Kot je bilo že rečeno, se z današnjim žalostnim in deževnim dnem resnično piše zgodovina, saj bodo poslanci s sprejemom fiskalnega pravila in spremembo referendumske zakonodaje dokončno formalizirali politične stranke in ne državljank in državljanov kot glavnih vršilcev politične volje v državi. Da se predstavlja ti dve tematiki kot največja problema, ki jih ima v tem trenutku Slovenija, lahko pomeni samo eno. Našemu političnemu razredu in mednarodnemu kapitalu so postali odveč eksterni deležniki, ki lahko pokvarijo njihove načrte v času, ko so profitne mere padle.
Zato jim je treba odvzeti moč, kar referendum definitivo je. Ta od sedaj dalje praktično ne bi bil več mogoč (fiskalno pravilo služi tudi temu namenu), oziroma naj bi celo postal neobvezujoč. Perverzija tega dejanja pa je še dodatno v tem, da nas naši politiki, medtem ko nam ukinjanjo demokracijo, gledajo v oči in pravijo, da je to za naše dobro in v dobro demokracije.
Ne delajmo si utvar. Vladajočim gre na živce že sam pojav demokracije. Strogo se moramo zavedati, da sta kapitalizem in demokracija dva na silo skupaj zlepljena pojma in da sta si že v sami osnovi diametralno nasprotna. Ko so kapital v prejšnjih stoletjih začela resno ogrožati delavska gibanja, je ta v svoji obrambi »naskočil« in zlorabil demokracijo, da mu je rodila »bastardičnega« otroka, imenovanega liberalna demokracija. Ta potomec te nesvete zveze pa nam danes nekontrolirano vlada. Ljudje smo tako postali vrženi v sistem, kjer moramo mi služiti ekonomiji in ne ona nam.
Preprosto moramo oboževati in se čuditi ekonomiji, ki ima čustva (primer čistega absurda — nek direktor si zlomi nogo in naslednji dan je njegovo podjetje pol manj vredno), samo kaj, ko bi ljudje radi najprej objektivno živeli in predvsem preživeli.
Seveda pa bi bilo zaman pričakovati, da bodo za dvajset in več let zgrešenih politik plačali odgovorni funkcionarji, plačati bomo morali kot vedno do sedaj ljudje. De facto ukinitev institucije referenduma tako pomeni, da ljudem ostane samo še ulica ali pa drastična prevetritev lastnih miselnih vzorcev in pokop na volitvah celotnega dosedanjega političnega razreda z njihovo navidezno levi-desni propagandno delitvijo vred. A to se bo le stežka zgodilo, saj se je razvoj Slovenije zamrznil praktično z dnem njenega nastanka, dne 25.6.1991. Ta dan so Sloveniji zavladali osamosvojitelji, se pravi ljudje, ki so takrat prevzeli funkcije politične in ekonomske moči. Ko so sčasoma vzpostavili svoj paralelni nepotistični sistem zvez in poznanstev, ki danes prepreda celotno državo, so proces svojega osamosvajanja od družbe in ostalih državljanov tudi uspešno zaključili.
Včasih smo imeli eno partijo, sedaj jih imamo vladajočih sedem, a v bistvu praktično spet samo eno. Navidezna opozicija med njimi prikriva močno cehovsko in sindikalno pripadnost drug drugemu. Med seboj se zares ne ogrožajo, kajti dobičke si bodo vedno znali razdeliti med seboj. Kar jih dejansko skrbi, je prihod novih obrazov, ki jih nimajo pod kontrolo in bi lahko škodila njihovim težko priborjenim privilegijem. Ko so ogroženi ti, bodo kot danes vedno stopili skupaj in svoj svet branili do konca.
Za preživetje osamosvojiteljev je tako še vedno najbolj pomemben sistem deli in vladaj, s katerim zavajajo ljudi. Za ta namen nam v glavnem ponujajo dva produkta. »Desnico«, ki jo predstavlja človek, ki je najprej bil bolj partijski od partije, ko pa je od nje dobil po glavi, je zamenjal ekipo, našel tržno nišo in ustanovil svojo frakcijo. Še danes sanja o večinskem sistemu, kjer imamo nominalno dve stranki, a v bistvu vlada ena in je to praktično enopartijski sistem. Skratka, kot da bi ga v prejšnji državi motilo samo to, da predsednik partije ni bil on. »Levico« pa nam prodajajo tajkunizirani posamezniki ali pa posamezniki, ki imajo od režima ostale koristi, oboji pa so stik z ljudmi že zdavnaj izgubili. Bo že držalo, da bogataši in privilegiranci najbolje razumejo vsakodnevno delavsko problematiko.
Čeprav sta oba produkta v svojem bistvu banalna in gola, se še vedno uspešno »prodajata« in »levo-desno« je postal učinkovit sistem navidezne demokracije v Sloveniji, kjer ni pomembno kaj voliš, a očitno vedno voliš isto. Dne 26.6.1991 je v svojem govoru ob osamosvojitvi Milan Kučan izrekel naslednje besede: »V našem življenju in v zgodovini slovenstva se resnično pričenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani – samostojna, demokratična slovenska republika«.
A kaj od tega danes sploh še drži? Ali smo še samostojni? Ali smo demokratični? Ali smo res republika (v pomenu res publica — javna stvar)?
In ko zaključi s svojim slavnim rekom: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan«, lahko tega sedaj razumemo tudi v drugem smislu. Da nas bo še vse zelo bolela glava.
* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.
