Ena od osnovnih zahtev Piratske stranke je bila, da bi isti zakoni, ki veljajo zunaj spleta, veljali tudi na spletu. Mislim, da je to popolnoma razumna zahteva. Internet ni poseben primer, ampak je del resničnosti. Težave se pojavijo, ko zastarela, a vplivna industrija ugotovi, da ta pravična in enakopravna veljava zakonov pomeni, da ne morejo več vsiljevati distribucijskega monopola.
Da bi razumeli nesmiselnost zahtev industrije z avtorskimi pravicami, se moramo za trenutek ustaviti in premisliti, katere pravice jemljemo za samoumevne v analognem svetu. To so pravice, ki že veljajo v digitalnem delu resničnosti, vendar so nekako skrite v pravni igri skrivalnic.
Poglejmo, katere pravice imam, ko z nekom komuniciram po analognih kanalih – s papirjem, pisalom, kuverto in znamko. Iste pravice bi morali, vsaj teoretično, imeti, ko uporabljamo digitalne komunikacijske kanale, saj se zakoni ne razlikujejo glede na način komunikacije. Na nesrečo industrije z avtorskimi pravicami bi zaradi uveljavljanja naših pravic na spletu to pomenilo, da je vsiljevanje monopola nad avtorskimi pravicami praktično nemogoče, zato ta industrija zdaj napada naše pravice na vse možne načine. Toda to ne pomeni, da naše pravice ne obstajajo.
Ko nekomu napišem pismo, sem jaz edini, ki lahko odloča, ali se bom predstavil v pismu, na kuverti, obakrat ali pa sploh ne. Samo jaz se lahko odločim, ali bom z nekom komuniciral anonimno ali ne. To je pravica, ki jo imamo tako v analogni komunikaciji kot v pravu. Popolnoma razumljivo je zahtevati, da te pravice veljajo tudi na spletu.
Ko nekomu napišem pismo, nima nihče pravice pisma na poti prestreči, ga odpreti in pregledati vsebine, razen če sem formalno, individualno ali predhodno osumljen določenega zločina. V tem primeru lahko to storijo predstavniki zakona (in nihče drug). Seveda mi ni treba nikomur pomagati pisma odpreti in razumeti. Povsem razumljivo je zahtevati, naj to velja tudi na spletu.
Ko nekomu napišem pismo, nima nobena tretja oseba pravice spreminjati vsebine pisma na poti ali povsem preprečiti njegovo dostavo. Mar ni popolnoma razumljivo zahtevati to tudi na spletu?
Ko nekomu napišem pismo, nima nihče pravice stati zraven poštnega nabiralnika in zahtevati, da jim omogočim spremljati vso mojo komunikacijo: s kom komuniciram, kdaj in kako dolgo. Zahtevati, da to velja tudi na spletu, bi bilo logično.
Ko nekomu napišem pismo, poštar, ki pismo dostavlja naslovniku, ni nikoli odgovoren za vsebino pisma (imuniteta prenašalca). In da, popolnoma razumljivo je zahtevati, naj to velja tudi na spletu.
Vse te pravice so sistematično pod napadom s strani industrije z avtorskimi pravicami. Tožijo ponudnike spletnih storitev in zahtevajo, naj v svojo ponudbo vključijo opremo za cenzuriranje in beleženje podatkov. Neprestano načenjajo imuniteto prenašalcev (že samo obnašanje in splošno načelo prenašalcev), želijo pooblastila, da lahko preverjajo identiteto ljudi, ki komunicirajo, zahtevajo pooblastila, da nam lahko kratijo pravico do osnovnih pravic, potem pa si upajo predlagati še cenzuriranje za zaščito distribucijskega monopola.
Vse zgoraj našteto izhaja iz dejstva, da se lahko vsak digitalni komunikacijski kanal, ki se ga lahko uporablja za zasebno korespondenco, uporablja tudi za prenos digitalizacij avtorskih del – in ne moreš vedeti, kaj je kaj, če ne daš industriji pravice, da prelomi pečat zasebne korespondence, kar je pravica, ki se ji nisem nikoli pripravljen odreči.
To so temeljne svoboščine, za katere so se naši očetje borili, krvaveli in umrli, da jih lahko imamo. Več kot nespodobno je, da sedaj neka zastarela posredniška industrija zahteva, da se jim odrečemo, da bi obdržali zabavljaški monopol, obenem pa zahtevajo več moči, kot je ima celo policija, da lahko ujame prave zločince. Po drugi strani pa to ni nič novega.
Ko so se v 60-ih pojavili fotokopirni stroji, so jih založniki poskusili prepovedati, saj naj bi omogočali fotokopiranje knjig, ki bi jih lahko nato pošiljali po pošti. Vsi so jim rekli, naj se s tem sprijaznijo: čeprav je monopol nad avtorskimi pravicami še vedno veljaven, jim to ne daje pravice posegati v komunikacijo in iskati morebitne kršitve avtorskih pravic, zato glede tega ne morejo nič. To še vedno velja zunaj internetnega sveta. Povsem razumljivo je zahtevati, naj to velja tudi na spletu.
Industrija z avtorskimi pravicami se včasih pritožuje, da je internet brezpravno ozemlje ter da bi morali isti zakoni in pravice, ki veljajo zunaj internetnega sveta, obstajati tudi na spletu. Tukaj se ne bi mogel bolj strinjati z njimi.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
