Vsi blog zapisi

Homo apoliticus – Ali kako s(m)o mladi izgubili (in zopet našli) jutri

22. november, 2013 (nazadnje posodobljeno: 13. julij, 2018)

Generacija brez sanj, generacija brez jajc, generacija brez prihodnosti. Najbolje, da se sprijaznimo s tem, da bomo životarili z občasnimi dohodki iz priložnostnih del ter računamo na to, da se bomo do takrat, ko več ne bomo mogli opravljati nekvalificiranih del, že dovolj zapili, zakadili in nasploh mentalno uničili, da nas bo hitro konec.

Objavljeno v kategoriji: Demokracija, Piratske vrednote

*Blog seveda predstavlja mnenja avtorja in ne vesoljnega Piratstva.*

Homo apoliticus – Mlad človek postjugoslovanskih generacij, ki mantre “Politika je kurba” ni bil priučen, marveč je bil vanjo rojen. Mi smo člani izgubljene generacije 21. stoletja. Nismo izgubljeni zaradi svetovne vojne. Niti zaradi hude recesije, čeprav slednja vsekakor ne skriva svojih zob. Izgubljeni smo zaradi svojega odnosa do lastne prihodnosti. Živimo v lažnivi iluziji enotnosti, ko kot čreda ovac lajkamo, retvitamo in drugače delimo in širimo bolj ali manj kontroverzna mnenja, nakar se samozadovoljno zazremo v naslednji del omiljene serije, prepričani, da smo podali svoj doprinos h gibanju za boljši jutri.

Ko se pogovarjam z vrstniki, z nekaj let mlajšimi, z nekaj let starejšimi, vse pogovore preveva skupna zavest ¬– nobenega od nas ne skrbi, da bi izgubil možnost pokojnine. Nihče od nas ni nikoli niti računal na to, da se bo kdaj lahko upokojil in se pritoževal nad nespoštljivo mladino, kot to počnejo baby boomerji in počasi tudi že njihovi otroki dandanes. Nobenega od nas ne skrbi zares, da ne bo dobil redne zaposlitve. Nikoli nismo zares pričakovali, da bomo po zaključeni fakulteti preprosto rekli: “Službo bi,” in jo dobili. Smo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki se ji obeta, da bo njen življenjski standard privzeto nižji od standarda prejšnje. Smo generacija, ki je odrasla v apatične, popolnoma resignirane odrasle, ki o prihodnosti ne razmišljajo, saj ne vidijo luči na koncu tunela, tavati po temi pa se ji ne ljubi, saj je všečkanje neprimerno manj naporno.

Smo generacija, ki se drži cerkvenega nauka bolj od katerekoli prej. Ko nas usekajo po enem licu, klofuto s telefonom posnamemo, pošljemo na družabna omrežja in se skupaj zgražamo nad njo, nato pa nastavimo še drugo lice, včasih celo rito, in upamo, da bo vse, kar nas bo doletelo, zgolj klofuta, saj smo teh že navajeni.

Generacija brez sanj, generacija brez jajc, generacija brez prihodnosti. Najbolje, da se sprijaznimo s tem, da bomo životarili z občasnimi dohodki iz priložnostnih del ter računamo na to, da se bomo do takrat, ko več ne bomo mogli opravljati nekvalificiranih del, že dovolj zapili, zakadili in nasploh mentalno uničili, da nas bo hitro konec. Pokojnine tako ne bomo pogrešali preveč.

NE ME JEBAT!

Pa kje ste že videli svet, ljudje, v katerem se univerzitetno izobraženi ljudje na vse kriplje trudijo z vpisi na srednje poklicne šole, da bi dobili jebeni status dijaka, da bi lahko delali preko jebenega študentskega servisa za arašide kot kup opic? Resno? Pa pri tem ne gre nujno za “kelnarjenje”. Ne, ljudje opravljajo dela, za katera so uradno kvalificirani s 7. stopnjo izobrazbe. In to počnejo za dvajset jebenih centov na uro več, kot bi dobili kot delavci v McDonaldsu.

