsaj za kakšnih 5 let.

Sem sem prišel iz študijskih razlogov in nameravam ostati eno leto. Naselil sem se v študentskem domu, ki v marsičem spominja na Rožno dolino. Ob podpisu najemne pogodbe sem moral podpisati izjavo, da ne bom preko interneta počel ničesar ‘ilegalnega’ oziroma da pristajam na samoomejitev vsega podatkovnega prometa na mojem računalniku. Omejitev je sicer zelo dobrodušna, 30 gb/mesec, vendar je kljub temu prisoten občutek, da se moraš samoomejevat, kar ni prijetno. Mimogrede, ena pesem na Youtubu lahko mirno doseže 20 mb. Torej na dan lahko poslušam do 50 pesmi. Zavedanje, da moram po novem paziti na to koliko videov si bom lahko pogledal na dan, je moreče. Prav tako moram biti previden pri vseh live streamih, da ne bi presegel meje prenosa podatkov.

Youtube

Pesmi bi seveda poslušal, če bi jih lahko. Ob večini avtorskega gradiva na Youtubu te v Nemčiji pričaka temno siva slika z napisom, da zaradi kršenja avtorskih pravic se videa v Nemčiji ne sme predvajat. Youtube so zelo oskubili, tako da lahko slediš le še različnim domačim predelavam. Izgled tistega žalostnega rdečega možica lepo opiše poglede mojih sošolcev na dejstvo, da je velik del družabnega življenja postal preprosto nedosegljiv.

Wifi

Ljubljana bo v kratkem odprla open wifi omrežje, ki bo pokrivalo večino mesta. Že prej je bilo zelo dobro pokrito in si se lahko mimogrede spozabil kdaj vse si že priključen vanj. Wlan je res prikladen servis za na primer izmenjavo slik, videov in podatkov. Kaj takega v Nemčiji ni mogoče, saj odprtih wifi-jev preprosto – ni. Vedno ko vstopiš v katerokoli omrežje, se moraš registrirati. Ni le nadležno, če pomisliš, da moraš v vsakem lokalu pustiti en kup osebnih podatkov, je že kar strašljivo.

Večina Nemcev se zato poslužuje dostopa do interneta preko mobilnih telefonov. Toda tudi če kupiš predplačniški telefon (!) moraš pustiti osebne podatke, v primeru če hočeš imeti tudi dostop do interneta.

Gema

Obe zgodbu imata skupen izvor. Vir večine težav je GEMA, nemška organizacija za upravljanje avtorskih pravic (njihova različica SAZAS-a). Povoda sta pa dva dogodka, ki sta na prvi pogled majhna, vendar sta temeljito spremenila nemško spletno pokrajino.

Prvi dogodek je je bila tožba neimenovanega glasbenika proti zasebnemu lastniku nezakljenjenega wifi omrežja, preko katerega si je tretja oseba pretakala vsebino. Sodišče je odločilo, da je lastnik omrežja odgovoren za vse, kar se dogaja na njem. Lastnik omrežja je tako postal soodgovoren za prekršek, ki ga sploh ni storil. Sodišče je tudi določilo, da si lahko denarno kaznovan če imaš odprto wifi omrežje.

Drugi dogodek je bil propad pogajanj med GEMO in Youtubom za podaljšanje licenc za upravljanje avtorskih pravic. Pogajanja so zastala že leta 2009, saj ima GEMA preprosto prevelika pričakovanja. Zahteva namreč 10 centov na predvajan video, medtem ko je Youtube pripravljen ponuditi le 1 cent. Letos je sodišče odločilo v prid GEMI in Youtube je dolžen filitrirat vso vsebino, da ne bi užalil katere od velikih založb, ki jih zastopa GEMA. Sodišče je tako ugotovilo, da je tudi nosilec platforme odgovoren za vso vsebino na tej platformi. Kot se je izrazil Harald Heker, direktor GEME:

We reached our primary goal one hundred percent, to have the court confirm that YouTube is fundamentally responsible for videos posted by users. YouTube must implement appropriate measures to protect our repertoire and cannot simply pass on this obligation to the copyright holders.

(Seveda je Youtube le eden od spletnih servisov za izmenjavo videov. Grooveshark, servis za streamanje glasbe je na primer v Nemčiji popolnoma nedosegljiv)

Rezultat obeh tožb, ki sta bili sprva le pravna problema, je sprevržen sistem nadzora in omejevanje svobode uporabnikov. Sistem je šel že tako daleč, da lahko GEMA in policija filtrirata spletno vsebino, spremljata uporabnike in vdirata v računalnike. Vse se je začelo z dvema tožbama.

Več internetov

Sam sem internet dolgo dojemal kot ločen virtualni svet, ki je presegel državne meje. Tako lahko nekdo v Avstraliji gleda popolnoma isto vsebino kot nekdo v ZDA, brez nobenih omejitev. Popolna svoboda pretoka informacij. Zdaj pa vidim kako hitro lahko države postavijo spletne ograje okoli svojih meja ter s tem pravzaprav izničijo tisto, kar je bilo bistvo interneta.

Iastromantis je pred časom opozarjal na nevarnost filtrnih mehurčkov, torej da bi se na podlagi naše zgodovine iskanj vedno bolj oddaljevali od drugih uporabnikov, dokler se ne bi znašli zaprti v svojem milnem mehurčku. Plavali bi v virtualnem vesolju z drugimi mehurčki, ne da bi se zavedali za njihov obstoj. Servirane bi nam bi le še izbrane informacije, mi pa preprosto ne bi več imeli dostopa do vseh informacij.

Prav tako je Rickard Falkvinge v enem iz med zadnjih blogov opozarjal na nevarnost telekomunikacijskih podjetij, ki si še kako želijo imeti nadzor nad spletno izmenjavo podatkov. Medtem ko Iastromantis opozarja na nastanek osebnih mehurčkov, Falkvinge opozarja na tvorjenje državnih internetov. Opozarja na stanje, ko državni telekomi prevzamejo nadzor nad tem, kar se pretaka po njihovih omrežjih. To, kar se dogaja v Nemčiji, je zelo dober nastavek za državni mehurček. In s tem se lahko zelo hitro znajdemo na poti, po kateri gredo režimi, kot sta Kitajska in Iran.