Lani so bili protesti, ki so se jih dokaj množično udeleževali tudi moji vrstniki. Takrat sem dobil malček upanja, da se bo mogoče kaj spremenilo. Pa je postalo premrzlo, vreme se je poslabšalo dovolj, da so protesti praktično propadli. Protesti niso bili več in, niso več “trendali” na družabnih omrežjih. Skratka, s kakršnimkoli nenaslanjaškim udejstvovanjem mladih je bilo konec.
Naj stari filozofi, politiki in kdorkoli že sanjajo o tem, kako so protesti vseeno zasadili seme sprememb, tega preprosto ne “kupim”. Žal mi je, starine sive, na tem planetu nameravam živeti še vsaj kakih šest desetletij. Vas bo čez dvajset let konec. Vi ne boste najebali zaradi svojega širjenja komplacence. Jaz bom.

In oprostite mi, če tega ne mislim sprejeti z visoko dvignjeno golo ritjo na vseh štirih.

Slovenija je polna “pravih decov”, ki bi bili komurkoli pripravljeni izbiti zobe samo zato, ker pije napačno pivo ali navija za napačni nogometni klub. Slovenija je polna “mačotov”, ki se začnejo prsiti in oponašati gorile takoj, ko jim pogledaš v oči ali, bog ne daj, njihovi punci v dekolte. Pravi moški, res. Da bi pa ta odvečni testosteron kdo od njih usmeril v to, čemur je namenjen – borbo za svojo ekipo – to pa ne. “Politika je kurba”, “Politiki so lopovi”, “Nisem jaz za to” in podobne oslarije bodo ti pogumneži bljuvali, njihove alfasamskosti nenadoma nikjer več niti za vzorec. Kje so vaša “muda” zdaj, ko bi se bilo treba postaviti po robu nečemu, česar ni mogoče pretepsti?

Slovenija je polna intelektualnih tipov, nadutih izobražencev, ki zase menijo, da so čisto prepametni za fizične obračune po zgledu prej omenjene skupine. Taka “primitivna prepucavanja” so njihove pozornosti, da o energiji niti ne govorim, nevredna. So najpametnejši o vseh temah, čeprav o njih pogosto nimajo pojma. Prebrali so Marxa in takoj so najpametnejši glede tega, kako bi država morala delovati. Morda so prebrali nekaj teorije kapitalizma in že so strokovnjaki za delovanje trga. Na vabilo, da se nam pridružijo in dejansko nekaj doprinesejo, pa se odzovejo z “wanna-be” intelektualno puhlico: “Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane,” ali čim podobnim. Bullshit, dragi moji. Ne upate si. Morda ste preveč nesamozavestni, ne zaupate v svoje sposobnosti. Morda ste preprosto strahopetni. Vseeno mi je. Izgubili ste.

Slovenija je seveda polna tudi takih in drugačnih deklet s takimi in drugačnimi vrednotami. Bodisi znanje, bodisi videz, to pravzaprav ne igra nobene vloge. Na prvi pogled bi mislil, da so dekleta v Sloveniji tista, ki nosijo hlače ¬– kot da jim ob takih “moških” sploh kaj drugega preostane –, pa vendar tudi ta zgodba nima srečnega konca. Ko gre za pravice živali, bodo protestirale, zbirale podpise in nasprotovale hudiču samemu. Ko jih nekdo izzove, da nečesa ne upajo, bodo prestavile Mont Everest, da dokažejo, da lahko konkurirajo vsakemu moškemu. Ko pa jim nekdo omeni, da je čas, da se spustijo v edino panogo, ki dejansko lahko prinese dolgoročne, globoke in globalne družbene spremembe, morda celo v vodilni vlogi, pa kar naenkrat spet postanejo prestrašene deklice, katerih “to res ne zanima.” Hvala lepa za take močne sodobne ženske. So pa vsaj primerne za sodobne moške. Skupaj bodo proizvajali superosveščene otroke brez vsakršne hrbtenice, ki se ne bodo udeleževali niti volitev, kaj šele da bi na njih kandidirali. Prostovoljna podreditev samonastali diktaturi, ki niti ni poskušala biti diktatura. Svetla prihodnost, ni kaj.

In kaj sem sam dosegel, da mislim, da se imam pravico “pizdit” čez vse skupaj?

Bore malo, pa še zmeraj več od marsikoga. Sem član Piratov. Svoje politične afiliacije z njimi ne skrivam. Vsakomur upam povedati, da verjamem, da s(m)o Pirati neprimerno boljši od katerekoli obstoječe politične opcije. Celo najhujši ciniki običajno priznajo logiko v filozofiji: “Bolje lopov začetnik, ki ga vsaj lahko dobiš in odstraniš, kot tak, ki že obvlada”. To, da smo dejansko tako daleč od lopovov, kot je mogoče, pri ljudeh tako ali tako ne igra vloge. Slovenska politična mentaliteta je pač enaka pokvarjeni plošči. Neprestano se vrti: “V politiki ni poštenjakov … bolje da zopet izvolimo pokvarjence.” Logično? Nikakor. Resnično? Pa še kako.

Levi nam očitajo, da imamo desne strice iz ozadja. Desni nam očitajo, da imamo leve strice iz ozadja. Morski psi mehurčkasto lajajo, piratska ladijska karavana pluje dalje.

Pošteni smo. Po svojih najboljših močeh se trudimo preprečiti, da bi se med nas infiltriral kak “pokvarjenec”. Če mi ne verjameš, mi piši. Dobiva se, spoznaj me. Pojdi z mano na sestanek Piratov in spoznaj še ostale. Si upaš? Si upaš sprevideti, da za izredno švohotno stanje Slovenije kmalu ne bo več krivo pomanjkanje izbire na volitvah ampak tvoje nesodelovanje pri Piratih, stranki, ki se po svojih najboljših močeh trudi, in tvoja volilna neudeležba? Uživaj v svojih racionalizacijah, dokler lahko. Ko bodo volitve mimo, boš sam nosil krivdo oz. zasluge za prihodnost.

Zdaj pa bodi dovolj žolča. Če si še z mano, dragi bralec, to pomeni, da si očitno začutil vsaj del tega besedila. Morda si se našel v negativnem opisu. Morda si se identificiral z mano. Kakorkoli, zgolj branje ni dovolj.

Če meniš, da nisi dovolj inteligenten, da bi sodeloval pri politični stranki in morebiti v politiki, naj ti povem, da se motiš. Prvič, politika potrebuje poštenjake, ne nujno genijev. Drugič, najverjetneje nisi nič neumnejši od povprečja, zatorej se ne sekiraj. Joško na tvoji levi in Mare na desni najbrž nista nič pametnejša od tebe. In tretjič, če se res ne moreš otresti tega občutka, pa pridi pomagat pri operativi. Pirati potrebujemo ljudi, ki bodo pripravljali dolgoročne strategije. Pirati potrebujemo ljudi, ki bodo pripravljali kratkoročne taktike. In Pirati potrebujemo ljudi, ki bodo šli z nami na ulice in se preprosto pogovarjali z ljudmi. Ki bodo šli z nami na pivo in se pogovarjali z ljudmi. Tako kot niso delavci nič manj pomembni od uprave, tako operativci stranke niso nič manj pomembni od predstavnikov stranke.

Dekleta, vaše mame in babice so se borile za enakopravnost. Za to, da imate ve zdaj pravico zapustiti kuhinjo in stopiti v univerze, pisarne in parlament. Resnično želite biti prva generacija žensk, ki bo spala na lovorikah prednic in prepustila vse vajeti moškim? Če se ne upate javno izpostaviti, nič zato. Želimo vaša mnenja, vaše povratne informacije, ne trofej in marionet. Spoznajte nas. Sodelujte. Če se nato odločite, da želite nastopiti bolj javno, odlično. Če ne, vas zato nihče ne bo “grdo gledal”. Apeliram pa na vas, da dodate ženski “touch” naši skupni prihodnosti.

Pirati ne diskriminiramo. Vseeno nam je, kdo ste, kako se pišete, kako in ali sploh molite. Ali ste odporni na sonce ali ste redni uporabnik sončnih krem s faktorjem čez 9000. Vseeno nam je, ali lulate stoje ali sede. Smo preprosto skupina bolj in manj mladih, ki so siti ideološke in oportunistične politike. Pripraviti želimo kar najboljši program, zbrati želimo kar najboljše ljudi in končno bomo tudi uspešno nastopili na volitvah in svoj program začeli izvajati. Ni vrag, da nam ne bi uspelo. Kjer je volja je pot in volje imamo več kot dovolj. In ker ne delujemo tradicionalno slovensko, bomo s tem “voljnim kapitalom” zgradili ne le pot, ampak kar avtocesto, namesto obratno!

Če si se pripravljen/-a tudi ti prebuditi iz svoje racionalne kome in vsaj malo pobrcati proti toku v imenu boljše prihodnosti zase, veš, kje nas najdeš! Edino vprašanje je, a si upaš?


* Zapis izraža stališča avtorja in ne nujno tudi Piratske stranke.